Prazniki, pa naj bodo Cerkveni, državni ali osebni imajo isto lastnost. Hitro minejo. Še posebej, če so dela prosti. Kot bi včeraj vstopili v Veliki teden, pa je že konec Velikonočnega ponedeljka. Oh, ta brzina prostih dni. Kdo ve, morda jih je tako hitro odneslo, ker sta bili sobota in nedelja delovni. Morda!

Pravzaprav smo že kar navajeni, da dopoldanske ure Velike sobote preživim v službi. Zato smo prikrojili navade in pirhe pobarvamo že v petek. Tudi letos je bilo tako. Prešprical sem tudi vstajensko procesijo, "žegen" sva za službeno mizo pofruštkala s tehnikom Mihom. Prav lepo!

Včeraj smo odprli še namiznoteniško sezono, ogreli badminton loparje, "zalaufali" trampolin in "kotalikali" pirhe. Ohranjamo lepe stare navade, ki dokazujejo, da otroke navduši tudi kaj bolj preprostega od Game boya, mp3-ja ali računalnika. Težava je v tem, da preproste reči terjajo napor s strani staršev. Res, utrujen poročam o včerajšnjih aktivnostih in sporočam, da smo danes v pomladni pogon spravili še rolerje. Še dobro, da smo vsi celih zapestij in kolen. Kilometrov ob lepi obali je bilo kar nekaj. Prepričan sem, da "jih bom čutil" tudi jutri.

Bilo je lepo. In kar je lepega hitro mine. Se ne da pomagat'!