Za menoj brni vrtalnik, levo od mene Izidor modruje, kako bi v sobo, ki bo kmalu studijska, pripeljal elektriko, Marko je zakopan v razdrt oddajnik, Janez daje naloge Malgašema, ki kopljeta kanal za napeljavo ozemljitve, meni, vajencu, so dali nekaj odmora. Izkoristil ga bom za pisanje, ki bo gotovo nekajkrat prekinjeno zaradi mojih nalog kurirja, prinašalca ali statusa f.r. (včasih smo temu pač rekli „fizički radnik“).

Včasih, s svojo štorastjo močjo, pomagam potegniti kak kabel, prenašam oddajnike, sprejemnike, kovčke z orodjem, celo „odšraufam“ ali „zašraufam“ (vem, odvijačim, ampak, a ni malo hecno) kakšen vijak in se zdim samemu sebi blazno pomemben strokovnjak. Občutek, da sem res majst'r, mi dajejo domačini, ki stojijo ob nas in nas radovedno gledajo. Zelo malo vem o tehničnem nastajanju radijske postaje, o elektriki in podobnih hecih nimam veliko pojma, vem le to, da te strese, če ne znaš z njo. Pozor, lahko pa poskrbim za komentiranje dela, neposredno javljanje z gradbišča … Ne, tokrat ne pride v poštev, imamo zelo slab signal. Raje poglejmo, o kakšni vsebini zapisa sem razmišljal danes. Popotniški pogled na deželo in ljudi, brez globokih misli na poslanstvo misijonarjev.

Ko sem v urah vožnje, mnogih srečevanjih z misijonarji in deželo, skrbno poslušal, sem si stokrat rekel: pikola, tole štorijo si bom pa gotovo zapomnil, tako nenavadna je. Figo! Vsega je preveč, pomnilnik je poln do rdeče oznake, zgodb je več kot naših vprašanj. Pred dnevi sem se domislil rešitve za luknjasti spomin. V telefonsko beležko lovim dejstva, ki bodo morda tudi vam pomagala pri barvanju slike o Madagaskarju:

Voda: Ne vemo kaj imamo! Doma odpremo pipo, pristavimo kozarec in pijemo. Tukaj? Bog ne daj. Vedno kadar smo v Vohipeni odprli vodo, je v lijak pritekla čokoladno rjava voda. Ko bi z njo lahko napolnil kozarec, se je počasi začela bistriti. Izidor pravi: „Nimaš, kej! Najprej reklame, šele nato uporabni program.“ Doma stopiš pod tuš, odpreš toplo vodo in primeš v roko ročico tuša. Tukaj: hladna voda v škafih, namesto tuša pa posodica. Pa gre, brez skrbi!

Stranišče: Včeraj smo prvič sedli na školjko z desko. Pravijo, da jih polomijo domačini, ki pri khm … opravljanju potrebe prisegajo na tradicionalni počep. Mnogi skočijo na školjko, počepnejo, deska poči. Zato ob zaprtem stranišču, ko te tišči in ne veš, če je kdo v njem, dobro staro škiljenje pod vrata ne pomaga. Nog ni videti, so na školjki. Ko se vrnemo, bomo po koncu akcije na wc-ju, pogrešali vlivanje vode iz posode ali škafa v školjko. Kako dolgočasno je pritisniti gumb na kotličku ali potegniti vrvico. Brez zveze!

Gostišča, hoteli: V mestih in večjih krajih najdete na pol podrte hiške, z nič kaj posebej lepo urejeno okolico, nobenih zapeljivih gostinskih prijemov, ki bi še sitega naredili lačnega. Ne! Le ob strani ali nad vhodom je napis „Hotel“. Tukaj to pomeni, da v lokalu strežejo hrano. Marsikaj dobrega, pa tudi kaj takega, čemur se je bolj modro odpovedati. Pogosto se, denimo, pred vhodom praši, na vročem soncu pa cmari kak krožnik ocvrtih rib. Kdo ve v kakšnem olju, kdo ve kdaj so bile pripravljene, kdo ve … Želodček ne bi bil pretirano vesel. Hotel (pa naj ima še tako zveneče francosko ime), najpogosteje nima možnosti prenočišča.

Parašiji in tolažba: Povejte, kako vam zveni „paráši“? Prijazno, ne? Morda kot „arašidi“, kot kak okusni slani prigrizek? Ne, ne. Odgovor je napačen. Gre za posebne podkožne bolhe, ki domujejo predvsem na vzhodni obali otoka. Čakajo na gostitelja, opazijo primerno boso nogo, skočijo … in se zarijejo pod kožo, najpogosteje pod noht. Pravijo, da zoprno srbi, pojavi se rdečica, lahko tudi boli. Paraši se pridno hrani, leže jajčeca in jih na tisoče lahko pusti v tvoji tački. Ja, nič kaj prijazni niso z gostitelji, barabice male! Misijonarji pravijo, da se jim skoraj ne moreš ogniti. „Nimaš kaj, to boste dobili. Saj ni problema, tukaj vam bodo to odstranili z lahkoto.“ Videli smo to „lahkoto“, ko so jih odstranjevali misijonarju. Ne, hvala! Štunfe na noge, pa če zgorim;) „Ja, včasih skočijo tudi pod nohte na roki ...“ Misijonarji nas znajo res potolažiti. Kadarkoli se nemo spogledujemo ali glasno razmišljamo o „grozoti česarkoli“, pravijo: „Oh, ne lom'te ga, to ni še nič! Boste vi videli, ko ...“. Vedno je tako, pa naj gre za drisko, luknjaste ceste, vročino, parašije ali kaj drugega.

Ko sem danes pred vhodom v zakristijo opazil kar veliko kačo, sem jo takoj zatožil fantom. Po ribiško sem ji dodal kak centimeter, a v pretiravanju nisem šel čez rob, res ne. Zajetna za debelino kakih treh, štirih prstov in dolga dober meter. No, prav, prav, približno … Nisem je meril, presenečenje pa ima velike oči, vem. In tolažba misijonarja? „Kje si jo videl? Pri cerkvi? O, ja, veliko jih je tukaj, rade pridejo, tudi take, ki pojedo mačka!“ ??? In kaj potem pomaga podatek, da kače na Madagaskarju niso strupene?

Jutri, v sredo, nas čaka podobno delo, kot danes. Uredili smo elektriko, ki je povzročala težave, napeljava je zdaj kot se šika, omarici prestavljeni, luknja zasuta, antena za silo pritrjena, oddajnik dela s primerno močjo, nam jo je pa pobralo. Moč! Za danes.

In, ko smo ravno pri pogumu in misijonarskih tolažbah: Janez je pri večerji (ja, zapis končujem zvečer, vmes je bilo veliko skakanja tudi zame) dejal, da se bomo jutri popoldne, če nam bo dobro šlo, odpeljali na kopanje v reko. „Res? Je voda dovolj topla, čista?“ O, ja, so rekli Janez, dovolj! „Le v plitki vodi moramo ostati, v globoki so krokodili!“ In mislil je smrtno resno. V šoli, denimo, poučuje učitelj, ki ga vsi kličejo „Učitelj, ki ga ni pojedel krokodil!“. Menda mu je ubežal iz reke. Ne vem, če bomo med plavalci tudi mi, smo navajeni na Piran in Savinjo, no, tudi Sočo, ostalo pa … Dvomimo, da bo ekstremno plavanje pravi likof za nas. Morda pa res. Poročam;)

Misijonarji so res iz pravega testa. Ja, če ne bi bili, bi, denimo, župnikovali kje na Gorenjskem ali med grički na Dolenjskem. Resnici na ljubo, si niti približno ne predstavljam, kako bi lahko iz takega ritma neverjetnih izzivov, iz njihovega načina življenja, sploh mogli preiti v delo doma. Povsem različni pesmi sta to. Tako drugačni ena od druge, da si težko predstavljamo.

Razumem dvom misijonarja, ki se je z misijona vrnil na faro pod Alpe in dobro delal. Ko pa je bila pred njim naloga zbiranja sredstev za obnovo lesenih kipov na oltarju, ko je spoznal koliko denarja bo potrebnega za to, se je vprašal zakaj. Saj veste, s sredstvi, ki so potrebna za tako akcijo bi tule postavil cerkev, nahranil kdo ve koliko otrok … Vest ga je pripeljala nazaj, kjer srečen služi Bogu in ubogim ljudem, ki brez njega morda ne bi mogli poslati otrok v šolo, nahraniti družine. Kipci na lepem oltarju v njegovi domovini, pa so gotovo tudi že obnovljeni …

P.S. O nenavadnih avtomobilskih, živalskih in čarovniških zgodbah, pa kdaj drugič. Torej: … to be continued (al' kako se že reče;)