Stara viža iz zakladnice slovenske narodnozabavne glasbe poje: "Piha, piha veter čez planine, piha čez goré. Janez Micke se drži, ker se vetrčka boji." Danes jo je moral krepko stisniti. Prepih je obiskal deželo Kranjsko. Sicer že kar slišim radijskega Vipavca: "Kaj? A da je pihalo? Poba, pridi enkrat k nam ...". Pa vseeno, pihalo je tako zelo, da je spremenilo moje načrte.

V torek zvečer me je Marko povabil na Krvavec. Brez skrbi, nisva ekstremista: povabil me je zvečer, odpravila naj bi se zjutraj. In sva se res. Vsak po svoje. Ko sem jo okoli pol devete mahal proti Cerkljam, sem začudeno strmel v avtomobile, ki so se, s smučmi na strehah, in z vozniki v smučarski opravi, vračali proti Ljubljani. Zakaj? Je kaj narobe? Ga spet lomi nihalka? Kmalu sem spoznal, da veter spreminja načrte.

Na smučišču je pihalo tako močno, da je obratovala le ena vlečnica. Vemo, da je Zvoh zaprt že lep del sezone, vse ostalo je mirovalo zaradi "metrov na sekundo". Parkirni mojster mi je svetoval, da bo obrat nazaj najboljša rešitev in - poslušal sem ga! Šment, dolgo sem se odpravljal na smučarsko sredo. Pa ni šlo, nisem izbral prave. Nič ne de! Tudi Šmarna gora je lepa in "zdrava". Čeravno brez snega, pomladno dehteča in prav tako objeta v severozahodnik. Pogled na Gorenjsko in Ljubljano je bil čudovit. Nebo oprano z vetrom, pokrajina obsijana s soncem. Ni kaj, lep dan je bil. V pohodnih čevljih se je zdel lepši, kot v "pancerjih". Nič bat! Veter bo oslabel. Prinaša oblake in, menda, celo nekaj snega. Bomo videli!

P.S. Marko se ni dal. Dričal je po eni progi in se sončil pod istim soncem, kot jaz na Šmarni!