Juretov blog

Nov dan, četrtek. Tretji na Madagaskarju. Začeli smo ga z zahvalno sveto mašo v skromni cerkvici v Ampitafa. V zahvalo za uspešno delo, ki še ni končano, za projekt, ki ga peljemo proti ciljni strmini, jo je daroval Janez Krmelj. Zgodaj! Po tukajšnji uri imajo jutranjo mašo petnajst minut pred šesto, ko v Sloveniji jutranji tehnik in voditelj programa na Radiu Ognjišče ravno odpirata studijska vrata. Del pridige v slovenščini, Oče naš tudi, vse ostalo pa v malgaškem jeziku. Ob desetih domačinih smo bili trije zaspani Slovenci, ki smo, naj nam Gospod ne zameri, razmišljali tudi o delu, ki nas je še čakalo. Po zajtrku smo se odpravili na snemanje pogovora o misijonu Ampitafa, ogledali smo si osnovno šolo in nižjo gimnazijo, bolnišnico in porodnišnico.

Šolski prostori so povsem preproste koče, barake z blatnimi tlemi in slamnato streho. V domačih delavnicah zbite klopi in šolske mize se šibijo pod bosonogimi šolarji, ki jih je v vsakem razredu krepko nad standardi, ki pri nas veljajo za tri paralelke skupaj. Ko je učiteljica povedala, da nekaj zamudnikov še čakajo, sem pogledal po razredu in se vprašal kam neki bodo sedli. Velika tabla, kreda in nasmejan učitelj. To je vse! Nobene interaktivne table, elektronskih ali drugačnih pripomočkov, ničesar! Učenci so oblečeni v enake srajce, ob našem obisku pa so v popolni tišini, brez, da bi se kdo premaknil, najprej v en glas stoje pozdravili misijonarja. Ko jim je prijazno voščil dober dan in jim rekel naj sedejo, so to storili v miru, ki so ga v nekdanjih časih menda poznali tudi pri nas. V popolni tišini! Primerjava z našim šolskim sistemom, redom ali načinom poteka pouka je nemogoča. Na Madagaskarju je drugačen svet!

Najbolj jim zamerim, da pouk poteka v francoščini. Otroci doma govorijo malgaško, francoščina je kot uradni jezik prisotna le na uradnih dokumentih in v šoli, nikjer drugje. Od ne vem katerega predsednika naprej (želel je biti všečen Združenim državam Amerike) je kot uradna priznana tudi angleščina, a le na papirju. Skratka, učitelji razlagajo v francoščini, otroci odgovarjajo v njej, tudi vsi državni izpiti so v francoskem jeziku. Pa vendar, pravijo misijonarji, ljudje v glavnem ne govorijo francosko. Tule, v Ampitafa ali v Farafangani si s francoščino ne moreš pomagati. Ne znam si predstavljati, kako težko se je učiti in dokazovati znanje v jeziku, ki ni tvoj. Kako težko mora biti, ko v tujem jeziku skušaš dokazati, da si se naučil dovolj, da v domovini lahko nadaljuješ šolanje. Ostanek kolonizacije, francoski vpliv. Zakaj vendar? Ni čudno, da Malgaš živi v prepričanju, da je manjvreden, da je vsak prišlek (ki govori, recimo, francosko) več vreden in v življenju bolj spoštovan. Z uporabo svojega jezika bi gotovo dvignili samozavest in spoštovanje samega sebe, svoje zgodovine in kulture.

Full story »

Prišli smo do zadnjega tedna naše delovne akcije, ki nas je, na pobudo Misijonskega središča Slovenije, prinesla na četrti največji otok na svetu. Naj povem, da se misijonarji, vsi po vrsti, dobro zavedajo pomena središča, ki v domovini bdi nad zbiranjem sredstev, pošiljanjem vsega, kar pride na njihove postojanke. Vedo, da brez organizirane pomoči v različnih oblikah ne bi mogli delovati, izvrševati svojega poslanstva.

Ko sem se pogovarjal s francoskim in kanadskim misijonarjem, sem dobil občutek, da sta vesela pomoči od doma, da pa ta ni tako dobro organizirana, kot pri nas. Ne vem, morda je bil tak le moj občutek, to, da so naši misijonarji in misijonarke hvaležni za vsak dar in Misijonsko središče, pa vem zagotovo. Nedvoumno to vedno znova poudarja vsak posebej. Tudi mi trije smo Misijonskemu središču Slovenije in Radiu Ognjišče hvaležni, da lahko ob delu odkrivamo vse to, o čemer poročamo tudi vam. O hvaležnosti tistih, ki so pričakovali glas Radia Rakama in ga zdaj počasi tudi dobivajo, pa pričajo nasmehi, ko se ob priklopu oglasi glasba ali beseda. To je veselo!

Ko se bomo vrnili, bo potreben kratek oddih, majhen servis, ki bo naše misli naravnal na domače navade. Morda bo prav prišel „tehnični pregled“. Počakali bomo na domačega, tukaj, veste, je tehnični nekaj posebnega. Jani Mesec nam je povedal kako je s pregledom avtomobila. Takole: tehnični pregledi uradno poslujejo vsak dan do 15. ure, neuradno pa je bolje, če avto pripelješ kadarkoli po 15. uri. Zakaj? Na delovnem mestu v pregledih je velik napis „Skupaj se borimo proti korupciji!“ Ob napisu je kamera, ki vestno beleži ravnanje uslužbenca in strank. Vestno. Do 15. ure! Potem se kamera izklopi, mojstri pa … začnejo delati. Lažje je poslovati, ko nisi vsem na očeh. Bistvenega pomena za tehnični pregled je čistoča avtomobila. Če je dobro opran tudi motor pod pokrovom, potem si večino dela menda opravil. Sem in tja potegnejo ročno zavoro in to je to!

Med uradnimi urami kamere je pregled temeljitejši, a tudi mnogo cenejši. V času boja proti podkupovanju je cena tehničnega pregleda sedem tisoč ariarijev (nekaj več kot dva evra), po petnajsti uri, brez kamere, pa štirideset tisoč ariarijev. Ja, precejšnja razlika, a potrdilo o tehnično primernem avtu popoldne dobiš veliko hitreje. Odločitev je tvoja! Tudi Janez pravi, da se je modro odločiti za popoldansko ponudbo. Njegov misijon ima štiri avtomobile, registrirane na isti dan. Lažje je torej enega peljati na pregled in dobiti papirje za vse štiri. Logično, a ne? Že res, da morda prav zaradi „natančnosti“ na tehničnih pregledih, prihaja do nesreč v slogu: nenadoma odpovedal volan, iz neznanih razlogov voznik zgrešil most, na klancu navzdol odpovedale zavore, a sistem je pač tak.

Malgaši imajo s papirji veliko opravka. Ko na uradih urejajo osebne dokumente, se menda precej radi pomladijo. Lani so bili veseli fanta, ki je prisluhnil klicu in se odločil za duhovniški poklic. Pred vpisom v semenišče, so preverili dokumente in izkazalo se je, glej ga zlomka, da je bil gospodič krščen leta 1991, rojen pa dve leti pozneje! Ni panike, vse se da popraviti. Janez Krmelj pravi: kavbojska dežela, privaditi se moraš nanjo, vdati se v to, kar je, živeti z njo in ljudmi, ki ti znajo ukrasti srce! „Meni so ga že!“, pravi misijonar, ki se že desetletja iz dneva v dan spopada z mnogimi nelogičnimi vozli in njihovim reševanjem.

Full story »

Za menoj brni vrtalnik, levo od mene Izidor modruje, kako bi v sobo, ki bo kmalu studijska, pripeljal elektriko, Marko je zakopan v razdrt oddajnik, Janez daje naloge Malgašema, ki kopljeta kanal za napeljavo ozemljitve, meni, vajencu, so dali nekaj odmora. Izkoristil ga bom za pisanje, ki bo gotovo nekajkrat prekinjeno zaradi mojih nalog kurirja, prinašalca ali statusa f.r. (včasih smo temu pač rekli „fizički radnik“).

Včasih, s svojo štorastjo močjo, pomagam potegniti kak kabel, prenašam oddajnike, sprejemnike, kovčke z orodjem, celo „odšraufam“ ali „zašraufam“ (vem, odvijačim, ampak, a ni malo hecno) kakšen vijak in se zdim samemu sebi blazno pomemben strokovnjak. Občutek, da sem res majst'r, mi dajejo domačini, ki stojijo ob nas in nas radovedno gledajo. Zelo malo vem o tehničnem nastajanju radijske postaje, o elektriki in podobnih hecih nimam veliko pojma, vem le to, da te strese, če ne znaš z njo. Pozor, lahko pa poskrbim za komentiranje dela, neposredno javljanje z gradbišča … Ne, tokrat ne pride v poštev, imamo zelo slab signal. Raje poglejmo, o kakšni vsebini zapisa sem razmišljal danes. Popotniški pogled na deželo in ljudi, brez globokih misli na poslanstvo misijonarjev.

Ko sem v urah vožnje, mnogih srečevanjih z misijonarji in deželo, skrbno poslušal, sem si stokrat rekel: pikola, tole štorijo si bom pa gotovo zapomnil, tako nenavadna je. Figo! Vsega je preveč, pomnilnik je poln do rdeče oznake, zgodb je več kot naših vprašanj. Pred dnevi sem se domislil rešitve za luknjasti spomin. V telefonsko beležko lovim dejstva, ki bodo morda tudi vam pomagala pri barvanju slike o Madagaskarju:

Voda: Ne vemo kaj imamo! Doma odpremo pipo, pristavimo kozarec in pijemo. Tukaj? Bog ne daj. Vedno kadar smo v Vohipeni odprli vodo, je v lijak pritekla čokoladno rjava voda. Ko bi z njo lahko napolnil kozarec, se je počasi začela bistriti. Izidor pravi: „Nimaš, kej! Najprej reklame, šele nato uporabni program.“ Doma stopiš pod tuš, odpreš toplo vodo in primeš v roko ročico tuša. Tukaj: hladna voda v škafih, namesto tuša pa posodica. Pa gre, brez skrbi!

Stranišče: Včeraj smo prvič sedli na školjko z desko. Pravijo, da jih polomijo domačini, ki pri khm … opravljanju potrebe prisegajo na tradicionalni počep. Mnogi skočijo na školjko, počepnejo, deska poči. Zato ob zaprtem stranišču, ko te tišči in ne veš, če je kdo v njem, dobro staro škiljenje pod vrata ne pomaga. Nog ni videti, so na školjki. Ko se vrnemo, bomo po koncu akcije na wc-ju, pogrešali vlivanje vode iz posode ali škafa v školjko. Kako dolgočasno je pritisniti gumb na kotličku ali potegniti vrvico. Brez zveze!

Gostišča, hoteli: V mestih in večjih krajih najdete na pol podrte hiške, z nič kaj posebej lepo urejeno okolico, nobenih zapeljivih gostinskih prijemov, ki bi še sitega naredili lačnega. Ne! Le ob strani ali nad vhodom je napis „Hotel“. Tukaj to pomeni, da v lokalu strežejo hrano. Marsikaj dobrega, pa tudi kaj takega, čemur se je bolj modro odpovedati. Pogosto se, denimo, pred vhodom praši, na vročem soncu pa cmari kak krožnik ocvrtih rib. Kdo ve v kakšnem olju, kdo ve kdaj so bile pripravljene, kdo ve … Želodček ne bi bil pretirano vesel. Hotel (pa naj ima še tako zveneče francosko ime), najpogosteje nima možnosti prenočišča.

Parašiji in tolažba: Povejte, kako vam zveni „paráši“? Prijazno, ne? Morda kot „arašidi“, kot kak okusni slani prigrizek? Ne, ne. Odgovor je napačen. Gre za posebne podkožne bolhe, ki domujejo predvsem na vzhodni obali otoka. Čakajo na gostitelja, opazijo primerno boso nogo, skočijo … in se zarijejo pod kožo, najpogosteje pod noht. Pravijo, da zoprno srbi, pojavi se rdečica, lahko tudi boli. Paraši se pridno hrani, leže jajčeca in jih na tisoče lahko pusti v tvoji tački. Ja, nič kaj prijazni niso z gostitelji, barabice male! Misijonarji pravijo, da se jim skoraj ne moreš ogniti. „Nimaš kaj, to boste dobili. Saj ni problema, tukaj vam bodo to odstranili z lahkoto.“ Videli smo to „lahkoto“, ko so jih odstranjevali misijonarju. Ne, hvala! Štunfe na noge, pa če zgorim;) „Ja, včasih skočijo tudi pod nohte na roki ...“ Misijonarji nas znajo res potolažiti. Kadarkoli se nemo spogledujemo ali glasno razmišljamo o „grozoti česarkoli“, pravijo: „Oh, ne lom'te ga, to ni še nič! Boste vi videli, ko ...“. Vedno je tako, pa naj gre za drisko, luknjaste ceste, vročino, parašije ali kaj drugega.

Ko sem danes pred vhodom v zakristijo opazil kar veliko kačo, sem jo takoj zatožil fantom. Po ribiško sem ji dodal kak centimeter, a v pretiravanju nisem šel čez rob, res ne. Zajetna za debelino kakih treh, štirih prstov in dolga dober meter. No, prav, prav, približno … Nisem je meril, presenečenje pa ima velike oči, vem. In tolažba misijonarja? „Kje si jo videl? Pri cerkvi? O, ja, veliko jih je tukaj, rade pridejo, tudi take, ki pojedo mačka!“ ??? In kaj potem pomaga podatek, da kače na Madagaskarju niso strupene?

Full story »

Ampitafa. Po poti, ki je bila na trenutke precej podobna tisti, ki smo jo premagovali do Manombundroja, smo dospeli na misijonsko postojanko, ki jo vodi Janez Krmelj, naš gostitelj in vodnik po Madagaskarju. Spoznavamo kako zelo je obremenjen. Škofija Farafangana je namreč že dve leti brez škofa, Janez pa je, že od prejšnjega škofa sem, njen ekonom. Biti odgovoren za finance brez škofa, še nekako gre, veliko težje je to funkcijo opravljati brez denarja! V škofijski blagajni pa, če sem razumel prav, trenutno ni prebite pare! Vidim, da skrbi Janezu jemljejo veliko moči. Ves ta čas, odkar jih je zapustil sposoben in priljubljen škof, je naš misijonar na poti. Med mestom, v katerem je škofijski sedež in misijonom, ki je oddaljen dobrih šest ur zahtevne vožnje. Razpet je med delom, ki je del skupnosti Akamasua in obveznostmi, ki jih narekuje škofija. Tukajšnje škofije lahko delujejo izključno zaradi darov iz Evrope, zato je naloga škofa, da skrbi za denar, da ga skuša pridobiti. In ker v Faranfangani ni odgovornega, Janez težko spi in nosi težka bremena.

Dospeli smo v trdi noči, zato vam ne morem veliko povedati o kraju, ki je del skupnosti Petra Opeke. Imam občutek, da smo odmaknjeni od glasnega sveta, na samem, na kraju, do katerega na koncu, ko zavijemo z državne cestne polomije, pelje dvajset kilometrov ceste, ki jo je Janez zgradil z buldožerjem. Tistim, ki je bil pred leti sad Pustne sobotne iskrice. Torej smo spet doma, v kraju, ki je tesno povezan z našo akcijo »Dobroti dajemo glas«.

Ko je Janez skušal poskrbeti za cesto, ko se je odločil skrajšati razdaljo med ljudmi, je bila tukaj goščava, polna bodičastega grmičevja, velikih dreves, neprehodnega prostranstva. Vzel je mačeto in iz dneva v dan začrtal nov del trase za cesto, ki je danes več kot vzor vsem državnim luknjam. Vse kar v našem svetu opravi veliko cestno podjetje v navezi z državo, mestom, gradbinci …, je opravil sam. Pogosto je ostal na poti po več dni, prespal pod milim nebom, se hranil z divjimi pomarančami in sekal! Kaj vse počnejo misijonarji. Naredil je cesto! In to kakšno.

Buldožer, za katerega so darovali naši poslušalci, je doslej izravnal 120 kilometrov cest! Na lastne oči smo se prepričali, da darovi res dospejo do misijonarjev in prek njih do ljudi, katerih življenja nas nagovorijo k darovanju. Cesta nas je pripeljala globoko na deželo, na misijon, ki je središče za nekaj okoliških občin. Tu deluje šola, ki jo obiskuje 500 otrok. Ko smo slišali za to številko, smo se le debelo spogledali. 500 otrok! Med vožnjo sem nismo videli skoraj nobenega naselja, nobene hiše. Odkod neki pride mladež po znanje? Morda bomo videli zjutraj. Zdajle le slutimo, da nas obdaja drugačna pokrajina od tiste, ki je bila z nami v prejšnjih dneh.

Tule, pri Janezu, nas čaka pomembna naloga. Glas Radia Rakama čaka na to, da ga bo lahko slišal tudi tukajšnji človek. Pred dnevi smo v dolini ojačali signal in upamo, da bomo delo tule lahko nadaljevali. Izidor in Marko se bosta vrgla v delo, glavni bodo znova oddajnik, sprejemnik, studijska oprema in Janezovo veselje ob misli, da bodo ljudje v Ampitafa lahko slišali lokalni program, bili obveščeni o razbojniških tolpah, ob glasbi malo pozabili na skrbi in slišali duhovno vzpodbudo, ki jo zmore prinašati radijski program. Zaradi vsega naštetega smo prišli na Madagaskar, zato smo tukaj!

Črtice na naših telefonih kažejo, da bomo tule precej nedosegljivi, kje bomo našli spletne povezave za naša oglašanja, še ne vemo. Janez pravi, da je kakih pet kilometrov proč točka, kjer je signal nekoliko močnejši. Bomo videli! Zapis, ki nastaja, bomo torej nesli na pošto v naravo. Če berete, kar pišem, nam je uspelo! Gremo naprej!

Sedimo v sobi škofijske stavbe v Faranfangani in upamo, da sprej proti komarjem deluje. Mreže na oknih so polne lukenj, čeznje bi lahko priletel metulj, komarji pa v četah. Sedimo ob prižgani luči in računalnikih, pišemo, urejamo, poslušamo in skušamo poslati gradivo v Ljubljano. Včeraj in danes je bila vez namreč skoraj prekinjena.

Modrujemo, kaj vse smo doživeli doslej, kako nas ruka ta čudni Madagaskar, kakšne sledi pušča v nas in koliko vprašanj nam zastavlja. Vse skupaj je prav neverjetno, včasih grozno in popolnoma nerazumljivo! Ko že misliš, da ne moreš več doživeti česa blazno novega in dih jemajočega, te ujame dogodek, razpoloženje ali podoba, ki zareže, kot še nobena doslej. Iz stvari, ki bi se nam prve dni te delovne avanture zdele smešne, se danes ne šalimo več. Vemo, da se dotikajo pravih ljudi, zavedamo se, da država, ki si pravi republika, ni država. Če bi bila, bi vsaj malo poskrbela za svoje ljudi, pokazala bi vsaj voljo za, denimo, oddaljene na jugu, živeče v vaseh in mestih, do katerih ne vodi spodobna cesta.

Tako pa tej ubogi državi ni mar za neprevozne poti, ki izginjajo v rdečem blatu, otroke, ki ne morejo do izobrazbe, ni ji mar za noseče matere, ki jih ne morejo prepeljati do nujne pomoči, ni ji mar za korupcijo, ki je prerasla vse pore življenja, učitelje, ki že leto dni nimajo plače, otroke, ki nimajo niti skodelice riža na dan. Prek pogovorov in neverjetnih pripovedi spoznavamo, da je odgovornim popolnoma vseeno za vse, razen za njihove trapaste privilegije.

Nič ne rečem, lepo je videti do ušes nasmejane otroke, srečevati prijazne odrasle, ki sredi misijona, ki ga vodi Jani Mesec, v nedeljo prepevajo čudovito Alelujo in se radostni družijo med seboj. Ko pa se nato znova podaš na premagovanje nemogočih, ampak res nemogočih kilometrov, te popade sveta jeza, ki mi ne da miru. Kdo je tisti, ki pusti, da porodnica, pri kateri se je zapletel porod, pešači deset kilometrov po tej (oprostite) zgonjeni cesti, ki to sploh ni?! Otročiček je prihajal na svet z glavico naprej, drobna ročica je bila že zunaj, iskala je svetlo življenje, objem mame, pa se je zapletlo …

V opisanem stanju, z ujetim otrokom, je porodnica prehodila deset kilometrov, preden so dobili prevoz in misijonarja, ki je bil na drugem koncu misijona. Ni vedela ali je novorojenček še živ ali ne, ji bo uspelo priti do vmesnega ali pa bo, po teh grozečih velikanskih krtinah, veliko prekmalu dosegla končni cilj. Ji bodo vzele življenje, ali pomagale, da ga ohrani? Ne morem si predstavljati vožnje bolnika (ali porodnice) po teh metrskih kanalih, blatnih globelih, kamnitih ovirah … Šest kilometrov na uro, gor in dol, z nosom vozila v zemljo, vodo, nebo, blato, s podvozjem ob tla, z lučmi v skalo, z voljo ob nemoč, z jezo nad … Koga? Boga? Kdo ti sploh ostane? Preživela sta. Oba. Mama in otrok, ki ni prav nič kriv, da se je rodil v to sicer lepo, prijazno in tiho vas, a v tako grob način životarjenja.

Grozen sem, nepravičen je ta Madagaskar, doživeto mi je znova spremenilo načrte. Želel sem pisati o vratolomni vožnji do Manonbondra, zaklicati Miranu Stanovniku, da Pariz – Dakar ni ravno nekaj hudo posebnega, opisati to peklensko cesto, ki smo jo doživeli nekaj dni po deževju. Kakšna je v deževni dobi, si ne upam niti pomisliti. Jani, ki to pot s svojim terencem premaguje vedno, kadar je treba v mesto ali kamorkoli drugam, si zasluži vozniškega oskarja za posebne dosežke! Rekel sem si, da bom katero izmed fotografij, ki lahko le približno opišejo »cesto« (kako trapasto se počutim, ko uporabim ta izraz) poslal Toyoti in ji čestital za avto, ki sploh zmore kaj takega več kot enkrat. Ne, ki sploh zmore kaj takega. Čudež je, da pot ne potrga vsega, kar avto dela prevozno sredstvo. Hotel sem se zahvaliti akciji MIVA, ki skrbi za to, da primerna vozila sploh pridejo v te odročne in od skoraj vseh pozabljene kraje. Pa ne bo nič iz tega, čeprav je vse res!

Nagovorilo me je namreč spoznanje, da ubogi ljudje, kot lačne živali na hrano, čakajo na to, da se bo tak ali drugačen avto pripeljal mimo in jih popeljal v mesto. Stojijo ob cesti in čakajo na usmiljenje, upajo, da pride Samarijan in ne kak zadrt trgovec, ki v njihovih nasmehih vidi le dobiček. Še vedno je namreč veliko lažje zelo slabo sedeti, kot pešačiti dan ali dva. Pa to počno mnogi, veste! Ko gredo na tržnico, v mesto po opravkih, na obiske, tako ali drugačno pot. Mnogi bosi, otovorjeni z lesom, ki ga naberejo, alkoholom, ki ga skuhajo ali otrokom, ki ne more hoditi. Peš! Ne vedo kdaj natanko bodo dospeli, kaj jih čaka na poti … Vedo le, da bo verjetno misijonar tisti, ki jih popelje do cilja. Zato se misijonski avto vedno šibi pod težo tovora in ljudi. Pogosto so navidez nečloveško stisnjeni, sedeči eden drugemu v naročju, med tovorom. Prizori, ki smo jih pri nas vajeni zaradi beguncev, so tukaj nekaj običajnega.

Pri misijonu smo naložili sestre, ki so odšle na sestanek v mesto, vmes dijaka, ki odhaja v šolo, očeta z invalidnim sinom, ki ga pričakujejo v posebni skupnosti … Pa se nas je nabralo za mini bus! Kako potrpežljivo so sedeli zadaj in se hvaležno nasmihali. Vso pot smo srečevali ljudi, ki so peš premagovali razdaljo, cesto, ki tudi za pešpot potrebuje spretne noge in nekaj iznajdljivosti. Predvsem pa moč, ki je ne more biti v skromni skodelici riža. Ne vem odkod jo jemljejo. Res ne!

Ubogi moji sinovi! Kolikokrat bodo odslej poslušali modrega očeta, ki bo delil spomine na Madagaskar. »Kaj? Pote naj pridem? Da avtobus pelje le do Broda?« Ne se hecat'! Vem, da bom pri drugih bolj pameten, kot pri sebi, a tudi iz moje razvajenosti bo treba stopiti! Obupni smo in ne zavedamo se, kaj vse nam je podarjeno, v kakšnem okolju živimo, kako malo smo sami zaslužni za to. Vem, da bom že na letalu za opevano Evropo malo pozabil na Janijevo Kalvarijo in Križev pot domačinov, a potrudil se bom, da bom sem in tja pogledal v blog in se spomnil na doživetja in razmišljanja.

Če bi pred potjo do misijona Janija Mesca izgubil sočutje ali namenoma zakrnel srce, bi poročal o izkušnji, ki jo »pravi moški mora doživeti«! Ekstremna reli preizkušnja, spoznavanje moči pogona na vse štiri, debate o kubaturi, konjih, diferencialu, pnevmatikah in reduktorju, Nemcih in Japoncih … Ves čas se je bilo treba odločati, po katerem delu poti zapeljati, s kakšno hitrostjo, izbrati vodo, blato ali suho pot, ki ima globoke udrtine. Avto pogosto zapelje v mini kotanjo, iz katere ni videti njegove strehe, včasih zapleše po robu koloteka in upaš, da tehnika deluje. Lahko se zgodi, da je potrebna lopata, lahko te sredi globokega blata, v katerega zabredeš, objamejo radovedneži, lahko te reši le izkušen voznik, lahko ti odpove akumulator… Vse omenjeno se je danes zgodilo tudi nam. V šestih urah na neizmerno nenavadnih šestdesetih kilometrih. Vse omenjeno! Vkopali smo se v blato (greh se pove, grešnika pa ne), nekaj ur pozneje potiskali z blatom obloženi avto, da se je motor znova zagnal, vriskali od poskokov, grizli nohte v napetosti … Dragi moji, to je Travel Chanell in Extreme roads v živo. Ojoj, ojoj!

A srca nas treh in misijonarja Janija na pot niso odšla zaprta, zato se bolj kot o terenski avanturi pogovarjamo o ljudeh, ki smo jih prepeljali, njihovih usodah, dečku, ki je prizadet zapustil dom in se bo pod domačo slamnato streho vrnil čez leto dni. Kje bosta nocoj spala z očetom, ne ve nihče. Vem, lahko si rečem: ljudje tukaj so takega življenja vajeni! Drži, a raje se z jezo vprašam: zakaj? Zakaj je tako pomembno kje se rodiš, zakaj le redki živijo in delajo za to, da bi bilo ubogim lažje? Zakaj, zakaj, zakaj … Mislil sem, da bo Madagaskar prinašal odgovore, pa mi ta nenavadni otok zastavlja le vprašanja!

Pa da mi ne bi kdo še kdaj omenil, da imamo luknjaste ceste, neurejene bankine ali stare avtomobile! Lepo prosim. Res, niti ne pomislite na to, da smo ubogi, ker se ne izkopljemo iz recesije, ker je gospodarska rast nižja od pričakovane, ker … Na Madagaskarju zaradi neurejenih razmer umirajo, zaradi lakote izgubljajo življenja, zaradi slabih cest ne morejo pravočasno do zdravnika, zaradi misijonarjev imajo upanje! Marsikje, resnično! Zato, misijonarji in misijonarke, naj vam, kot Janijeva Toyota, izrečem: poklon do tal, rdečega blata in do sončnega neba! Gor in dol, na vse strani naj se širi vaša dobrota, v vsak kanal in brezno naj seže vaša pomoč. Obljubljam, da bom odslej še glasnejši navijač teh Božjih živih norcev!

Tako, še vedno se mi malo vrti. Od vožnje, ki nima primerjave in vtisov, dvomov, razočaranj in lepega, vsega, kar Madagaskar s tolikšno silo meče v nas. Kaj še bo … Zdaj pa: flajšter s popka (delovalo je, ni mi bilo slabo), pa spat! Lahko noč, dobro spite in se jutri ne jezite, če bo gneča na poti v službo ali slab zrak na mestnem avtobusu, ki pelje v šolo. Pojdite peš. Ko bi vi videli … Pardon, kar ne morem nehat'! Grem, pridigar odhaja spat.