Juretov blog

Letalo že skoraj čaka, nahrbtnik je poln, glava tudi! Mislim, da je nekdo slišal moje misli, ko sem ob pisanju doživetij večkrat hotel uporabiti besedno zvezo »pretreslo nas je«. Vedno, ko sem pomislil na to, sem pomislil na Madagaskar in stopnjevanje tega izraza v zapisih z rdečega otoka. Zato sem se »pretresu« nekoliko izogibal. Danes se ne morem več. Ob petih zjutraj je zabobnelo, ropotale so omare, škripala vrata, zdelo se je, kot da ležim na napihnjeni blazini na morju. Pa sem bil vendar na postelji, ki je »zaplavala« ob potresu. Oglasil se je pasji lajež, takoj, ko se je zemlja umirila, pa duhovnik po zvočniku sosednje koptske cerkve. Nemški prostovoljec na misijonu je pozneje dejal: »Ja, ja! Seveda! Vedno začnejo moliti, ko se potres umiri ...« Ni bilo hujšega, nobene razpoke, nobene novice, le dokaz, da Etiopija ne miruje!

Spoznavanje tega dela Afrike, tukajšnjih misijonskih postojank salezijancev, načina življenja etiopskih otrok in odraslih na podeželju in v mestih, je v minulih desetih dneh bombardiralo naša srca! Koliko različnih tem smo načeli, koliko različnih obrazov revščine spoznali, kolikim prijaznim ljudem smo segli v roko … Še in še je teh »koliko«, ki jih ne morem prešteti. Preveč jih je za en blog, veliko premočni so, da bi jih lahko na hitro predelal. Vesel sem, da sva se z Izidorjem oglašala, da sva pisala, snemala, pošiljala, bila povezana z vami doma. Vse skupaj bo, vem, tudi prijeten dnevnik za čase, ko bo spomin pešal, zdravilo za čas, ko se nama bo zdelo, da nimava vsega, kar si želiva. Afrika in doživetje revščine njenih ljudi, bi morala biti obvezna naloga nezadovoljnežev na našem koncu sveta! Nerganje bi izginilo, hvaležnost za vse bi se vrnila.

V salezijanskem centru v Addisu je z nami tudi gospod Cesare Bullo, salezijanec, ki je misijonar od leta 1962. Po trinajstih letih v Vietnamu, je do danes zapisan Etiopiji. Bil je ena najpomembnejših osebnosti pri reševanju grozovitih stisk zaradi suše na začetku osemdesetih let. Starejši se gotovo spomnite drobnih okostnjakov, ki so umirali v naročjih izstradanih mamic in klicali na pomoč v novicah po vsem svetu. Tudi zaradi osemdesetih, suše in grozovitega stanja v državi, je Etiopija še danes v zavesti mnogih kot država na robu preživetja, družba na pragu umiranja.

Full story »

Naša pot se nagiba proti koncu. Občutij, ki so se nabrala v meni je toliko, da bom gotovo še lep del decembra modroval o vsem, kar sem doživel, o ljudeh, ki smo jih srečevali, zgodbah, ki smo jih poslušali. Imeti privilegij odkrivati deželo z domačini in misijonarji, ki med njimi bivajo že desetletja, je nekaj velikega in zelo posebnega. Hvaležen sem za priložnost, ki mi je bila dana in iskreno upam, da bomo skupaj uspeli zbrati lepo vsoto sredstev za otroke, ki živijo v revščini.

Lahko smo vstopali v njihove domove, otroke smo smeli motiti sredi pouka, dovolili so nam posneti utrip vsakdanje vasice, prisostvovali smo velikemu praznovanju, slišali mnogo osebnih zgodb, tudi take, ki jih je prekinil jok, ki je ustavil spomin na človeško zlobo, krutost razmer in želje po preživetju. Od blizu in v ranjeno meso smo videli Etiopijo, navdušil nas je razvoj na nekaterih področjih in jezila zaostalost na drugih … Najbolj globoko pa bodo v meni ostala srečanja s hvaležnimi ljudmi, ki prek botrstva prejemajo pomoč iz Slovenije. Danes smo se srečali s štirimi družinami, spoznali štiri zgodbe, ki so si med seboj različne, pa vendar tako enake!

Domovanja revnih v prestolnici Addis Abeba smo spoznavali s pomočjo socialnega delavca, ki je prejemnike pomoči obvestil vnaprej in jim razložil kdo in zakaj bo s kamero in mikrofonom drezal vanje. Drzni, morda celo nesramni, ker smo vstopali v njihovo popolno revščino, smo bili le zato, ker bi radi prenesli zahvalo botrom, poiskali nove darovalce za otroke, ki brez pomoči iz Slovenije ne bi mogli preživeti. Tako pa lahko celo obiskujejo šolo.

Full story »

Petkov večer. Sedim za računalnikom in vesel začenjam obujanje spominov na današnji dan, zapisovanje misli, ki jih sem in tja narekujem v snemalnik, včasih zapišem v telefon, za vedno pa v srce. Podrobnosti bodo izginile, vem, a toplina, ki jo prinašajo misijonarji v daljnih deželah, bo ostala. Upam! Vesel? Ja, ker prvič na tej vsega polni poti, začenjam pisati pred deseto uro. Izidor bo verjetno tudi pravkar začel montirati nov video za spletno stran. Oba si želiva, da danes kmalu ugasneva luč v sobi, utrujena sva. Ni kaj, priznava, Afrika napolni, a tudi izmuči ...

Danes smo bili od zgodnjega jutra na poti. Prevozili smo skoraj štiristo kilometrov, si ogledali misijonski postojanki v krajih proti jugu, se srečali z revščino prebivalcev, pestro lepoto pokrajine ter z razdajanjem misijonarjev in prostovoljcev. Veste, prav zanimiva družba smo. V terenskem vozilu, s katerim smo se podili proti kraju Dida, smo, kot ponavadi, sedeli možaki in kramljali v nekaj jezikih. Uf, pravi poligloti smo. Ne, ni res, znanje jezikov je namreč razporejeno.

Full story »

Znova selitev. Danes, v četrtek, smo zapustili Lalibelo, na poti proti letalu opazovali pisano deželo, ki je od daleč videti kot reliefni model pokrajine v geografski učilnici. Mislim si, da bi bila Etiopija prava poslastica za študenta, profesorja ali ljubitelja geografije. Vsepovsod sledi erozije, globoki kanjoni, rodovitne planote, naselja na robu prepadov, ki jemljejo dih. Lepo je, zelo drugačno od naše zelene Slovenije, od Madagaskarja, precej samosvoje.

Ko sem opazoval pastirčke, ki so bosi tekali za čredicami koz, so se mi v njihovih krilatih oblekah zdeli kot pastirji na betlehemski poljani, kot figurice v jaslicah. V odmaknjenih področjih Etiopije se je ustavil čas! Pa vendar smo srečali tudi nekaj dobro opremljenih gorskih kolesarjev, ki so premagovali višinske metre proti Lalibeli. Vsi v dresih z etiopskimi barvami. Kdo ve, morda je trenirala tukajšnja reprezentanca. Tudi stadion, na katerem trenirajo svetovne tekaške zvezde, ponos etiopskega športa, je blizu našemu Don Boskovemu centru. Z Estifanosom, provincialom salezijancev, sva se pogovarjala o športnikih, ki so v svoji domovini prave zvezde, z vsemi olimpijskimi in ostalimi odličji pa tudi ponos naroda! Del njihovega uspeha je gotovo nadmorska višina, na kateri živijo in trenirajo. Lalibela je, denimo, približno 2550 metrov visoko. Večina športnikov pred velikimi tekmovanji odhaja na višinske priprave, tukajšnji tekači jih pač ne potrebujejo.

Full story »

Ko se razbohoti revščina, človek, v hlastanju za preživetjem, lahko v trenutku izgubi dostojanstvo. Življenjske vrednote izgubijo moč krmarjenja med dobrim in slabim, zamegljena razsodnost ne loči vojne od miru, človek ne zmore zdrave presoje … Ko se razbohoti revščina, z lahkoto postaneš to, kar v resnici nisi!

Sinoči nas je provincial salezijancev oče Estefanos povabil na sprehod. Prav nenavadno skrivnosten je bil, ko nas je vabil v temno noč velemesta. Po nekoliko čudnih, na pogled nevarnih delno osvetljenih ulicah smo prišli do avenije, ob robu katere se sprehajajo mlada dekleta, ki za drobiž prodajajo svoja telesa. Z enim od projektov, ki ga provincial vodi v sodelovanju z našim misijonarjem na daljavo Jožetom Andolškom, skušajo dekleta potegniti iz peklenskega kroga prostitucije in jim z znanjem in delom vrniti dostojanstvo. Pristopili smo do tiste, ki je bila dogovorjena za pogovor z našim gostiteljem, ki ji je povedal, da ne pride sam. Pričakala nas je v izzivalni bluzi, oprijetih hlačah in s pretirano visokimi petami, kričečim make up-om in predvsem brez življenja v očeh. Ledeno hladen stisk roke je kričal, da je na ulici premražena že nekaj ur. Oče je bil dogovorjen z njo, da nam zaupa svojo pretresljivo zgodbo in ednino željo; da izstopi iz kroga groze v katerega je zabredla!

Full story »