Danes nas je Izidor prosil, naj napišemo nekaj o naši blogariji. Objavil bo v novi številki Ognjišča. Našel sem voljo in pisal. Da ne bo treba na novo napenjati možgančkov, iskati nove teme (čeprav je bil dan kar pester), vam pokažem kako razmišljam o teh naših straneh:

Že od nekdaj sem rad prebral zanimivo kolumno v časopisu ali reviji. Rad sem jih imel zaradi močnega osebnega pečata avtorjev. V člankih ostalih sort pač ne moreš (verjetno tudi ne smeš) razbrati osebnega pogleda avtorja na izpostavljeni problem, dogodek. V kolumnah je (bilo) drugače. Blog razumem kot elektronsko kolumno, kot nekaj, kar živi brez ostalih pritiklin, ki so v tisku nujne.

Ko sem pozneje odkril bloge, sem nekaj avtorjev zavzeto spremljal. Prebiranje in uporaba linkov, ki jih v besedilo vstavi avtor, me je včasih odpeljala v temno noč, k uram odkrivanja neznanih svetov. Prav zanimiv fenomen: v času, ko ljudje vedno manj beremo in pišemo, zrastejo blogi in kar naenkrat pišemo vsi, beremo vsi. Zasuk! Poglejte mladino: komunicirajo eden z drugim na različne načine, ves čas. In ob komunikaciji različnih sort ugotavljamo, da so vedno bolj odtujeni. Od domačih, sovrstnikov. Spoznavamo, da (prav zaradi komuniciranja) postajajo osamljeni, izolirani. Narobe svet!

Vesel sem, da blogi lahko tudi združujejo, širijo obzorja. Sam uporabljam moje zapise za osebni dnevnik. Koliko "nepozabnih" spominov je zbledelo ... Kolikokrar sem si rekel: tega pa ne bom pozabil. Pa sem! Z blogom bo, kaže, spomin trajnejši. Večna dilema je koliko osebnega vnesti v zapise, do kam razkriti sebe, svoje. Upam, da bom našel pravo mero. Povsem pa zasebnosti pač ne bom zaprl vrat, potem bi izgubil prav tisto, kar imam rad (osebni pečat avtorja).

Ob blogih treniram tudi svojo vztrajnost. Rekel sem si, da bom pridno pisal in, da v koledarju objav ne bo prevelikih lukenj. Pa so. Žal! Kakorkoli, luštna stvar, ki sem jo z veseljem sprejel in pridno bdim tudi nad delom sodelavcev. Zanimivo! Sploh za dedce, ki v pisarni skoraj molčimo, prek bloga pa se lepo spoznavamo. Fino!

blog.globalgiving.com