Petkov večer. Sedim za računalnikom in vesel začenjam obujanje spominov na današnji dan, zapisovanje misli, ki jih sem in tja narekujem v snemalnik, včasih zapišem v telefon, za vedno pa v srce. Podrobnosti bodo izginile, vem, a toplina, ki jo prinašajo misijonarji v daljnih deželah, bo ostala. Upam! Vesel? Ja, ker prvič na tej vsega polni poti, začenjam pisati pred deseto uro. Izidor bo verjetno tudi pravkar začel montirati nov video za spletno stran. Oba si želiva, da danes kmalu ugasneva luč v sobi, utrujena sva. Ni kaj, priznava, Afrika napolni, a tudi izmuči ...

Danes smo bili od zgodnjega jutra na poti. Prevozili smo skoraj štiristo kilometrov, si ogledali misijonski postojanki v krajih proti jugu, se srečali z revščino prebivalcev, pestro lepoto pokrajine ter z razdajanjem misijonarjev in prostovoljcev. Veste, prav zanimiva družba smo. V terenskem vozilu, s katerim smo se podili proti kraju Dida, smo, kot ponavadi, sedeli možaki in kramljali v nekaj jezikih. Uf, pravi poligloti smo. Ne, ni res, znanje jezikov je namreč razporejeno.

Pokukajmo v naš avto in prisluhnimo: … Oče Mario, italijanski misijonar, ki že štirideset let pomaga Etiopiji, o poti sprašuje voznika v amharščini, ob vozniku je Izidor, ki se z direktorjem Misijonskega središča Matjažem pogovarja v slovenščini, misijonar Jože avstrijskemu prostovoljcu Markusu v nemščini pripoveduje kaj nas čaka popoldne, Markus pa takoj nato z menoj v angleščini modruje o nenavadnih prizorih, ki jih srečujemo. Preglasi naju oče Mario, ki želi nekaj nujnega povedati Matjažu. V italijanščini … Joj, zakaj neki esperantu ni uspelo tako, kot so načrtovali?!

Res je hecno poslušati vso to zmedo. In rado se zgodi, da italijanski misijonar z vso vnemo začne meni ali Markusu govoriti v italijanščini, midva pa le debelo gledava. Ob vsej zmedi, sem angleško govorečim že nekajkrat začel zastavljati vprašanja v slovenščini, Jožetu pa skušal prevajati iz italijanščine, ki je sploh ne znam, on pa prevoda niti najmanj ne potrebuje, saj tekoče govori italijansko … To je bilo že smeha! Skratka, das ist one really multo bene amharo zmešnjava … Pa kar gre, gostitelji imajo potrpljenje z nami!

Salezijanec oče Mario, ki nam je bil danes poslan na pot, je odlično opravil svojo vlogo »več kot vodiča«. Toliko novega smo izvedeli o Etiopiji, da sploh ne vem kje naj začnem. Najprej vesela novica: pravi, da dežela v zadnjih letih zelo napreduje. Čeravno jo tare marsikaj in se z več kot stotimi milijoni prebivalcev zdi neobvladljiva, opazujejo njen napredek. Pogosto je povezan s tujimi vlaganji, delom kitajskih podjetij, ki so v štirih letih zgradila osemsto kilometrov pomembne železniške proge, skoraj šestdeset kilometrov ultra sodobne avtoceste od Modja do Addis Abebe. Vajeni drugačnih cest, precejšnjih lukenj in makadama, smo le debelo pogledali, ko smo zapeljali na tripasovno avtocesto z odstavnim pasom. Dve leti je tega, kar cestna pridobitev pomaga premagovati razdalje. Vem, nekaj deset kilometrov avtoceste v deželi, ki je več kot petdesetkrat večja od Slovenije, pač ne predstavlja veliko, je pa gotovo lep začetek modernizacije cestne infrastrukture … Saj se reče tako, kajne?

Čudovita so osamela drevesa, ki po afriško razprostirajo svoje krošnje, debla, ki se mogočno zajedajo v peščeno zemljo, grmički, ki pokrajini rišejo mehko podobo. Pot pogosto presekajo reke, zablešči se gladina jezera, ves čas srečuješ osličke v vpregah, pastirje z živino in kupe pšenice na poljih, ki so polna sklonjenih ljudi, ki so v teh pogojih gotovo pridni delavci. V daljavi slutiš visoke gore, na obzorju se bohoti ugasel vulkan, ki je še danes sveta gora na katero romajo mnogi. Pred desetletji si ob cesti lahko srečal slona, veliko pogosteje leva in ostale divje živali, ki so jih zaradi poselitve in nevarnosti ljudem, umaknili v neobljudena prostranstva.

V Addisu je bil zrak zjutraj tako umazan, da ne moreš mimo vprašanja, če jih nič ne skrbi. Oče Mario nam je povedal, da je onesnaženost zraka resna težava, a v primerjavi z ostalimi, ki etiopski državi jemljejo moči, skoraj neopazna. Pred tremi meseci so izbruhnili hudi nemiri, v katerih je, po besedah mednarodnih človekoljubnih organizacij umrlo več kot štiristo ljudi. V protestih proti oblasti so uporniki z gorečimi tovornjaki in avtomobili zapirali glavne cestne povezave in opozarjali na nestrinjanja z odločitvami državnih vrhov. Ko smo z juga potovali proti prestolnici, smo na robu ceste srečevali veliko grozečih skeletov tovornjakov s prikolicami. Mučno vpijejo, da je šlo zares. Letos je zaradi politike pod strelom puške umrlo že kakih tisoč ljudi.

Na cestah je nevarno tudi takrat, kadar je ne izkoristijo za politična obračunavanja. Vozijo precej po domače, na cesti je veliko do skrajnih moči naloženih tovornjakov, majhnih belo modrih taksijev na treh kolesih, ki vozijo po svojih pravilih, v okolici mest je veliko terenskih vozil, v mest mrgoli osebnih avtomobilov. Včasih se precej težko dogovorijo kdo ima prednost, komu se je treba umakniti … Pa gre! Semaforjev še ni veliko, ogromnih krožišč pa v mestih mrgoli. V dolgih vrstah in lepem redu (kot na Japonskem, pravijo) čakajo v vrsti na javni prevoz, mini buse ali skromne taksije. Glede na vrsto, si mislim, da čakajo uro ali več. Ne vem! A iz službe je pač treba priti domov. Osebni avto je ob nakupu deležen kar 250 odstotnega davka. Mhm! Prodajni ceni dodajte 250 odstotkov in zabolela vas bo glava.

Omenil sem Kitajce, ki gradijo ceste, železnico, postavljajo velike tovarne za izdelavo motorjev, plastike, vodijo posle s kovino … Z njimi, pa tudi z ostalimi investitorji so dogovorjeni, da mora njihovo delo sloneti na domačem delavcu. A kaj, ko Kitajci tovrstne dogovore tako radi kršijo. Če se že držijo odstotkov, pa jih redno zanaša pri spoštovanju pravic delavcev in izplačilu njihovih plač. Pravijo, da je v Afriki že 25 milijonov Kitajcev ...

Srečevali smo tudi ogromne nasade jagod, katerih lastniki so Izraelci, pa velike plantaže, pokrite z rastlinjaki, v katerih za evropske lastnike in kupce vzgajajo vrtnice. Govori se, da je delo v teh rastlinjakih smrtno nevarno, saj uporabljajo množico pesticidov, strupov, ki so v razvitem svetu že zdavnaj prepovedni. Žene postajajo neplodne, mnoge pred porodom izgubijo otroka. Kako bo z zdravjem delavcev v prihodnosti, se ne ve … Menda so razmere v delu z vrtnicami javna skrivnost. Vsi vedo, svet menda pozna številke in posledice, zgodi pa se nič. Tudi zato je glavna naloga salezijancev v Etiopiji izobraziti tukajšnjega človeka. Le z znanjem bo znal braniti svoje pravice in želel napredovati.

Spoznali smo dva precej različna misijona. V vasici Dida je v dveh razredih 120 otrok do četrtega razreda osnovne šole. Ponosno so nam pokazali lepo poslopje, celo vrsto športnih igrišč, ki jih imajo salezijanci, se zdi, v posebnih časteh. Saj veste, že Don Bosko je svoje fante učil, da je zdrav duh najraje v zdravem telesu. Čeprav na prašnih tleh, je nogomet tukaj vsak dan na urniku. Pa odbojka, košarka in vesela pesem, ki smo je bili deležni kot lepo pozornost. Radovedni pogledi, nasmejani obrazi, spoštovanje učitelja, popolna tišina, ko odide in ga čakajo, skromne razmere, iznajdljivi vzgojitelji ...Vse to in še marsikaj drugega ostane v obiskovalcu šol po misijonih.

S kakšnim ponosom so nam pokazali novo pridobitev, knjižnico, ki so si jo tako dolgo želeli. V ozki, skromni sobici, ki je merila morda kakih osem kvadratov, sta dve omari, vsaka s štirimi policami, na njih pa nekaj deset različnih knjig, ki so – kot avtocesta – začetek nečesa lepega. Šola ima svoje skromno posestvo in gospod nam je z vsem ponosom pokazal sobo z orodjem, s katerim obdelujejo tukajšnje posestvo. Kladivo, vrtne škarje, izvijač, ročna žaga, srp in nekaj žice … Ko sem fotografiral ta zaklad, me je vesel gledal in kimajoče spraševal s pogledom: »No, a smo, kaj? Lepo urejeno in dobra zaloga, kajne?« S preprostim orodjem v Etiopiji obdelajo ogromne površine zemlje, prav navdušujoče pridni so pri delu z zemljo. Človek komaj verjame, da je velika velika večina polj obdelanih ročno.

V mestu Zway pa drugačna zgodba. 1200 učencev, velike zgradbe, igrišča, razredi, v katerih so otroci od vrtca do konca srednje šole. Tudi tukaj so se pohvalili, da vsi maturantje opravijo končne izpite in uspešno nadaljujejo študij na domačih univerzah. Oče Mario je dolga leta deloval na tem misijonu in kar zažarel je, ko smo zapeljali na dvorišče in nas je sprejel nekdanji župan mesta, gospod, ki je že nekaj let v pokoju, zdaj pa trdo dela kot prostovoljec in pomaga pri vodenju velikega centra. Več kot 65 učiteljev imajo, izvrstne uspehe in mnogo načrtov. Zanimivo je, da je med dijaki te katoliške šole približno deset odstotkov muslimanov. Resnica, ki dokazuje, da je sobivanje mogoče.

V Didu je celo večinska muslimanska skupnost prosila, naj salezijanci v njihovem kraju postavijo šolo in cerkev. Danes oboje lepo živi. V vasi je 25 katoliških družin, ki jih večinski muslimani spoštujejo, so jim hvaležni za šolo in v strpnosti in sodelovanju vzgajajo otroke. Don Bosko je gotovo navdušen, ko zre v delo naslednikov, ki v tuji deželi spreminjajo svet na bolje. Razmišljal sem, kakšno moč so morali imeti ustanovitelji redov, kako neverjetno sled lahko pusti en sam človek, ki se razdaja za Boga, svetnik! Don Bosko je v svojem času, v svojem okolju, spreminjal mesto na bolje. Danes mu v svet, v neznane dežele in mnoge nevarnosti sledijo nasledniki. Zaradi njegovih idej, naukov in uspehov, so pripravljeni zapustiti svoj svet, udobje razvitosti in oditi v popolno nasprotje. Z občudovanjem kličem: neverjetno!

Navdušila nas je tudi španska prostovoljka, ki v mestu Zway skrbi za jutranje in popoldanske delavnice deklet, ki se učijo različnih ročnih spretnosti in za delo v teh delavnicah vsakih petnajst dni dobijo tudi skromno plačilo, ki jim pomaga pri šolanju. Gospa je devet let kot prostovoljka delala v ogromnem vrtcu za otroke s cest Addis Abebe, pri očetu Donatu, ki sem ga na hitro predstavil včeraj. Zadnji dve leti pa vodi delavnice in programe, ki poleg dijakinj skrbijo tudi za mame iz mesta, ki so se znašle v stiski. Ponujajo jim enoletne tečaje, na katere lahko prihajajo z otroki. Učijo se tkanja na statve, izdelave izdelkov iz slame, pečejo kruh, pridobivajo znanja s področja gostinstva … Ko po enoletnem usposabljanju končajo program, jim ponudijo možnost pomoči pri začetku samostojne dejavnosti. Usposabljajo za življenje!

Življenje brez znanja, zemlje in vsaj nizkih prihodkov pa je lahko še in še kruto, smo spoznali, ko nas je domačin Šumi popeljal v skromno vasico, v kateri smo poiskali deklico, ki je, ko je prikimala njena mama, sodelovala pri pripravi rubrike v Mavrici. Spoznali jo boste na straneh rubrike »Otroci sveta«. V iz blata zgrajeni hišici, ki ima kakih dvanajst kvadratnih metrov, živi šest članska družina. Prav sem napisal, nisem se zmotil. Ja, zdaj pa kar naredite korake: tri v eno in štiri v drugo smer. Dvanajst kvadratnih metrov! Šest ljudi!

Ko je Izidor s fotoaparatom osvetlil edini prostor v hišici brez oken, se je pokazalo, da so preproga na tleh, krožnik ali dva in stara plastenka, vse, kar imajo! Kako? Kako lahko spijo v tem majhnem prostoru, ki jim predstavlja edino zavetje, kako se lahko na tleh sploh zberejo pri skupnem obroku, koliko vročine uspe zadržati pločevinasta streha brez vsakršne izolacije. Nimajo niti pravih vrat. Kos pločevine je privezan na edino luknjo v tem domu, ki se ga drži kak meter visoka ograja iz blatnih opek. Želeli so povečati domovanje, zgraditi »prizidek«, pa jim je zmanjkalo denarja … Brez besed! Ničesar nimajo, ničesar … Pa vendar sedem in devetletna sestrica na vprašanje, kaj si želita postati, kot iz topa izstrelita: »Zdravnica. Učiteljica!« Le kako, se vprašam, le kako?

Naj končam z mislijo, ki sem jo prebral na plošči, ki na enem od šolskih poslopij govori o darovalcih. Za darove se zahvalijo z besedami: »Hvala za vašo kapljico ljubezni v morje naše revščine!« Komaj čakam, da bo Pustna sobotna iskrica Etiopiji poslala svoj del ljubezni. Potrebuje jo, pa čeprav ima petdeset in nekaj bleščečih kilometrov avtoceste …