Internet je poln neumnosti, celo nevarnosti, in hkrati poka od koristnega in zanimivega. Izbirati je treba. Na prvih straneh spletnih portalov mrgoli člankov, ki so se še pred leti skrivali nekje globoko med „črno kroniko“ ali na „straneh za odrasle“. Uredniki brez vsakršnega občutka vsiljujejo goloto, sejejo paniko, širijo neumnosti, pogosto celo laži. Preverimo nekaj naslovov: „15 letnik ubil svojo sosedo“, „10 kilometrov nad tlemi skočil iz letala“, „Zbil kolesarko in jo posilil“, „Prsi Avstralk večje in večje“ … Ni bilo težko, hitro sem našel zanimive teme;) Linkov ni! Namenoma.

Slik'ca: petalumacartoons.com

V poplavi vsega je pač treba imeti sito, filter. Ne potrebujemo ga le na družinskih računalnikih. Ne! Prav bi nam prišel povsod. Če stopnjujem: ne le na internetu, povsod! V glavi.

Pogosto višek čudnega dosežejo komentarji bralcev in gledalcev, ki svojo misel zapišejo pod članek. Bog pomagaj! Kadarkoli sem o komentarjih in raznih forumih vprašal tiste, o katerih pišejo (pevke, pevce, voditelje, politike …), so mi vedno zagotovili, da „ne berejo“! Češ, kdo bi se utrujal z zapisi obremenjenih, z mislijo provokatorjev in nesramno vsebino. Imajo kar prav!

Sem pa včeraj prebral enega najbolj zgovornih komentarjev. Pod temo, ki je govorila o družinski tragediji, nedoumljivi grozi, je anonimnež zapisal: „In zakaj, za vraga, mislite, da bi mi to morali vedeti?!“ Vprašanje, ki predstavlja zdravo sito. Zakaj bi jaz to moral vedeti? Vprašanje, ki ustavlja tudi moje prste na tipkovnici. Zdajle. Le zakaj bi vi morali vedeti kako o spletni zmedi razmišljam jaz? Zakaj? Ne vem, pišem (tudi) zase. Oprostite, saj pravzaprav res ni pomembno. Že grem! Pardon ...