Ampitafa. Po poti, ki je bila na trenutke precej podobna tisti, ki smo jo premagovali do Manombundroja, smo dospeli na misijonsko postojanko, ki jo vodi Janez Krmelj, naš gostitelj in vodnik po Madagaskarju. Spoznavamo kako zelo je obremenjen. Škofija Farafangana je namreč že dve leti brez škofa, Janez pa je, že od prejšnjega škofa sem, njen ekonom. Biti odgovoren za finance brez škofa, še nekako gre, veliko težje je to funkcijo opravljati brez denarja! V škofijski blagajni pa, če sem razumel prav, trenutno ni prebite pare! Vidim, da skrbi Janezu jemljejo veliko moči. Ves ta čas, odkar jih je zapustil sposoben in priljubljen škof, je naš misijonar na poti. Med mestom, v katerem je škofijski sedež in misijonom, ki je oddaljen dobrih šest ur zahtevne vožnje. Razpet je med delom, ki je del skupnosti Akamasua in obveznostmi, ki jih narekuje škofija. Tukajšnje škofije lahko delujejo izključno zaradi darov iz Evrope, zato je naloga škofa, da skrbi za denar, da ga skuša pridobiti. In ker v Faranfangani ni odgovornega, Janez težko spi in nosi težka bremena.

Dospeli smo v trdi noči, zato vam ne morem veliko povedati o kraju, ki je del skupnosti Petra Opeke. Imam občutek, da smo odmaknjeni od glasnega sveta, na samem, na kraju, do katerega na koncu, ko zavijemo z državne cestne polomije, pelje dvajset kilometrov ceste, ki jo je Janez zgradil z buldožerjem. Tistim, ki je bil pred leti sad Pustne sobotne iskrice. Torej smo spet doma, v kraju, ki je tesno povezan z našo akcijo »Dobroti dajemo glas«.

Ko je Janez skušal poskrbeti za cesto, ko se je odločil skrajšati razdaljo med ljudmi, je bila tukaj goščava, polna bodičastega grmičevja, velikih dreves, neprehodnega prostranstva. Vzel je mačeto in iz dneva v dan začrtal nov del trase za cesto, ki je danes več kot vzor vsem državnim luknjam. Vse kar v našem svetu opravi veliko cestno podjetje v navezi z državo, mestom, gradbinci …, je opravil sam. Pogosto je ostal na poti po več dni, prespal pod milim nebom, se hranil z divjimi pomarančami in sekal! Kaj vse počnejo misijonarji. Naredil je cesto! In to kakšno.

Buldožer, za katerega so darovali naši poslušalci, je doslej izravnal 120 kilometrov cest! Na lastne oči smo se prepričali, da darovi res dospejo do misijonarjev in prek njih do ljudi, katerih življenja nas nagovorijo k darovanju. Cesta nas je pripeljala globoko na deželo, na misijon, ki je središče za nekaj okoliških občin. Tu deluje šola, ki jo obiskuje 500 otrok. Ko smo slišali za to številko, smo se le debelo spogledali. 500 otrok! Med vožnjo sem nismo videli skoraj nobenega naselja, nobene hiše. Odkod neki pride mladež po znanje? Morda bomo videli zjutraj. Zdajle le slutimo, da nas obdaja drugačna pokrajina od tiste, ki je bila z nami v prejšnjih dneh.

Tule, pri Janezu, nas čaka pomembna naloga. Glas Radia Rakama čaka na to, da ga bo lahko slišal tudi tukajšnji človek. Pred dnevi smo v dolini ojačali signal in upamo, da bomo delo tule lahko nadaljevali. Izidor in Marko se bosta vrgla v delo, glavni bodo znova oddajnik, sprejemnik, studijska oprema in Janezovo veselje ob misli, da bodo ljudje v Ampitafa lahko slišali lokalni program, bili obveščeni o razbojniških tolpah, ob glasbi malo pozabili na skrbi in slišali duhovno vzpodbudo, ki jo zmore prinašati radijski program. Zaradi vsega naštetega smo prišli na Madagaskar, zato smo tukaj!

Črtice na naših telefonih kažejo, da bomo tule precej nedosegljivi, kje bomo našli spletne povezave za naša oglašanja, še ne vemo. Janez pravi, da je kakih pet kilometrov proč točka, kjer je signal nekoliko močnejši. Bomo videli! Zapis, ki nastaja, bomo torej nesli na pošto v naravo. Če berete, kar pišem, nam je uspelo! Gremo naprej!