Juretov blog

"A letos greste v Maribor?" Vprašanje, ki zborovskemu pevcu pomeni nekaj drugega, kot tistemu, ki o tradiciji zborovskih tekmovanj ne ve kaj veliko. O tem kako je z ocenjevanjem glasbe, poustvarjanja, interpretacije, se že od nekdaj lomijo kopja. Naj bo tako ali drugače, zanimivo je tekmovati. Pred dnevom D piljenje programa, intenzivne vaje, pričakovanje, napetost ... Na tekmovanju pa nova spoznanja, nova pevska prijateljstva in ocene, rezultati. Človek ve kje približno je, kam je prišel s svojim trudom, kako mu gre.

V Maribor se stekajo poti vrhunskih zasedb. Eno leto domači pevci, drugo mednarodni vrvež. Izmenjaje. Letos bo mariborsko tekmovanje prvič v ekskluzivni družbi tekmovanj za Veliko nagrado Evrope. Zanimiva zborovska zgodba, ki bo letos med dvanajstimi zbori gostila dva izvrstna slovenska. Predstavila se bosta Zbor sv. Nikolaja iz Litije, pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič in Komorni zbor AVE, pod vodstvom Andraža Hauptmana. Helena, Andraž, držimo pesti!

Dobro se spomnim Maribora, vzdušja, ki je tekmovalno in drugačno od koncertnega. Spomnim se "šok sobe", zahtevnih obveznih skladb, čakanja rezultatov, navdušenja ob dobri uvrstitvi, poslušanja konkurence, kramljanj s sopevci. Spomini ... Imel sem priložnost doživeti Grand Prix v Toursu. Nepozabno, spomini za vse čase.

Ta konec tedna bo torej v Mariboru zvenela švedska, irska, indonezijska, latvijska, španska, madžarska, romunska, italijanska in slovenska pesem. Ji boste prisluhnili? Obvezne skladbe bodo Gallusove in Lebičeve. Pestro! Oh, če bi življenje ne imelo toliko ČE-jev. Če ... potem bi bil gotovo tam.

Ko sva bila z Uršo študentski par, sva imela abonma v Operi. Krasno. Posebej zanimiva je bila sezona, ko sva imela sedeža na sredini prve vrste. Odličen pogled v orkestrsko jamo in na oder. Še slišalo se je dobro. Ko so minila študentska leta, sva sem in tja izbrala kako predstavo, ki že po naslovu sporoča, da vsebuje znane arije, všečne napeve. Pa je bilo včasih znanega in laikom vabljivega bore malo. S sodobnimi deli naju niso navdušili, baleta ne poznava prav dobro ...

Danes in včeraj sem znova užival ob opernih mojstrovinah. Povezoval sem namreč koncerte, ki jih za dijake in učence višjih razredov pripravlja Glasbena mladina ljubljanska. Orkester in zbor ljubljanske Opere je vodil dirigent Igor Švara, predstavili pa so se z najlepšimi in znanimi opernimi zbori. Jadrali smo s Sicilije na Češko, v Stari Egipt, pa v Španijo ... Spoznavali Verdija, Mascagnija, Smetano, Gounoda in ostale mojstre. Kako sem užival. Poslušal sem zbor Ciganov, zbor sužnjev, zbor služinčadi, zbor vojakov, poročno koračnico in prikimaval Prodani nevesti, v kateri zbor prepeva: "Pravo srečo ta le najde, kdor življenje rad ima!"

Ves trud vpletenih glasbenikov in organizatorjev je bil namenjen mladim, da bi spoznali, da opera ni nekaj preživetega. Je zanimiva umetnost, ki lahko navduši tudi v koncertni postavitvi, brez bogate kostumografije in zapletene koreografije. Opera je lepa, operni zbori bogati, zanimivi, žlahtni. Odkrijte jih, če jih morda ne poznate.

Jaz sem znova spoznal tudi, da so operni umetniki "fejst ljudje" in da imam za odrsko zakulisje previsoko nasajeno glavo. Med Zborom sužnjev sem namreč z vso silo treščil v reflektor, se sesedel na stol in si do naslednje napovedi brisal kri. Hvala Bogu za (kolikor toliko) trdo bučo;)

Sicer pa organizatorji pravijo, da je vedno več otrok, ki z njihovimi prireditvami prvič prestopijo prag Cankarjevega doma. Ja, ko zavežeš mošnjiček, se ti zdi, da kultura ni nujna. V primerjavi s kruhom potreba po njej res zbledi, a nikar ne pozabimo na srce in duha. Ob odru se oplajata in nam širita obzorja.

Danes nas je Izidor prosil, naj napišemo nekaj o naši blogariji. Objavil bo v novi številki Ognjišča. Našel sem voljo in pisal. Da ne bo treba na novo napenjati možgančkov, iskati nove teme (čeprav je bil dan kar pester), vam pokažem kako razmišljam o teh naših straneh:

Že od nekdaj sem rad prebral zanimivo kolumno v časopisu ali reviji. Rad sem jih imel zaradi močnega osebnega pečata avtorjev. V člankih ostalih sort pač ne moreš (verjetno tudi ne smeš) razbrati osebnega pogleda avtorja na izpostavljeni problem, dogodek. V kolumnah je (bilo) drugače. Blog razumem kot elektronsko kolumno, kot nekaj, kar živi brez ostalih pritiklin, ki so v tisku nujne.

Ko sem pozneje odkril bloge, sem nekaj avtorjev zavzeto spremljal. Prebiranje in uporaba linkov, ki jih v besedilo vstavi avtor, me je včasih odpeljala v temno noč, k uram odkrivanja neznanih svetov. Prav zanimiv fenomen: v času, ko ljudje vedno manj beremo in pišemo, zrastejo blogi in kar naenkrat pišemo vsi, beremo vsi. Zasuk! Poglejte mladino: komunicirajo eden z drugim na različne načine, ves čas. In ob komunikaciji različnih sort ugotavljamo, da so vedno bolj odtujeni. Od domačih, sovrstnikov. Spoznavamo, da (prav zaradi komuniciranja) postajajo osamljeni, izolirani. Narobe svet!

Vesel sem, da blogi lahko tudi združujejo, širijo obzorja. Sam uporabljam moje zapise za osebni dnevnik. Koliko "nepozabnih" spominov je zbledelo ... Kolikokrar sem si rekel: tega pa ne bom pozabil. Pa sem! Z blogom bo, kaže, spomin trajnejši. Večna dilema je koliko osebnega vnesti v zapise, do kam razkriti sebe, svoje. Upam, da bom našel pravo mero. Povsem pa zasebnosti pač ne bom zaprl vrat, potem bi izgubil prav tisto, kar imam rad (osebni pečat avtorja).

Ob blogih treniram tudi svojo vztrajnost. Rekel sem si, da bom pridno pisal in, da v koledarju objav ne bo prevelikih lukenj. Pa so. Žal! Kakorkoli, luštna stvar, ki sem jo z veseljem sprejel in pridno bdim tudi nad delom sodelavcev. Zanimivo! Sploh za dedce, ki v pisarni skoraj molčimo, prek bloga pa se lepo spoznavamo. Fino!

blog.globalgiving.com

Prazniki, pa naj bodo Cerkveni, državni ali osebni imajo isto lastnost. Hitro minejo. Še posebej, če so dela prosti. Kot bi včeraj vstopili v Veliki teden, pa je že konec Velikonočnega ponedeljka. Oh, ta brzina prostih dni. Kdo ve, morda jih je tako hitro odneslo, ker sta bili sobota in nedelja delovni. Morda!

Pravzaprav smo že kar navajeni, da dopoldanske ure Velike sobote preživim v službi. Zato smo prikrojili navade in pirhe pobarvamo že v petek. Tudi letos je bilo tako. Prešprical sem tudi vstajensko procesijo, "žegen" sva za službeno mizo pofruštkala s tehnikom Mihom. Prav lepo!

Včeraj smo odprli še namiznoteniško sezono, ogreli badminton loparje, "zalaufali" trampolin in "kotalikali" pirhe. Ohranjamo lepe stare navade, ki dokazujejo, da otroke navduši tudi kaj bolj preprostega od Game boya, mp3-ja ali računalnika. Težava je v tem, da preproste reči terjajo napor s strani staršev. Res, utrujen poročam o včerajšnjih aktivnostih in sporočam, da smo danes v pomladni pogon spravili še rolerje. Še dobro, da smo vsi celih zapestij in kolen. Kilometrov ob lepi obali je bilo kar nekaj. Prepričan sem, da "jih bom čutil" tudi jutri.

Bilo je lepo. In kar je lepega hitro mine. Se ne da pomagat'!

"Slovenski jezik je namreč tako ubog, da človek potrebuje tri ali več besed, da opiše neko stanje!", so bile besede komentatorja Andreja Stareta, ko v prenosu hokejske tekme danes ni našel ustrezne besede. Sploh ni pomembno kaj naj bi beseda označevala. Morda je res ni našel, a pogum ima! "Slovenski jezik je namreč tako ubog ..."

Ne vem kaj bi na njegovo modrovanje rekli poeti. Zanima me kakšno mnenje o revščini našega jezika imajo prevajalci. Kakorkoli, bedna (da ne rečem - uboga) izjava športnega komentatorja je verjetno le neroden izhod v sili. Pa vseeno: spoštovani gospod komentator, svetujem vam sprehod do knjižnice. Med enim in drugim prvenstvom bo morda dovolj časa za kakšno knjigo in bogatenje besednega zaklada. Toplo priporočam.

Sicer pa me je očaral že nekaj minut pred tem. Sedem pred sprejemnik, poiščem prenos hokeja in slišim kako slabi so danes naši reprezentanti, kako neverjetno jih je nadigrala Litva! Stare se huduje: "Prav nobene možnosti nocoj nimajo naši. Litva igra kot prerojena. Risi nimajo nobene ... (trenutek tišine) GOOOL!! Gol Milovanoviča! Rutinirano je ugnal nasprotnega vratarja." Pretiravati pa znajo gospod! Iz "nobene možnosti" in "prevlade nasprotnika", se je v naslednji sapi rodilo navdušenje nad rutiniranim zadetkom.

Pa pravijo, da papir vse prenese. Mikrofon še veliko več, kaže. Nič ne de, v tem trenutku naši vodijo že 4:0. Bravo! To šteje, drugega nič. Za stanje, ko moštvo premaga nasprotnika, gospod Stare, imamo besedo: zmaga! Lepa, ne?