Juretov blog

Predstava, ki smo si jo ogledli sinoči sicer nosi naslov "od tišine do glasbe", a je bil soavtor in igralec Jure Ivanušič ob sklepu nagrajen z gromkim aplavzom, ki je nadaljeval razmislek o glasbi, hrupu, duhovitosti melodij in pestrosti harmonij.

Kar nekaj sem že prebral in slišal o Juretovi predstavi, otroci so jo videli in bili navdušeni. Besede v slogu: "Predstava za gledalce od 5. do 115 leta!", se mi ponavadi zdijo za lase privlečena marketinška finta. Pri včeraj videnem pa kar drži. V njej so uživali osnovnošolci, mladina, starši in pari upokojencev. Zanimivo za vse. Ivanušič blesti v razkošju svojih talentov. Duhovit pianist, dober igralec, ravno pravšnja zmes vsega.

Morda sem pričakoval več od besedila, ki povezuje glasbene prizore. Vesel bi bil kake prispodobe več, dvoumnosti, žlahtnosti povedanega, malo več duhovitih besed. Nič bi ne bilo narobe, če bi odpadla kakšna "stara fora". Sicer pa: le zakaj bi moral biti pikolovski? Predstava je zanimiva, zelo poučna (res), avtorska, drugačna od plehkosti sodobnih komedij. Pravzaprav - izvrstna. Zato: Bravo, Jure (bravo, Marko)!

Pred dnevi sem pisal o zborovskem Mariboru. Zagnano sem spremljal kakšen je razplet pevske bitke. Vedel sem, da bo v nedeljo vse končano, rezultati znani, zmagovalec na poti na evropski Grand prix. Pa se je izkazalo, da organizatorji tekmovanja niso kaj veliko skrbeli za obveščanje javnosti. Uradne rezultate so, prek STA, poslali medijem šele v ponedeljek opoldne. Pozno! Prav bi bilo, da bi pomislili na to, kako hitro se vrti čas dandanašnji (pa čeprav se je na odru ustavil ob mojstrovinah obveznega Gallusa). Kakorkoli, Andraževa četa je zmagala in čaka jo Španija. Litija je bila četrta. Bravo naši!

Vem, teden se je z današnjo nedeljo šele začel, pa nič ne de. Zdi se mi, da bo izjavo ljubljanskega župana težko preseči. Za Dnevnik Televizije Slovenija je namreč dejal: "Jest trdim, da je Janša uniču moralno etične vrednote te države ..."

Opa! Hop, Cefizelj! Pa ga imamo. Ve se, da v tem svetu nekaj hudo škriplje. Izraz "kriza vrednot" je dobro znan. Prizadevanja mnogih, da bi prave vrednote spet dobile veljavo, tudi. Zdaj, ko poznamo krivca, tistega, ki je podrl sistem vrednot, bo lažje najti rešitev. Misl'm ...

In zakaj tovrstne debate? Zakaj se gospodje kar naenkrat sprašujejo o morali in etiki? Zato, ker so v koaliciji razpoke, pa jih je treba "zafilat'". Fino, z njihovimi heci sem še jaz zafilal moj zapis. Za vse je kriv Janša. Že spet. Tudi za mojo objavo na blogu. Posredno res, pa Janković tudi ...

Za menoj je teden, ki sem se ga kar malo bal. Ko sem na Velikonočni ponedeljek gledal v moj koledar, sem si mislil: „Pišuka, Jure, a bo šlo?“. Omenil sem že povezovanje koncerta Najlepši operni zbori. Bili so štirje. Koncerti namreč, zbor je bil en sam. V četrtek sva z Ido povezovala slavnostno prireditev ob 40 – letnici Zveze paraplegikov Slovenije, zvečer sem skušal z besedo povezati akademijo ob občinskem prazniku Občine Domžale, včeraj pa dobrodelni koncert Rdečega križa v Gorenji vasi. Vmes dva jutranja programa, en Martin Krpan, snemanja, zanimivi intervjuji, Iskrica … Trava ob hiši je nepokošena. Vaja v gledališču zaradi "neresnega Jureta" odpadla. Ni šlo!

Še na dom, ženo in otroke sem malo pozabljal. Pride tako. Upam, da se „odsotnost očeta“, ki je, s strani družinskih terapevtov, tako pogosto omenjen strup, ne bo odrazila v kakšnih težavah. Domišljam si, da je oče lahko prisoten tudi kadar ga ni, in odsoten kadar je. Sicer pa – kako že gre - trdno sklenem, da se bom poboljšal ...

Priznam, težko je reči „ne“ in zanimivo je sodelovati pri različnih rečeh, pomagati, spoznavati, rasti (naj bom iskren: tudi kaj zaslužiti). Imam „smolo“, da me zanima toliko različnih stvari, izbirati pa ne znam prav dobro. Kdor me pozna, ve tudi, da se zelo težko „odločim“. Jaz sem iz tistega vica, v katerem pacient vpraša zdravnika: „Gospod doktor, povejte, sem jaz v dilemi ali nisem?“ Kakorkoli, teden je za nami, pred nami pa nov. Malo manj nažokan z norijo. Na bolje gre, bliža se celo dopust. Yes! Oče bo prisoten;)

Internet je poln neumnosti, celo nevarnosti, in hkrati poka od koristnega in zanimivega. Izbirati je treba. Na prvih straneh spletnih portalov mrgoli člankov, ki so se še pred leti skrivali nekje globoko med „črno kroniko“ ali na „straneh za odrasle“. Uredniki brez vsakršnega občutka vsiljujejo goloto, sejejo paniko, širijo neumnosti, pogosto celo laži. Preverimo nekaj naslovov: „15 letnik ubil svojo sosedo“, „10 kilometrov nad tlemi skočil iz letala“, „Zbil kolesarko in jo posilil“, „Prsi Avstralk večje in večje“ … Ni bilo težko, hitro sem našel zanimive teme;) Linkov ni! Namenoma.

Slik'ca: petalumacartoons.com

V poplavi vsega je pač treba imeti sito, filter. Ne potrebujemo ga le na družinskih računalnikih. Ne! Prav bi nam prišel povsod. Če stopnjujem: ne le na internetu, povsod! V glavi.

Pogosto višek čudnega dosežejo komentarji bralcev in gledalcev, ki svojo misel zapišejo pod članek. Bog pomagaj! Kadarkoli sem o komentarjih in raznih forumih vprašal tiste, o katerih pišejo (pevke, pevce, voditelje, politike …), so mi vedno zagotovili, da „ne berejo“! Češ, kdo bi se utrujal z zapisi obremenjenih, z mislijo provokatorjev in nesramno vsebino. Imajo kar prav!

Sem pa včeraj prebral enega najbolj zgovornih komentarjev. Pod temo, ki je govorila o družinski tragediji, nedoumljivi grozi, je anonimnež zapisal: „In zakaj, za vraga, mislite, da bi mi to morali vedeti?!“ Vprašanje, ki predstavlja zdravo sito. Zakaj bi jaz to moral vedeti? Vprašanje, ki ustavlja tudi moje prste na tipkovnici. Zdajle. Le zakaj bi vi morali vedeti kako o spletni zmedi razmišljam jaz? Zakaj? Ne vem, pišem (tudi) zase. Oprostite, saj pravzaprav res ni pomembno. Že grem! Pardon ...