Dragi poslušalci, ljubi bralci, lepo pozdravljeni. Spet na začetku, spet v dvomih: naj se veselim ali naj me skrbi? Afrika ima lahko precej različne obraze, kakšnega nam bo pokazala tokrat? Misijonskega. To vem zagotovo in to prepričanje zadostuje za mirno srce.
S sodelavcem Izidorjem Ščekom in ravnateljem misijonov Matjažem Križnarjem v ponedeljek odhajamo na obisk misijona Gulu, kjer že vrsto let deluje misijonar Danilo Lisjak. Prav zaradi garaškega dela in predanega srca misijonarja Danila je Uganda izbrana za cilj letošnje Pustne Sobotne iskrice. Naša desetdnevna pot bo le priprava na pustno dobro delo, le pogled na delo misijonarja, ki se vedno znova zahvali za darove iz Slovenije. Brez njih bi predanost ne mogla roditi toliko sadov.
Za Danilom Lisjakom so nemirni Kongo, pa z genocidom ranjena Ruanda, Burundi. Po končanih Pustnih Sobotnih iskricah se je nekajkrat oglasil, se vedno navdušeno zahvaljeval in čudil nad dobroto naših poslušalcev. Na koncu pa vedno skromno, tiho dodal: "Tudi pri nas so velike potrebe, veste ... " Ker je Misijonsko središče za pomemben cilj pomoči določilo tudi "Danilovo" Ugando, smo se skupaj odločili, da v njej najdemo cilj prihajajoče dobrodelne sobote. Zbirali bomo sredstva za dograditev in opremo zdravstvenega centra, bolnišnice za otroke in matere. Saj ne vem prav dobro, morda gre za ambulanto, mogoče tudi njeno opremo ali pa le zidove. Vse bo jasno, ko bomo videli kaj nas čaka in kakšni so načrti. Morda nam bo uspelo srečati se tudi s s. Uršo Marinčič, ki je pred kratkim odšla v misijone in nedavno dospela na svoj prvi misijon v Ugando. Gospod Križnar bo blagoslovil novo šolo, ki je zrasla s Trikraljevsko akcijo in, upamo, tudi nov avto (MIVA), ki so ga končno dobile sestre.
Odhajamo v ponedeljek, vrnemo se v sredo, 23. januarja zvečer. Z Izidorjem se bova skušala javljati na podoben način, kot z minulih misijonskih poti. Zaradi (ne)dostopnosti signala in s tem svetovnega spleta, bo morda letos še malo bolj zapleteno, kot v minulih letih. A le zakaj bi tarnali vnaprej. Načrtujeva pripravo gradiva za dni pred pustno soboto, pogovore in vtise za Sobotne iskrice, Bim bam bom-e in še kaj pred pustom. Izidor bo sproti pripravljal video prispevke in fotografije za video predstavitev, ki bo prvič (če bo Bog dal) uzrla pozornost gledalcev in darovalcev na Mini počitnicah.
Upava, da bova s pripravljenim in osebnimi vtisi lahko obiskala tudi kakšno župnijo in tiste, ki bodo, kot doslej, dodali kaj v vrečo dobrega za naše misijonarje in njihove projekte. Pisal bom dnevnik, izhajal bo kot blog na naši spletni strani, skušala bova pripravljati kratke prispevke, ki jih boste lahko slišali v našem programu.
Že vnaprej pa: ne zamerite, če se začrtanega morda ne bova mogla v celoti držati. Verjemite, da bomo dali vse od sebe. Kolikor se bo pač dalo. V kraju Gulu pričakujejo namreč več kot 30 stopinj in precej visoko vlago. Mhm …
Toliko za začetek. Hvala za pozornost in ... ja, rezervirajte si, lepo lepo prosim, pustno soboto, 2. marca. Z nami bodo Damjana Golavšek in Toni Sotošek z družino in prijatelji. Program pusta bo klasika. Akcija za telefoni, v studiu, dvorani ... Vse po starem. Upam, da tudi uspeh dobrega dela.
Bodite z nami in z misijonarji, ki se jim tudi na tak način zahvaljujemo za zgled. Hvala!
Ukrajina še kar odmeva v naju. Izidor in Jure upava, da so zgodbe nagovorile tudi vas. Predvsem k hvaležnosti za vse, kar imamo. Pot med misijonarje vedno znova utrjuje vezi z njimi, ki oznanjajo Ljubezen med ljudmi, ki potrebujejo njihovo pomoč. Tudi v Ukrajini smo spoznali, da misijonarji Ljubezen predvsem živijo! Njihov zgled je tisti, ki nagovarja, njihova predanost je orodje Gospoda, ki se do ubogih skloni z dejanji njemu posvečenih!
Prepričan sem, da nikogar, ki bi bil pripravljen prisluhniti njihovim zgodbam, ne morejo pustiti hladnega. Vesel sem, da nama je, vsaj del tistega, kar je med obiskom Marijinih sester v Kijevu in na poti po misijonih lazaristov in sester usmiljenk polnilo najino srce, uspelo ujeti v fotografsko in filmsko pripoved. Z besedo pričevanja jo bova z Izidorjem Ščekom rada delila z vami!
Praznovanju obletnice ustanovitve Radia Ognjišče bomo jutri, v torek 28.11. 2017, po sveti maši, ki bo ob dvanajstih v cerkvi Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, dodali predstavitev omenjene radijske akcije. Iskreno vabljeni, da spoznate v kakšnih razmerah delujejo slovenske Marijine sestre čudodelne svetinje. Neverjetno za naš čas! Spoznajte Ukrajino, njene ljudi, skrbi, rane, ki jih je pustil minuli čas, upanje, ki je vedno povezano z zaupanjem v dobrega Boga! Pridite, dajmo glas dobroti!
Za nama je še ena misijonska pot, za nama cel kup vprašanj in malo manjši kup odgovorov. Pri temah, kot so te, ki sva jih spoznavala, pač ne moreš vedno priti do konca. Drugače pa je z vsako našo potjo. Do konca pride. Prej ali slej. Najina se je končala, pa vendar ne! Nadaljevala se bo v pripovedih drugim, v prispevkih v našem programu, živela v shranjenih posnetkih, video prispevkih, tule na blogu ... Predvsem pa upamo, da bo vzbrbotala ob dobroti, ki jo bo skušala predramiti Pustna sobotna iskrica. 10. februarja prihodnje leto!
Ker sem bil v vseh zapisih iz Ukrajine iskren in oseben, bi to pretresljivo in navdihujočo zgodbo rad sklenil z iskreno zahvalo. Srečno sva prispela, zaradi vsega doživetega, misli, ki so naju begale in podob, ki so se slikale v naju. Včeraj kar nisva in nisva mogla zaspati. Čeprav vsak na svojem domu, obdan s svojimi. Človek se navadi, da bedi pozno v noč ... Ni kaj.
"Drage sestre, dragi vsi, ki ste bili z nama te dni: Izidor in Jure bi vam rada rekla: hvala! Vsem skupaj in vsakemu posebej. Sodelavci in poslušalci Radia Ognjišče bi se radi zahvalili za priložnost spoznati, kako hvaležni smo lahko za vse, kar nam je dano. Spoznanje, ki govori koliko stvari, dejanj, ljudi in ostalega lepega nam je dano na pot, pa se nam vse zdi tako samoumevno ... Vsaka pot med misijonarje in misijonarke kaže, da ni tako. Ni samoumevno, od Boga je dano! Prihodnjo nedeljo bomo zato še bolje razumeli. Zahvalna bo!
Iskrena hvala za tako ljubeč sprejem, hvala za varno zavetje, hvala za vse besede, odgovore na najina vprašanja, ki jim kar ni bilo konca! Hvala za vso skrb. Zelo sva vesela, da je pot uspela, da je pripravljenega programa res veliko. Pustno sobotno iskrico bomo pričakali lepo pripravljeni, z dovolj gradiva.
Hvala za vso potrpežljivost, prilagodljivost, hvala, da sva se počutila kot del vaše družine. Nikoli nisva dobila občutka, da vam je karkoli odveč, nikoli nama niste niti s senco pokazali, da motiva vaš urnik. Hvala!
Hvala za vodenje teh intenzivnih duhovnih vaj, ki so bile tako bogato opremljene tudi s praktičnim delom. Hvalnice, večernice, rožni venec, vsi pogovori, potem pa še srečevanja z ljudmi in opazovanje vašega razdajanja. Neverjetno! Občudujeva vašo predanost, vašo ljubezen do nemočnih, radost, ki jo ohranjate kljub vsemu, kar naju je navdajalo z začudenjem, strahom, nejevernostjo, grozo ... Hvala za vaše zglede."
Dragi poslušalci, gledalci in bralci, hvala tudi vam! V prepričanju, da nas tovrstna spoznanja še bolj povezujejo, spoznanja ujeta v misijonskih deželah pa bogatijo, kličeva: nasvidenje! 10. februarja, če ne prej! Drž'te se!
Pozdravljeni! Dovolite, da najprej pozdravim Katjo, za katero sem slišal, da kot pripravnica prevaja moje besede v ukrajinski jezik. Katja, živijo! Oprosti, a tudi nocoj bom predolg. V meni namreč vre, v meni se izmenjujejo pretresenost, jeza, obup, veselje, hvaležnost, dvomi, nova spoznanja ... Ne morem biti kratek, ne želim, da bi vse omenjeno ostalo v meni. Menda ni zdravo, jaz pa dodajam: in je povsem nepotrebno. Drugače: čutim dolžnost, da govorim ... Tukaj je noro! Lepo in grozno, vzpodbudno in moreče, veselo in otožno ...
Za vse, ki morda mislite, da služiti kot redovnica v Ukrajini že ne more biti pravi misijon, bi rad napisal kaj sem spoznal, ko sem se nocoj, ko smo po dvanajstih urah na poti znova dospeli v Kijev. Na zadnjem sedežu avtomobila, ki je rezal noč ulic pet in pol milijonskega mesta, sem se pogovarjal z Marijino sestro Barbaro Peterlin. Skromno, celo nekoliko sramežljivo je odgovarjala na moja vprašanja. Iskreno skromno so bile le izrečeneso njene besede, skromen način njene pripovedi. Ljubezen, skrita v odgovorih, pa je prerasla najvišje stolpnice, ki jih premore ta prestolnica. Nerodni orjak sem se ob njej počutil vedno manjšega. "Kakšne face so te sestre!" Ko bi vam le znal povedati ... Mah, nič, potrudil se bom.
Koliko usmiljenja premorejo, koliko razumevanja drugih, koliko tistega, kar nam vsak dan manjka ... Njihovo delo? Biti vez med brezdomnimi bolniki v bolnišnicah in zdravniki. Njihov glas so sestre, ki jim strežejo brez zadržkov! Zaradi njihovega dela odgovorni v bolnišnicah sploh zaslišijo besede, želje ali prošnje bolnikov. Tistih, ki so nevidni in brez imen že na ulici, kaj šele v od sveta pozabljenih bolnišnicah. Če sem včeraj opisoval delo sestre, ki je danes že blažena, sem se nocoj spet zavedel, da zglede lahko iščemo med tistimi, ki služijo danes. Ni treba daleč v zgodovino. Ni!
Ko vidiš razmere v katerih delajo sestre v Kijevu, ko slišiš pripovedovati o nedojemljivi družbi, brezsrčnih oblasteh, nespoštovanju človeka ... Si rečeš le: "O, moj Bog!" S. Barbaro sem vprašal kdaj ji je bilo pri njenem delu najtežje.
"Bilo je letos poleti, bile smo v bolnišnici, ki je bila zaprta. Imajo namreč "kolektivni dopust", med katerim delavci prepleskajo stene oddelkov, vsaj za silo osvežijo ne ravno bleščeče prostore. Obiskale in negovale smo brezdomce, ki so ležali na oddelku, ki še ni bil na vrsti za prenovo. Sredi dela je prišla strežnica, ki nas je povabila na kardiološki oddelek, na katerem ležijo tudi brezdomci. Pred tem ni poznala našega dela. Ko smo končale, smo se odpravile nadstropje višje, poiskale strežnico in jo prosile, naj nam pokaže sobo z brezdomci. Bila je daleč v kotu, povsem na koncu dolgega hodnika, ki se mi je takrat zdel še daljši, kot je v resnici!
Bala sem se, kaj me bo čakalo na koncu oddelka, kaj skrivajo v sobi, ki je tako odmaknjena. Na vsakem oddelku je učilnica. Odprla jo je, v njej so bile tri preiskovalne mize. Ni bilo postelj, preiskovalne mize! Namenjene so bile trem brezdomcem, ki so životarili v skrajno slabem stanju. Eden izmed njih je verjetno padel po tleh, ko je želel na stranišče. Poškodovan je obležal. Kdo ve kako dolgo nazaj ... Drugi je bil umirajoč, tretji pa hudo bolan, z rakom, ki se je kazal kot ogromni tumor na vratu. Ni mogel požirati sline, že na pogled se je videlo njegovo hudo trpljenje. Bili so strašno umazani, zanemarjeni, do skrajnih meja ubogi. Najtežje je bilo spoznati, da jim uslužbenci bonišnice niso ponudili niti kozarca vode.
Ko smo jih za silo uredile in preoblekle, sem jim ponudila vodo. Takoj se je videlo, da že dolgo, dolgo niso zaužili nobene tekočine. Nisem še srečala tolikšne žeje, doslej nisem videla človeka, ki bi tako hlepel po požirku vode! Sredi bolnišnice, med osebjem ...
Vedno znova je hudo dojeti, da nikomur ni mar zanje, soočiti se s popolno brezbrižnostjo ljudi. Tistih, ki so celo poklicani slišati stisko drugih. Bolj odkrito bi ne mogli pokazati, da brezdomcev ne uvrščajo med ljudi, med sebi enake!"
Kako je to mogoče? Vsem nam se gotovo zdi nepredstavljivo, da osnovne pomoči nisi deležen v bolnišnici. Zdi se mi, da lažje razumemo, da ubogih ne spoštujejo na ulici, da se objestneži spravijo nanje, da množice hodijo mimo njih, kot da jih ni. Ampak ... v bolnišnici?!
Sestra Barbara odgovarja: "Največkrat slišimo, da pač niso vredni, da jim pomagajo. Niso vredni. Kot da si mora človek vse zaslužiti. V tukajšnjem svetu še zdaleč ni samoumevno, da je vsakdo vreden pomoči. Ne razumejo, da moraš že kot človek, na njihovem delovnem mestu pa toliko bolj, vedeti, da je človeku v stiski prav pomagati!"
In redovnice počno prav to! Brez vprašanj, brez meja, popolnoma brez predsodkov pomagajo tistim, ki v njih, mislim, ne morejo videti drugega, kot angele!
Vem, težko se je vživeti, pa vendar: predstavljajte si, da vam že leta nihče ni ponudil roke, ne pomniš zadnjega objema, ne veš več prav dobro kje je bil nekoč tvoj dom, nimaš dokumentov, nobenih pravic, prepovedali so ti stik z otroki. Vsako noč, kot žival, iščeš toplo zavetje ... Morda je za teboj izkušnja krutega zapora, odvisnost te je prignala do misli na samomor, morda že neuspelih poskusov tega dejanja ... Hudo, neozdravljivo zboliš, amputirajo ti nogi, govorijo o skorajšnjem koncu ... Pozabijo te na koncu smrdljvega hodnika, hodijo mimo, kot da te ni. Nimaš moči, da bi poklical pomoč. Zbereš jo, pa te ne slišijo! Gledajo vate, pa te ne vidijo!
Potem pa se v tvoji sobi, v katero so te s skrajnimi mukami spravili humanitarci, nenadoma znajde redovnica, ki prijazno želi slišati tvoje ime. Že njen pozdrav je bil nekaj iz tvojega oddaljenega spomina. Vstopi sestra, ki ji ni nerodno pomagati ti pri najbolj osebnih stvareh, ki bi morale pripadati vsakemu živemu bitju. Morale! Tebi so bile odvzete. No, morda si jih celo sam zapravil. Ni pomembno! Ljubezen ne pozna pogojev. Pride, pristopi, te nagovori in ti pomaga! Vsak dan prihaja. Ni te poznala, o njej so morda celo govorili grde reči, pa ji ni mar. Pride in pomaga. Nič ne zahteva za to, nikoli ne vpraša kje imaš denar, nikdar ne povzdigne glasu, ne grozi s tem in onim, če ... Nobenega "če" ni v njenih besedah. Le spoštovanje! Kako? Zakaj? Zakaj in kako je mogoče, da je tu?
Drznem si zapisati odgovor in sem skoraj prepričan, da bi redovnice odgovorile enako: v tebi vidijo Kristusa! Pomagajo Njemu, živijo po Njegovih navodilih, živijo v Njegovi Ljubezni. In ta je pač taka! Brezpogojna, brezmejna, brez "če", brez "ampak", brez kakršnegakoli "drobnega tiska". Če to ni čudež! Če to ni angel ...
Bogu hvala, da v tem sodobnem svetu, v tem norenju za praznino, trenutnim zadovoljstvom in iskanju blišča, ki je gnil do skrajnosti, še obstajajo ljudje, ki slišijo klic. Boga in sočloveka. Bogu hvala!
Še enkrat ponavljam Izidorjevo misel: "Za naju pot med misijonarje in tiste, ki jim služijo, predstavlja duhovne vaje!" Tudi zato ne pišem o cestah, ukrajinskih in ruskih avtomobilih, veselih zgodbah, ki jih pišejo ti dnevi. Pa jih je veliko. Se mi kar ne zdi primerno, še manj potrebno! Delo tistih, ki gorijo, me je vnelo. Morda zveni pocukrano, a zdajle čutim, da je res! Velikani in velikanke. Luč tega sveta, ki je, pa povejte, če ne, zašel v senco.
Nocoj smo videli tudi prizadevanja DePaula, ki v Kijevu skrbi za nočno zavetje ljudi na ulicah. Dvajset tisoč je registriranih, kdo ve koliko takih, za katere nihče ne ve! Do stopetdeset jih prihaja v prostore bivše igralnice. Dobrodelna organizacija jih ima v najemu. Tisoč evrov na mesec odštejejo za zanikrne sobe, v katerih se brezdomci lahko umijejo, pogrejejo, v njih prespijo. Med osmo in deseto zvečer odprejo vrata, do jutra jih zaprejo in reveži se držijo pravil, ki omogočajo skupno mirno noč. Ob prvem prihodu zahtevajo rentgensko sliko pljuč. V državi je namreč še vedno epidemija tuberkuloze. Vsak, ki vstopi, mora priti trezen. Dokumentov ne preverjajo, brezdomci jih tudi sicer nimajo. Državi za tako delo in ostalih 20.850 ljudi brez doma in pravic v Kijevu, ni mar! Mesto se požvižga na nevidne!
Gospod Dima, ki vodi zavetišče pravi, da le vera pomaga prostovoljcem in uslužbencem DePaul-a vztrajati pri tem delu. Napredka ni, luč na koncu predora je ugasnjena. Ko mi je povedal, da se k njim lahko zateče tudi brezdomec, ki beži pred zakonom, sem ga vprašal: "In kolikokrat se oglasi policija?" "Nikoli," je odvrnil in dodal: "Policija le sem in tja pred naša vrata pripelje koga, ki jim je povzročal preglavice, zdaj pa ne vedo kam z njim!" Nedavno je policija pripeljala gospo, za katero se je pozneje iskazalo, da je za njo razpisana celo mednarodna tiralica. Pa jo je pred vrata zavetišča pripeljal policijski avto. To pa je spremstvo, kaj? Ja, v tem svetu bi se marsičemu smejal, če bi ne bilo tako boleče tragično!
Država pa ... kot Krpanov minister Gregor. Nič! No, le takrat, ko je treba loviti kake politične točke se prikažejo njeni predstavniki. Sicer o njih ne duha, ne sluha, kaj šele kakšnega evra. Ničesar! Ko se je lani bližala zima, pa so se kar iznenada, meni nič, tebi nič, pripeljali pred vrata centra, se, oboroženi s kamerami državne televizije, postavili pred vrata zavetišča za brezdomce in smeje, polni upanja naznanili: "Poglejte, kako naše mesto misli na druge. Bliža se zima, z zavetiščem bo topla za vse!" Niti besede o organizaciji, ki z muko zbira denar za najemnino, niti omembe uslužbencev in prostovoljcev, ki vsako noč bdijo ob brezdomcih. Niti besede! Le: "Poglejte naše mesto ... "
Zato dokaz, da mediji lahko ravnajo tudi drugače: DePaul je organizacija, ki je nisem poznal, po nekaj primerih v Ukrajini, pa zaupam v njihovo delo. Neverjetno se mi zdi! Kot delavci v njej, ki z obema nogama na tleh vedno znova dvigajo nemočne, ko padejo. S poštenim delom! Ko mi je Dima stisnil roko in se ob pozdravu prijazno nasmehnil, sem začutil: to je to! Pošten garač, ki okrepljen z vero, počne nemogoče. Meni se pa nič ne da! Tukaj sem zagnan. Tu sem kot apostoli, ki so se jim odpirale oči, doma bom pa le Peter pred deklo vratarico ... No, saj sem povedal: duhovne vaje! Da bi le "držale" in še vseh vas naj se malo "primejo". Pa brez zamere ...
Kmalu neham vznemirjati, jutri popoldne naju čaka začetek poti domov. Ukrajino, njene težave, njene lepote, predvsem pa ljudi s katerimi se srečujeva, bova ohranila v spominu. Ljudi v najlepšem!
Človek si misli, da bo na dan, ko premaga pot od Odese do Sniatyna, pa od Sniatyna do Zalučje, od Zalučje do Kolomeje in nazaj v Sniatyn, zvečer napisal le: "Dragi dnevnik, danes smo se vozili. 400 kilometrov po ne ravno vzornih cestah. Drugega ti nimam povedati!" Ja, misli si, četudi krajev, ki sem jih naštel ne pozna. Pa ni res. Tudi sreda je bila polna do konca, tudi danes je precej gradiva v utrujeni buči.
Čeprav poročam o luknjastih cestah, četudi imajo z vzdrževanjem kilometrov res težave, moram povedati, da je dežela prepredena s cestami. 250.000 kilometrov cest ima ta velika dežela. Ni čudno, da ne morejo biti vse lepo obnovljene in vzorne, kot si želi razvajeni potnik. Miha, ki je naš hitri voznik, se vsak večer posvetuje s sestro Marto in ostalimi, ki nas spremljajo na poti. Modrujejo katero smer naj izbere, katero pot ubere do cilja. Danes je dobro izbral, pravočasno smo dospeli do Zalučje, v kateri je dom otrok s posebnimi potrebami, hiša zapuščenih sirot, ki le zaradi dela dobrodelne organizacije DePaul, imajo koga objeti, se nasmehniti obrazu, ki jim vrne nasmeh in podati roko ali sesti v naročje nekomu, ki si zanje vzame čas. Vsak dan.
Pred leti je bila hiša grozljiva hiralnica, v kateri so na teden umrli trije otroci. Danes imajo "le" še pogreb ali dva na leto! Nekoč otroci niso odšli iz bolniške sobe, niso zapustili postelje, danes s prostovoljci in uslužbenci organizacije DePaul odidejo celo na desetdnevne počitnice na morje, vodijo jih na izlete, vsakodnevne sprehode. Včasih so jih, če so le zmogli, sem in tja po stopnicah nesli na zrak, danes vsi, ki lahko hodijo, z dvigalom pridejo na sonce. Sobe v katerih je 120 otrok so ravnokar obnovljene, popleskane s svetlimi barvami, prostovoljke in prostovoljci pa prinašajo duh upanja in občutek "normalnosti" med stene, ki še ne dolgo nazaj, niso bile pomembne za nikogar!
Večina otrok, ki so stari od 4 do 35 let, je tukaj zato, ker so se jim starši odrekli, ker so jih zatajili in delo z njimi preložili na ramena drugih. Po prvem obisku bolnišnice, v njihovem ranem otroštvu, so ostali tam. Pozabljeni, nezaželeni. Po štirih letih v bolnišnici, socialne službe poskrbijo, da pridejo vsaj v dom, kot je ta, ki smo ga obiskali. Kako je mogoče, da je toliko zapuščenih otrok, da je toliko staršev, ki prizadetosti ne morejo ali nočejo sprejeti? Sestra Marta Meško odgovarja: "Mislim, da je komunizem uničil moralo! Uspelo mu je vcepiti misel, da so bolniki, invalidi in ostareli v tej družbi nepotrebni. Umakniti jih je treba! Čim hitreje, čim dlje od oči!" V groznih časih je za 120 hudo prizadetih mladih skrbelo pet uslužbenk. Nepredstavljivo. Niso imeli zanje primerne hrane, ni bilo plenic, niso razpolagali z nobenimi zdravstvenimi pripomočki. Groza!
Prostovoljci družine lazaristov so bili na začetku deležni mnogih tesno zaprtih vrat, negodovanja, nestrinjanja, dvomov in prepovedi. Danes pa zaradi svojega predanega dela uživajo zaupanje družbe in v nasmehih otrok dobivajo najbolj vredno plačilo.
Videli smo, da je bil sredi sobe, ko smo obiskali prvo skupino, navihan fantič, vidno prizadet, s skrivenčenim telesom, nemirnim obnašanjem in iskricami v očeh. Najprej je nekajkrat vrgel nekaj po tleh, potem malo ponagajal prijatelju, na koncu pa s. Marti skoraj snel naglavno redovno ruto. Ko so prostovoljke opazile sestrino zadrego, so fanta objele, pristopile in rekle: "Oprostite, naš Kostja je, čeprav ne izgleda, star dvajset let. Do pred nekaj leti ni zmogel niti koraka. Vse otroštvo je nepremično preležal v postelji. Zdaj pa hodi! Sam stoji in hodi! Zato mu sem in tja opravičimo kako nagajivost! Oprostite." Seveda se sestri ni bilo treba opravičevati, še kako dobro je razumela vzdušje in ljudi v sobi. Jaz pa sem v opravičilu spoznal koliko dobrega naredi DePaul, koliko življenja v prizadete otroke vnesejo prostovoljci. Vem, da bi večina mladih takega dela ne zmogla, zato toliko bolj spoštujem tiste, ki prihajajo vsak dan in pomagajo pomoči potrebnim. Dejanja, ki svetu vračajo upanje!
Pokazali so nama fotografiji otroka, ki je pri petnajstih letih tehtal petnajst kilogramov. Okostnjak. Poskrbeli so zanj, poiskali pomoč in kmalu se je vrnil. Zdrav, s pravo težo in željo po življenju. Največji nasmeh se je delavkam DePaul-a prikradel na obraz, ko so povedale: ko si je opogel in smo premagali želodčno bolezen, ga je na svoj dom znova sprejela mama!
Le kako so do nedavnega nosili otroke po stopnicah v spodnje nadstropje, če so jih hoteli peljati na sveži zrak? Nosili! Kako hudo jim je moralo biti, ko so se morali vsak dan odločati kateri izmed otrok v sobi bo dobil svežo suho plenico. Ena na dan je pripadala skupini otrok. Nemogoče! Danes pa je Zalučja primer uspešnega dela, sodelovanja različnih služb in predanosti mladih. Dokaz, da se tudi v tem okolju da! Dokaz, da so darovi iz tujine dospeli v prave roke. Verjamem, da bo tudi Balta, ki ji bomo skušali pomagati, lahko pokazala napredek.
V kratkem druženju z otroki različnih starosti smo spoznali, da so se na dotik in prijazno besedo odzivali tudi tisti, ki so na videz popolnoma nemočni, od bolečin in bolezni zvitih teles ležali v posteljah. Dotik je prinesel nasmeh, božanje iskanje pogleda, stisk roke je dobil odgovor ... Sestra Marta pravi: "To je dokaz, da prav nihče izmed nas ni bil oropan ljubezni, da je v vsakem človeku želja po "biti ljubljen." Bolezen, prizadetost nam lahko vzameta marsikaj, ljubezni nam ne moreta vzeti!
Obisk skupine najmlajših je bil nekaj povsem drugega od sob, ki smo jih obiskali nazadnje, v spodnjem nadstropju. Pozdravili smo fante, že kar možake, od katerih so nekateri že v tridesetih letih. Tam je pa drugače! Prostovoljec, ki je delal z njimi, ustvarjal z lesom, nam je povedal, da dela s tistimi, ki si to želijo in so dela zmožni. Ob njem je bila le peščica fantov, vsi ostali so v dveh večjih prostorih ždeli vsak v svojem kotu, nekateri hodili naokrog, drugi z buškami in v hrastah ležali na blazinah ... In pojavilo se je vprašanje: pa naprej? Kam bodo odšli, ko jih ujame meja 35-ih let? V dom, ki je namenjen starejšim. Kako je tam poskrbljeno zanje, nisem vprašal ... Dvomov je bilo že zdaj dovolj!
Priznam, ko so naju pripravljali na obisk opisanega doma, pravijo mu internat, sva imela občutek, da se bova srečala z groznimi razmerami, da bova v stopila v čas, ki so ga tu, hvala Bogu, uspešno pustili za seboj in prerasli vse, kar mu ni bilo v čast! Torej: ni bilo tako! Čeprav so zdaj sredi prenove in potrebujejo še marsikaj, da bo tako, kot si želijo, je to, kot pravim "zgodba o uspehu". Najbolj pozabljenim so vrnili nasmeh, prizadetim so dali obraz, osveščajo družbo, ki se še danes pretvarja, da jih ni!
Razmišljam pa o Grozdanki, ki je zaradi svoje telesne invalidnosti, prizadetih rok in nog, vseh dvajset let že v tem domu. Videti je, da se ima lepo, vem, da člani DePaul-a vzorno skrbijo zanjo in delajo z njo, pa vendar ... Mislim, da bi bistro dekle, ki samo spleza na stol, ki slika z usti, ki tako zelo odstopa od vseh ostalih gojencev v domu, v razvitem svetu, ki ima zgrajen sistem za delo z invalidnimi, živela povsem drugačno življenje. Upam, da bi pri nas imela osebno spremljevalko, primeren voziček in študijski indeks. Recimo! Veliko premalo vem o sistemu dela z ljudmi s posebnimi potrebami, a tukaj se mi je dekle zasmilo. Imel sem jo za ujeto v zgodbo, ki je le delno njena ...
Spoznali pa smo še zgodbo mlade sestre usmiljenke, ki je konec devetnajstega stoletja umrla v Sniatynu, bila maja leta 2008 razglašena za blaženo in katere grob je vsakodnevno obiskan, ljudje pa se polni zaupanja obračajo nanjo.
Takole piše: "Leta 1902 je s. Marta prišla v bolnišnico v Sniatyn, da bi stregla bolnikom, toda ni se omejila samo na to delo. S svojimi izkušnjami in s svojo vero je želela pomagati vsem. Z nasmehom, polna dobrote in potrpežljivosti je nudila telesno in duhovno pomoč vsem, ki so je bili potrebni.
Njeno življenje, stkano iz del ljubezni, se je tako tudi končalo. V svoji ljubezni brez meja se je ponudila, da namesto mladega bolničarja, družinskega očeta - čeprav se je zavedala nevarnosti - razkuži sobo, kjer je ležala bolnica, okužena s tifusom. Že naslednji dan so se pri s. Marti pokazali prvi znaki bolezni. Naredili so vse, da bi jo rešili. Zadnji teden njenega življenja v bolnišnici so verniki različnih veroizpovedi goreče prosili Boga za njeno ozdravitev. 30. maja 1904 je prejela sv. obhajilo, se zatopila v globoko molitev, kot bi bila v ekstazi, nato pa mirno ugasnila."
Obiskali smo njen grob, ki privlači mnoge vernike. Vedno je okrašen s cvetjem, z lučkami in, po krajevni navadi, z vezeninami. Katoličani, pravoslavni, judje … vsi so prepričani, da je sestra, ki je bila tam pokopana pred sto leti, svetnica. Rečejo ji Matuška, kar pomeni »dobra mamica«. Na njen grob prihajajo, da ji zaupajo svoje vsakdanje skrbi, prepričani, da jim bo pri Bogu pomagala kot takrat, ko je bila med njimi.
Obiskali smo grob blažene, oče Miha je v cerkvi, v kateri je njen relikvarij, daroval sveto mašo za sodelavce in poslušalce Radia Ognjišče in za uspeh našega dela. Lepo se nama je zdelo, ko je izrekel namen daritve. Spoznala sva, da je v teh nekaj dneh začutil kako smo povezani in koliko nam je mar za ljudi med katerimi dela. Iskreno upamo, da jim bomo zmogli pomagati!
