Juretov blog

"Slovenski jezik je namreč tako ubog, da človek potrebuje tri ali več besed, da opiše neko stanje!", so bile besede komentatorja Andreja Stareta, ko v prenosu hokejske tekme danes ni našel ustrezne besede. Sploh ni pomembno kaj naj bi beseda označevala. Morda je res ni našel, a pogum ima! "Slovenski jezik je namreč tako ubog ..."

Ne vem kaj bi na njegovo modrovanje rekli poeti. Zanima me kakšno mnenje o revščini našega jezika imajo prevajalci. Kakorkoli, bedna (da ne rečem - uboga) izjava športnega komentatorja je verjetno le neroden izhod v sili. Pa vseeno: spoštovani gospod komentator, svetujem vam sprehod do knjižnice. Med enim in drugim prvenstvom bo morda dovolj časa za kakšno knjigo in bogatenje besednega zaklada. Toplo priporočam.

Sicer pa me je očaral že nekaj minut pred tem. Sedem pred sprejemnik, poiščem prenos hokeja in slišim kako slabi so danes naši reprezentanti, kako neverjetno jih je nadigrala Litva! Stare se huduje: "Prav nobene možnosti nocoj nimajo naši. Litva igra kot prerojena. Risi nimajo nobene ... (trenutek tišine) GOOOL!! Gol Milovanoviča! Rutinirano je ugnal nasprotnega vratarja." Pretiravati pa znajo gospod! Iz "nobene možnosti" in "prevlade nasprotnika", se je v naslednji sapi rodilo navdušenje nad rutiniranim zadetkom.

Pa pravijo, da papir vse prenese. Mikrofon še veliko več, kaže. Nič ne de, v tem trenutku naši vodijo že 4:0. Bravo! To šteje, drugega nič. Za stanje, ko moštvo premaga nasprotnika, gospod Stare, imamo besedo: zmaga! Lepa, ne?

Res! Na udarnih spletnih portalih pišejo o Cerkvi, v prvem odstavku pa ni izrazov kot so: pedofilija, kondomi, Cerkveni davek, bogastvo Cerkve ... Ne! Prav korektni članki o Cerkvi. Skoraj neverjetno. Čudež za naše čase. Dokaz: preverite.

No, če bi človek želel cepiti dlako, bi se lahko nekoliko zmrdoval nad tem, da novinarje bolj zanimajo zajčki in kokoške, kot prava vsebina praznikov. Pa bo že ...

Ja, v teh dneh je lepo biti kristjan. Veliko nas je, celo v cerkev pridemo. Če bi na nocojšnjo vigilijo delali anketo o veroizpovedi, bi bile številke verjetno drugačne, kot med letom. Nocoj bi (morda) v večjem številu priznali, da se veselimo novice o praznem grobu. Lepo je spoznati, da smrt nima več moči. Lepo! Veliko težje je, denimo, zagovarjati življenje, nasprotovati splavu. Precej zoprno je živeti tisto, kar je Gospod naročal v teh dneh. Ljubiti sovražnike, bližnjega kot samega sebe ... Uff! Ni problema, košara polna žegna in spoštovanje desetih zapovedi sta popolnoma različni stvari! Pa sta res? V obeh primerih, človek, gre za življenje, vero!

Lepe praznike želim. Jutri in med letom!

Velikonočno tridnevje ima globoko vsebino. Ob njej pa kar nekaj spoznanj kako pomembne in povsod prisotne so krščanske korenine. Pa naj evropska ustava to resnico vsebuje ali ne.

Ob premišljevanju, mašah in obredih spoznavamo, da je križ veliko več, kot le zanimiv modni dodatek. Iz pasijonske zgodbe prihaja kar nekaj fraz, izrekov, ki so domači tudi nepoučenim v Svetem pismu. Denimo: umiti si roke po pilatovsko, trpeti kot Kristus na križu, doživljati Kalvarijo ... Primerjave, ki jih (tudi med letom) izrekamo z lahkoto, danes razumemo drugače. Ob praznem oltarju, otožni postni pesmi in nemih zvonovih besede "... saj ne vedo kaj delajo ..." bolj zares razumemo. Mar ne?

Toliko. Kar sem pisal, sem pisal! (Res, v Svetem pismu je vse. Vsa literatura, vsa umetnost današnjih dni, se zgodbam Stare zaveze in besedi evangelistov lahko le skuša približati. Kaj novega v svojem bistvu ne more prinašati. Tam je vse. Alfa in Omega.)

Fotografije danes ne dodajam. Oltar je tudi oropan vsega blišča in okrasja, še zlati svečniki sklonjenih glav leže na hladnem marmorju.

GP = gre počasi. Moto gre počasi. Kako? Brez skrbi, prihaja razlaga.

Že pred časom sem pisal, da sem rad na motorju. Takrat sem modroval, da si želim, da bi ljudje na motoriste ne gledali kot na samomorilce in ljudi brez glave (pa čeprav s čelado). Pa sem, kot voznik avtomobila, dobil vzpodbudo, naj upoštevam omejitve hitrosti. Na klancu v Medvodah so me ujagali. 70 namesto 50 ... V opravičilo naj dodam, da sem vozil v koloni in imel smolo, da so pomahali ravno meni. Kakorkoli, divjal sem in dobil sem kazen. Odliv bankovcev, priliv kazenskih točk. Vsaka stvar je enkrat prvič!

Pod vplivom kazni trenutno vozim previdno, upoštevam omejitve, držim se pravil. V avtu in na motorju. Danes sem prijetno temperaturo izkoristil za opravke na Gorenjskem. Ognil sem se avtocesti (čeprav imam vinjeto;) in se peljal proti Begunjam. Skozi Naklo sem peljal 50. Takšna je omejitev. Za rep motorja se je prilepil mladec v novem golfu. Ker me ni mogel "iz prve" prehiteti, so ga prehiteli živci. Oglašala se je sirena, besno je testiral žaromete. Ko me je prehitel, je ostro zavil predme, zavrl in me "pozdravljal" s štirimi smerniki. Verjetno si je mislil: "Motorist pa tak. Kupi si bicikel!".

Pred Brezjami se je slika, prav tako v naselju, ponovila. No, avto je bil drugačen, voznik starejši. Prav nobenega "kiksa" nisem storil. Trudil sem se biti vzoren voznik. Saj veste - recesija - še od prejšnje kazni me boli denarnica.

Moj greh? Prepočasen sem bil, držal sem se omejitve. Avtomobilisti so vajeni mimo bežečih motoristov, divjakov. Raje imajo tiste, ki se, z rekordnimi hitrostmi, po zadnjem kolesu peljejo mimo njih, kot pa počasneže, ki z moto mrcinami vozijo po pravilih. Lepo vas prosim, zakaj pa potem imajo motorje, če jih ne znajo priviti do konca?

Sprašujem se čemu nas potem opozarjajo s posebnimi oznakami, zakaj utriplje na avtocestah "Motoristi, vozite previdno". Zakaj se mnogi trudijo za osveščanje motoristov? Zakaj? Zaradi naših življenj. Samo zato, upam. In upošteval bom modre nasvete, kljub "hupanju in blendanju". Avtomobilisti naj se pa kar jezijo. Sklepam, da so jezni prav tisti, ki ob prehitrih motoristih norijo in preklinjajo bedake, ki nosijo (svojo in drugih) glavo naprodaj.

Tudi po današnji turi spoznavam, da je motorizem nevaren hobi, vožnja užitek, predvidevanje dogodkov v prometu pa najpomembnejše pravilo na cesti. Tema, h kateri se gotovo še vrnem. Skratka, tole je kar nujno:

Pravljični naslov bloga. Pa vendar se moj razmislek ne začenja z besedami: "Nekoč, pred davnimi časi ..." Ne! Tudi za devet gora ne bo treba in ne prestopiti sedem voda. Doma ostanem!

..........

* Na deset tisoče brezposelnih ... bankirju pa milijon evrov odpravnine!

* Karitas in Rdeči križ (skoraj) brez vsega ... v mesariji pa 90 ton (skoraj) pokvarjenega mesa!

* Na TV resnica o Angeli Vode in diktaturi ... v ljubljanski Mestni hiši pa debata o Titovi ulici!

* Mladi ne morejo do zaposlitve ... vlada pa razmišlja o podaljšanju delovne dobe do 65. leta!

* Svetovni dan Romov (in kup besed o strpnosti) ... Mama Jelka pa boksa po ljubljanskem sodišču!

............

In še kaj bi se našlo, a ne? Nasprotje je tudi med našo mislijo in ravnanjem. Ko poslušamo omenjene in podobne kozlarije, se jezimo. V sebi. Naredimo pa nič! Sicer pa: kaj pa bi lahko storili? Nimam odgovora. Ga pa intenzivno iščem;(