Velikonočno tridnevje ima globoko vsebino. Ob njej pa kar nekaj spoznanj kako pomembne in povsod prisotne so krščanske korenine. Pa naj evropska ustava to resnico vsebuje ali ne.

Ob premišljevanju, mašah in obredih spoznavamo, da je križ veliko več, kot le zanimiv modni dodatek. Iz pasijonske zgodbe prihaja kar nekaj fraz, izrekov, ki so domači tudi nepoučenim v Svetem pismu. Denimo: umiti si roke po pilatovsko, trpeti kot Kristus na križu, doživljati Kalvarijo ... Primerjave, ki jih (tudi med letom) izrekamo z lahkoto, danes razumemo drugače. Ob praznem oltarju, otožni postni pesmi in nemih zvonovih besede "... saj ne vedo kaj delajo ..." bolj zares razumemo. Mar ne?

Toliko. Kar sem pisal, sem pisal! (Res, v Svetem pismu je vse. Vsa literatura, vsa umetnost današnjih dni, se zgodbam Stare zaveze in besedi evangelistov lahko le skuša približati. Kaj novega v svojem bistvu ne more prinašati. Tam je vse. Alfa in Omega.)

Fotografije danes ne dodajam. Oltar je tudi oropan vsega blišča in okrasja, še zlati svečniki sklonjenih glav leže na hladnem marmorju.