Predstava, ki smo si jo ogledli sinoči sicer nosi naslov "od tišine do glasbe", a je bil soavtor in igralec Jure Ivanušič ob sklepu nagrajen z gromkim aplavzom, ki je nadaljeval razmislek o glasbi, hrupu, duhovitosti melodij in pestrosti harmonij.

Kar nekaj sem že prebral in slišal o Juretovi predstavi, otroci so jo videli in bili navdušeni. Besede v slogu: "Predstava za gledalce od 5. do 115 leta!", se mi ponavadi zdijo za lase privlečena marketinška finta. Pri včeraj videnem pa kar drži. V njej so uživali osnovnošolci, mladina, starši in pari upokojencev. Zanimivo za vse. Ivanušič blesti v razkošju svojih talentov. Duhovit pianist, dober igralec, ravno pravšnja zmes vsega.

Morda sem pričakoval več od besedila, ki povezuje glasbene prizore. Vesel bi bil kake prispodobe več, dvoumnosti, žlahtnosti povedanega, malo več duhovitih besed. Nič bi ne bilo narobe, če bi odpadla kakšna "stara fora". Sicer pa: le zakaj bi moral biti pikolovski? Predstava je zanimiva, zelo poučna (res), avtorska, drugačna od plehkosti sodobnih komedij. Pravzaprav - izvrstna. Zato: Bravo, Jure (bravo, Marko)!