Za menoj je teden, ki sem se ga kar malo bal. Ko sem na Velikonočni ponedeljek gledal v moj koledar, sem si mislil: „Pišuka, Jure, a bo šlo?“. Omenil sem že povezovanje koncerta Najlepši operni zbori. Bili so štirje. Koncerti namreč, zbor je bil en sam. V četrtek sva z Ido povezovala slavnostno prireditev ob 40 – letnici Zveze paraplegikov Slovenije, zvečer sem skušal z besedo povezati akademijo ob občinskem prazniku Občine Domžale, včeraj pa dobrodelni koncert Rdečega križa v Gorenji vasi. Vmes dva jutranja programa, en Martin Krpan, snemanja, zanimivi intervjuji, Iskrica … Trava ob hiši je nepokošena. Vaja v gledališču zaradi "neresnega Jureta" odpadla. Ni šlo!

Še na dom, ženo in otroke sem malo pozabljal. Pride tako. Upam, da se „odsotnost očeta“, ki je, s strani družinskih terapevtov, tako pogosto omenjen strup, ne bo odrazila v kakšnih težavah. Domišljam si, da je oče lahko prisoten tudi kadar ga ni, in odsoten kadar je. Sicer pa – kako že gre - trdno sklenem, da se bom poboljšal ...

Priznam, težko je reči „ne“ in zanimivo je sodelovati pri različnih rečeh, pomagati, spoznavati, rasti (naj bom iskren: tudi kaj zaslužiti). Imam „smolo“, da me zanima toliko različnih stvari, izbirati pa ne znam prav dobro. Kdor me pozna, ve tudi, da se zelo težko „odločim“. Jaz sem iz tistega vica, v katerem pacient vpraša zdravnika: „Gospod doktor, povejte, sem jaz v dilemi ali nisem?“ Kakorkoli, teden je za nami, pred nami pa nov. Malo manj nažokan z norijo. Na bolje gre, bliža se celo dopust. Yes! Oče bo prisoten;)