Nov dan, četrtek. Tretji na Madagaskarju. Začeli smo ga z zahvalno sveto mašo v skromni cerkvici v Ampitafa. V zahvalo za uspešno delo, ki še ni končano, za projekt, ki ga peljemo proti ciljni strmini, jo je daroval Janez Krmelj. Zgodaj! Po tukajšnji uri imajo jutranjo mašo petnajst minut pred šesto, ko v Sloveniji jutranji tehnik in voditelj programa na Radiu Ognjišče ravno odpirata studijska vrata. Del pridige v slovenščini, Oče naš tudi, vse ostalo pa v malgaškem jeziku. Ob desetih domačinih smo bili trije zaspani Slovenci, ki smo, naj nam Gospod ne zameri, razmišljali tudi o delu, ki nas je še čakalo. Po zajtrku smo se odpravili na snemanje pogovora o misijonu Ampitafa, ogledali smo si osnovno šolo in nižjo gimnazijo, bolnišnico in porodnišnico.

Šolski prostori so povsem preproste koče, barake z blatnimi tlemi in slamnato streho. V domačih delavnicah zbite klopi in šolske mize se šibijo pod bosonogimi šolarji, ki jih je v vsakem razredu krepko nad standardi, ki pri nas veljajo za tri paralelke skupaj. Ko je učiteljica povedala, da nekaj zamudnikov še čakajo, sem pogledal po razredu in se vprašal kam neki bodo sedli. Velika tabla, kreda in nasmejan učitelj. To je vse! Nobene interaktivne table, elektronskih ali drugačnih pripomočkov, ničesar! Učenci so oblečeni v enake srajce, ob našem obisku pa so v popolni tišini, brez, da bi se kdo premaknil, najprej v en glas stoje pozdravili misijonarja. Ko jim je prijazno voščil dober dan in jim rekel naj sedejo, so to storili v miru, ki so ga v nekdanjih časih menda poznali tudi pri nas. V popolni tišini! Primerjava z našim šolskim sistemom, redom ali načinom poteka pouka je nemogoča. Na Madagaskarju je drugačen svet!

Najbolj jim zamerim, da pouk poteka v francoščini. Otroci doma govorijo malgaško, francoščina je kot uradni jezik prisotna le na uradnih dokumentih in v šoli, nikjer drugje. Od ne vem katerega predsednika naprej (želel je biti všečen Združenim državam Amerike) je kot uradna priznana tudi angleščina, a le na papirju. Skratka, učitelji razlagajo v francoščini, otroci odgovarjajo v njej, tudi vsi državni izpiti so v francoskem jeziku. Pa vendar, pravijo misijonarji, ljudje v glavnem ne govorijo francosko. Tule, v Ampitafa ali v Farafangani si s francoščino ne moreš pomagati. Ne znam si predstavljati, kako težko se je učiti in dokazovati znanje v jeziku, ki ni tvoj. Kako težko mora biti, ko v tujem jeziku skušaš dokazati, da si se naučil dovolj, da v domovini lahko nadaljuješ šolanje. Ostanek kolonizacije, francoski vpliv. Zakaj vendar? Ni čudno, da Malgaš živi v prepričanju, da je manjvreden, da je vsak prišlek (ki govori, recimo, francosko) več vreden in v življenju bolj spoštovan. Z uporabo svojega jezika bi gotovo dvignili samozavest in spoštovanje samega sebe, svoje zgodovine in kulture.

V tem oddaljenem misijonskem središču je pod strehami dveh šol več kot petsto otrok. Nekateri prihajajo iz oddaljenih občin, njihovi skromni domovi so tudi do dve uri hoda oddaljeni od šole. Vmes je reka, ki v deževni dobi zapre pot, zato družinam svetujejo, da v okolici šole postavijo skromno hišico, v kateri nato bivajo otroci. Sami, brez šolske prehrane, podaljšanega bivanja ali šolskih kombijev. Pri nas pa … otroci do tretjega razreda ne smejo sami v šolo. Če so naročeni na šolski kombi, smo starši v prekršku, če gredo po pločniku peš. Sami, ljubi Bog! Ojoj! Saj pravim, primerjave nimajo smisla.

V učilnicah ni elektrike, učitelji so brez zbornice, učenci brez torb. Veliko težavo predstavlja tema, ki v določenih obdobjih leta zelo zgodaj ustavi pouk. Tisti, ki sedijo v zadnjih klopeh, v temnih razredih že popoldne ne vidijo kaj piše na tabli. Podobnost med našimi in malgaškimi razmerami sem videl le v zvezkih. Tudi tukaj imajo na njih fotografije nogometnih zvezdnikov Reala, Barcelone, kakšna Barbika se najde na zvezkih deklet. Kot marsikaj drugega, so zvezki plod dobrodelnih akcij, tudi iz Slovenije. Učenci sicer ne vedo kdo je belec, ki v lepem nogometnem dresu gleda vanje. Ne vedo, da bi s svojo dnevno plačo z lahkoto plačal šolanje več tisoč otrokom v njegovi državi. Mah, spet primerjave! Saj pravim, nimajo smisla. Če bi se ujel v njihovo zanko, bi znorel zaradi krivičnega sveta in nepravično razporejenega bogastva. Znorel!

Učitelji so mi povedali, da je v malgaško kulturo vraščeno spoštovanje staršev, tudi učiteljev, ki se trudijo, da bi spoštovanje vračali učencem. Šola je sicer vezana na državni program, posebna pa je v tem, da se zavedajo, da nobena naloga ne more biti dobro opravljena brez misli na Boga. Z molitvijo začnejo, z njo končajo dan. Mnogim otrokom pouk predstavlja edini stik z vero.

Enega izmed razredov smo zmotili ravno pri spoznavanju vrednot, ki jih je predsednik določil za vodilne v tem šolskem letu. 1. Medsebojna povezanost v ljubezni, 2. ponosna zavest, da si pripadnik te dežele, 3. Želja po razvoju družbe. Omenjenim ciljem so dodali še nosilne stebre učnega programa šole: znanje, modrost in napredek … Vsak izmed učencev mora poznati svoje ime, kraj v katerem biva, šolo, ki jo obiskuje, ime očeta in mame. Vedeti mora kaj želi doseči v življenju. Mladi si večinoma želijo, da bi čim prej našli zaposlitev, tudi starši upajo, da bodo otroci kmalu vrnili del tistega, kar so vložili v njihovo izobraževanje. Za otroka plačujejo nekaj malega manj kot deset evrov na leto, zbrana sredstva pa so namenjena plačilu učiteljev.

Zaradi zbranosti, miru in spoštovanja, ki smo jih doživeli pri obisku razredov, sem se naglas vprašal, če nimajo težav z razgrajači, otroki, ki ne spoštujejo avtoritete. Odgovorili so hitro, kratko in jedrnato: „O, ja, tudi taki se najdejo. Po opozorilu, opominu in novem nespoštovanju pravil, se otroku zahvalimo za sodelovanje in pot nadaljuje v riževem polju, če ima srečo. Življenje ni rožnato, zavedati se morajo kaj pomeni izobrazba, kako pomembno je znanje, ki ga dobijo le v šoli in spoštovati kar jim je dano! Drugače ne gre.“ Učitelje na podeželju je že dosegla novica o trendu, ki raste v mestih. Saj veste: nespoštovanje pravil, norčevanje iz učiteljev, pritisk nanje. Ja, razmere, ki smo jim priča v razvitem svetu. Upajo, da jim bo še dolgo uspevalo vzdrževati kar imajo.

Ne morem nehati razmišljati o hudih starših, ki na roditeljskih sestankih v Sloveniji modrujejo o tem, da ni prav, ko učitelji otrokom prepovedo uporabo prenosnih telefonov v šoli v naravi. Ne morem pozabiti na skrbno ljubljansko mamico, ki je pred ostalimi starši tarnala, da otrok doma viha nos, ker je pri kosilu v zmečkanem krompirju (pireju) čutiti preveč koščkov krompirja … Halooooo! Zaskrbljene očete, ki tarnajo, da bi na športnih dnevih morali poskrbeti tudi za borderje, ne le za alpske smučarje, bi vsaj za dan ali dva poslal med količke, med katerimi vijugajo učitelji in učenci na Madagaskarju. Vsak dan imajo „šolo v naravi“. Staršem devetošolcev, ki se menijo ali bi imeli njihovi otroci valeto v Klubu Cankarjevega doma ali v Hotelu Slon, sporočam, da bi s ceno enega menija v tistem „kao slavnostnem večeru“, ki otrokom, zdi se mi, ne pomeni prav veliko, omogočili letno šolanje Malgašu. Če pomislim na denar za slavnostne cunjice, ki jih naši otroci oblečejo tisti večer ... me mine veselje do pisanja bloga, pa tudi veselje do plesa na valeti!

Še enkrat: tule otrok v petem razredu biva sam, v skromni kolibi, ki jo na požgani planoti sredi gozda postavijo zanj. Sam! Brez žličke zmečkanega krompirja za kosilo! Zaužije tisto, kar nabere, dobi od dobrih ljudi. V kolibi ima preprogo iz slame, šolsko srajco in kuhalnik. To je vse! Pogosto nima niti majice ali hlač, da bi se preoblekel. Sam je! Z željo po tem, da bi lahko enkrat nekje, v deželi kdo ve kateri, za sedmimi vodami in dvanajstimi gorami, postal nekdo, postal karkoli! A življenje tule ni pravljica. Še zdaleč ne, čeprav jo skušajo pisati v francoščini!