Juretov blog

Dragi vsi, prav lepo pozdravljeni! Madagaskar, ki me je pred meseci navdihoval z voljo po pisanju, otok, ki je v nas metal taka in drugačna spoznanja, se je vrnil. Priprave na pustno sobotno iskrico, ki bo jutri, na pustno soboto, so me znova vrgle med posnetke, fotografije in pisane spomine. Vesel sem, da jo bomo z dobrim delom, z darovi naših poslušalcev znova mahnili med Malgaše.

Ko smo se spraševali komu bi letos priskočili na pomoč, ko smo iskali pravšnji namen dobrega dela, smo si rekli, da je tradicionalni pustni ples z dobrim namenom pravšnji dogodek, ki naj uradno sklene naše akcijo Dobroti dajemo glas. Na misijonu Ampitafa, ki ga je pred desetletjem in več začel Janez Krmelj, smo spoznali bolnišnico in porodnišnico, ki s svojim obstojem prinašata življenje. In življenju bi radi priskočili na pomoč! Zato smo se, v sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije, odločili, da bomo skušali obnoviti predporodni sobi in kuhinjo, v kateri sorodniki porodnic pripravljajo obroke za mamico in ostale, ki po malgaški navadi pridejo z njo. Sobi sta namreč res dotrajani, kuhinja, ki je pravzaprav zasilno pokrit prostor s kuriščem, pa zaradi saj in ostalega verjetno tudi zdravstveno povsem neustrezen.

Žal se starši še vedno pogosto prepozno odločijo za obisk porodnišnice, slepo zaupajo vračem ali upajo na čudežno rešitev. Ob pogledu na predporodni sobi nam je res zmanjkalo besed. Gre za hladne, umazane in na pogled zanemarjene stene, med katerimi ni ničesar. Matere in njihovi sorodniki ležejo na preprosto slamnato preprogo, ki jo prinesejo s seboj in jo razprostrejo na umazan beton. To je vse! V neposredni bližini z ogljem pripravljajo obroke za porodnice. Kuhajo sorodniki, ki pridejo z materjo in jo čez nekaj dni z novorojenčkom pospremijo domov.

Iskreno upamo na pomoč naših poslušalcev, ki nas doslej še nikoli niso pustili na cedilu. Madagaskar je še vedno na prvem mestu po številu umrlih otrok, tudi novorojenčkov. Porodnišnica je v minulih letih poskrbela za to, da večina novorojenih otrok preživi. Ko smo Janezu Krmelju sporočili, da bo letošnja Pustna sobotna iskrica namenjena obnovi porodnišnice, je zapisal: „Kar nasmejal se mi je obraz. Res velikanska priložnost za našo bolnišnico. Z veseljem bomo izboljšali obstoječe prostore, ki so potrebni obnove. Pločevino bo treba prebarvati, saj je streha zaradi slabe kakovosti in soli v zraku močno zarjavela. Kuhinja je v nevzdržnem stanju, skrajno nezdrav je dim, ki ga zadržujejo stene. Radi bi dosegli higienski minimum. Prostori za spremljevalce bolnika so popolnoma brez opreme. Potrebno bi bilo prepleskati vse prostore ter položiti ploščice na stene, da lahko sorodniki porodnic pomijejo za seboj, ko odidejo. Zaradi prostorske stiske so vse mamice po porodu v istem prostoru. Radi bi dogradili dodatne prostore, vsaj tri. Verjamem, da bo dar poslušalcev Radia Ognjišče velika pridobitev za našo porodnišnico, kjer se letno rodi okrog 230 in več otrok.“

Jutri zbrana sredstva bodo torej namenjena življenju, ki ga na Madagaskarju vedno znova razumejo kot Božji dar in nujni pogoj preživetja družin, naroda in vsakega posameznika. Za obnovo predporodnih sob in kuhinje boste lahko darovali v radijski akciji od desete ure naprej in na pustnem plesu z dobrim namenom, ki se bo v Športni dvorani Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani začel ob dvanajstih. Z nami bosta Ansambel Skrivnost in Romana Krajnčan! Krofe bo v dober namen prispeval Mercator, pokrovitelj prireditve je Pivovarna Union, maškare pa bodo lahko hrustale tudi Chio chips. Se vidimo in skupaj končamo našo pot na Madagaskar. Z dobrim delom bomo to storili na najlepši možni način! Hvala že vnaprej!

Full story »

Tvegam! Izidor je sinoči spisal hudomušen, a tudi resničen zapis o naših dneh, delu in opažanjih v Ampitafa in okoli. Kar brez dovoljenja objavljam njegov pogled, ker vem, da bi sicer zmajal z glavo in rekel: "Ne, Jure, to ni za javno objavo, to je za prijatelje, sodelavce ... " Mi pa smo v teh dneh postali prav to, prijatelji in sodelavci na misijonskih poljanah. Vi doma, mi med misijonarji. Zato: Izidor, oprosti, ampak tole je super, in vse je res! Sicer pa: tudi mene Izidor nikoli ne vpraša katero izmed fotografij, na katerih sem, lahko objavi;) Torej, zaupno in na skrivaj. Izidorjevo pisemce:

------------------------------------------------------------------------

Takole je: Gremo že proti domu. Včeraj smo zapustili misijon Ampitafa, kjer smo prespali rekordne tri noči zapored. No, spali smo dve, prvo so v nas silili komarji, Zupan je okoli treh zacel preučevati lesne črve, ki so si zamislili nočni koncert, ki je trajal ravno dovolj dolgo, da se je prebudil petelin. Glede na število kokoši nad katerimi ima monopol, je tudi njegov performans trajal primerno dolg, ga pa ni dokončal, ker mu je Marko kar po domače, skozi odprto okno, povedal svoje in dokončno zbudil še vse ostalo v okolici. No, petelin je brihtna žival in je najbrz iz višine tona izrečenih besed sklepal, da je bolje zganjati kulturo na drugi lokaciji. Kmalu so ga preglasili komarji in kuharica z lonci, s prvo svetlobo pa so na dan prilezli tudi ostali vaščani, ki bore malo vedo o tem, da nekje tam dalec v Evropi ljudje zjutraj tudi malce poležijo. In tako smo stopili v nov dan, še preden je tehnik v Ljubljani odprl vrata radia. No, naslednji dan smo dobili mreže proti komarjem, jaz sem si v ušesa zataknil tiste čepke in tako potegnil "regler dol" za vse okoli sebe. Zbudil me je šele Zupan, ki je na drugi strani mreže očitno precej glasno vabil k maši. Ura: 4:45 po vaše.

Jure je spal v njemu neproporcionalni sobi. Prostora za posteljo in komarje, nič več. Pod 'postelja' tukaj razumejo nekaj krajšega kot pri nas ... So vendarle precej manjše rasti in je škoda kakšno stvar predimenzionirati. No, fant je iznajdljiv, pa je podlogo dal kar na tla. Veselje stegnjenih nog je trajalo vse dokler možgani niso združili informacij z wikipedije in tistim, kar so videle oči. Geslo: "ščurki".

No, dovolj o tem. To je je le majhen utrinek. Tukaj je toliko lepega, da nima smisla pisati o omenjenih stvareh. Tolerančni prag se nam je zmanjšal na minimum. Smetišča so nam postala domača, umazanim domačinom smo se na trenutke lepo približali. Bele majice in rdeča zemlja naredijo svoje, komarji pa manj pikajo, ce smrdiš:)

No, želel sem povedati, da se selimo vsaj vsak drugi dan. Potovalni čas je vedno zelo dooooolg. Ali razdalja ali slaba cesta ali oboje. Pa gredo ure in ure. Naredili smo večino tega, kar smo načrtovali. Itak, da smo morali povsod najprej urediti elektriko in šele nato karkoli priklopiti. To ni bilo v načrtu, ampak smo zvozili. Vmes so seveda nastajale zgodbe, bilo je polno smeha in hecov z domačini, pa standardno iskanje, denimo, vijakov ali kakšne podobne, pri nas najbolj logične zadeve. Smo pa zadnje dneve res delali od jutra do večera in nas tako ponoči ni nic motilo, ker smo bili kot ubiti... Včeraj zvecer smo za silo uredili še glavni studio v Vohipenu in se odpeljali proti domu. Danes zjutraj dvourna čisto navadna maša, petje pa tako, da samo zapreš oci in uživaš. V živo je to seveda čisto drugače kot posnetek. Tu pojejo vsi na polno, nikogar ni sram...

Sicer se pa sedaj spet vozimo z rešilcem. Običajno dajo noter koga, ki je z njim kaj narobe. Tukaj pa greš noter zdrav, ven pa prideš tik pred bruhanjem... Ceste, luknje, ovinki, sediš pravokotno na smer vožnje in kar nekaj voženj je bilo "overload". Mi in vsa naša oprema, ki je ni malo, pa je avto poln. No, ampak še za enega je vedno prostor, rečejo tukaj. In potem še za enega in še za enega in še za enega. Pa nas je osem noter, sardelizirani in čez vsako jamo v drugem položaju. No, da je eden od sopotnikov gobavec, ki mora zaradi stadija bolezni direkt v bolnico, izvemo šele sredi poti. No, pa komu se to sploh se zdi pomembno... In vsak nas sopotnik ima za seboj nam nerazložljivo zgodbo. Eden v bolnico s pločevinastim krožnikom in žlico, pa mu Janez pod roke stisne še odejo, da bo lahko vsaj kje prespal, drugi z loncem in bisago, z nekaj pestmi riža ponižno čepi na tleh rešilca, med nogami majhno dekletce... Gresta v bolnico skuhat obrok mami. Hočeta v avtomobil naloziti še drva, pa ni več prostora. Bosta morala kje ob poti najti kaj kurjave. Čaka ju še dolga pešpot.

Tako, na kratko. Aja, še to. Smo ponosno vsem razlagali, da smo z Radia Ognjišče. No, vse do trenutka, ko so nam razložili, da se "ognjišče" po njihovo rece "fata". Ja, fata, s poudarkom na prvem a. No, zdaj smo samo se dva tehnisiana in žurnalista Jure z radio katolíka slovení.

--------------------------------------------------------------

Izidor, hvala! Nocoj sem pa hitro opravil z blogom;) Lep pozdrav vsem (že) iz Antananariva. Prihajamo!

Nedeljo smo začeli v cerkvi, ki je pred leti zrasla v vasici Marofarihy, na misijonu, ki ga vodi Jože Adamič, prvi župnik pred leti na novo ustanovljene župnije. Maša se je začela ob osmih, prvi verniki pa so nasmejani začeli prihajati že malo po šesti uri. Nekateri so sedli v cerkev, drugi počakali na znance in kramljanje. Jože nas je predstavil župnijskemu občestvu in se z motorjem odpeljal na podružnico, na kateri, zaradi razmer na cestah, ni bil že dve leti. Mašo je daroval Janez Krmelj, ki je župljane nagovoril z mislijo, naj se zavedajo, da morajo dejavno sodelovati pri gradnji nove šole. Pod gričkom na katerem stoji cerkev namreč raste nova šola, ki smo jo poslikali, posneli in se o njej pogovorili že, ko smo jo pred tednom dni mahali na jug.

Cerkev, ki ni majhna, je bila polna do zadnjega kotička. Vem, težko presodiš koliko let imajo Malgaši, a povprečna starost ljudi v cerkvi je bila gotovo okoli 30, morda celo 25. Mlada Cerkev je to, resnično! Vsaka nedelja na Madagaskarju me je navdušila s pevskim sodelovanjem ljudi. Kakšen zvok! Čudovite harmonije, napevi, ki te nagovorijo, čeprav razumeš le besedico ali dve. Čudovito! Ob skoraj vsaki pesmi sem pomislil: joj, ko bi dobil note … Pa nisem niti spraševal, ker vem, da tako lepo in navdušujoče lahko zvenijo le v tem okolju, med temi ljudmi, v njihovi cerkvi.

Vsi prepevajo! Otroci, mladina, starši in starčki. Na polno, z vso štimo in navdušenjem, ki ga pri nas, žal, ne moreš slišati. Nikoli in nikjer. Že ob vstopni pesmi sem pomislil: fant, tako ubrano, polno veselja, navdušeno in iskreno, pri nas cerkvena pesem ne zazveni niti kot sklepna pesem združenih zborov na kakem dekanijskem srečanju župnijskih pevskih zasedb. Če se doma, v domači cerkvi, morda malo spozabiš in zapoješ (pre)naglas, se obrne nekaj zbranih vernikov, ki sedijo pred teboj. „Pardon, pardon, saj ne bom več!“ In, kot bi ti bilo nerodno, tiho mrmraš naprej. Tule pa … Veseli ljudje so to, prežeti tudi z glasbo. Misijonarji pravijo, da težko slišijo koga, ki bi ne imel posluha. Pojejo v en glas (čeprav vedno večglasno;), vse štima, pa čeprav nimajo pevskih vaj. Četrt ure pred začetkom maše prepojejo začetke pesmi in to je to … Dekleti, ki sta stali pred mikrofonom sta (brez instrumenta za intonacijo) začenjali, zbrano ljudstvo pa takoj za njima v večglasje. Prima!

Čakala nas je vožnja proti Fianarantsoi, mestu, v katerem že pet let deluje misijonarka s. Marjeta Zanjkovič iz reda Hčera Marije Pomočnice. Pred tridesetimi leti je prišla na Madagaskar, delovala na različnih misijonih, danes pa je odgovorna za skupnost, ki vodi vrtec, osnovno in srednjo šolo, skrbi za prehrano revnih otrok, obrtno šolo za dekleta in versko vzgojo mladine. V skupnosti že tri mesece, kot vzgojiteljica, deluje tudi laiška misijonarka Lucija Čuk. Ko smo se pogovarjali o delu obeh, sem pomislil: upam, da poslušalci doma besedo „misijonarji“ razumejo tudi kot „ … in misijonarke“, kajti tudi delo sester in laičnih misijonark na Madagaskarju je ogromno in vsega spoštovanja vredno. Doslej smo se, poleg omenjenih dveh, srečali še s s. Terezijo Pavlič, ki že desetletja deluje v zdravstvu, pred odhodom na Madagaskar pa so nas obiskale laiške misijonarke, ki so zdaj že nekaj let doma. Koliko navdiha za delo in življenje lahko najdeš v pripovedi misijonark. Če le želiš slišati!

Vse sogovornike doslej sem vprašal kako vidijo Madagaskar danes. Vsi, ampak res vsi, so mi zatrdili, da gre deželi zelo slabo. Mnogi, tudi domačini, so potarnali, da se prav nič ne spreminja na bolje, da reven človek postaja še revnejši, da tudi uradni kazalci ne pokažejo nikakršnega gibanja navzgor, na bolje. Razlogi za to so gotovo različni, o rešitvah in prihodnosti pa niti nočejo modrovati, ker imajo toliko dela z gašenjem trenutnega požara.

Malgaški denar izgublja vrednost, vse se draži, življenje postaja še težje, kot je bilo. Ne morejo govoriti o upanju, svetlobi na koncu tunela, govorijo pa o politikih, korupciji in polnjenju že prepolnih žepov. Kritično razmišljajo o dejanjih, ki državo silijo k dnu. Slišal sem, da je ena izmed vplivnih političark vihala nos nad delom Petra Opeke in mu rekla: „Oče Pedro, nimate prav! Le zakaj se toliko ukvarjate z revnimi? Niso ubogi, oni ne trpijo, navajeni so na svojo bedo! Mi smo reveži, ker se bomo morali s krizo odpovedati temu, kar imamo!“ Logika, ki se v prav nobeni točki ne ujema z logiko misijonarjev.

Korupciji in nepoštenemu delu malgaških politikov bi lahko rekli „kraja“. Ta je tudi pri „navadnih“ ljudeh zelo prisotna, pravijo misijonarji. Skoraj razumljivo, v stiski se človek oprime tudi nepoštene rešilne bilke. Ljudje na jugu menda živijo v prepričanju, da kraja, če te ne ujamejo, sploh ni greh. Češ, niso me dobili, torej je Stvarnik na moji strani, zaščitil me je, strinja se z menoj in mi pomaga. Če pa Stvarnik spozna, da si ravnal napak in te ujamejo … Takrat se ti piše zelo slabo. Ljudska sodba ne pozna milosti, uradni zapori pa ne usmiljenja. V njih umirajo v nemogočih razmerah, mnogi tudi po krivici. Krut svet se skriva za radostno pesmijo Malgašev, zaskrbljen pogled na razmere za njihovim sončnim nasmehom!

Toliko različnih obrazov otoka smo spoznali na naši poti, da še bolj cenimo odločitve, delo in vztrajnost slovenskih misijonarjev IN misijonark. Junaki in junakINJE!

Po vaseh in mestih, po cestah, v šolah, žal tudi v bolnišnicah. Čutiti je mladost, veselo otroštvo, slutiti prihodnost. Drži, da trenutno ni najbolj bleščeča, a življenje je zagotovljeno. Ko ti otroci mahajo in vpijejo za teboj: „Belec, belec! Pozdravljen, belec!“, si ne moreš misliti, da je dežela v samem vrhu po smrtnosti otrok. Ne moreš verjeti, da je skrb mnogih kako tem radovednim očem zagotoviti vsaj obrok riža na dan, prepričati mednarodno skupnost, da dejavno sodeluje pri reševanju socialnih in zdravstvenih zagat. Kako? Ko pa je vendar videti deželo otrok!

Družine so velike, otroci zaželeni, dvomov v slogu: „Kako jih bomo preživeli?“, skoraj ni. V porodnišnici v Ampitafa smo srečali mlada dekleta, ki na pogled v sebi niso imela veliko materinskega. Po naših merilih. Deklici, za kateri bi stavil roko, da sta sestrici dojenčkov, ki sta bila na njunih hrbtih, sta bili njuni mamici. Najverjetneje to nista bila njuna prva otroka. Mlade mamice nimajo prave mladosti, premorejo pa ljubečo skrb za otroka. V šolah je pomemben del programa osveščanje deklet, vzgoja za vrednote, ki jim bodo pomagale ohranjati dostojanstvo.

Full story »

Zapustili smo Ampitafa, misijon, na katerem deluje Janez Krmelj, center, ki je del Akamasoe Petra Opeke. Vse dni smo lahko opazovali kako trdna je misijonarjeva vez z domovino. Že pred našim prihodom je bil ves čas povezan s Slovenijo, odkoder se je na pot odpravljal ultrazvok, ki bo lajšal delo v tukajšnji porodnišnici. Tečejo dogovori s študenti medicine, ki tradicionalno prihajajo na Madagaskar, odmeva letošnji oratorij, govori se o naslednjem prihodnje leto. Slovenski duh je res vseprisoten na tem rdečem otoku! Pred dnevi so v glavno mesto dospeli krovci iz Pivke in okolice, ki pod vodstvom domačega župnika že vrsto let pomagajo misijonarjem po svetu. Letos so za cilj svoje dobrodelne akcije izbrali Manambondro in ostrešje šole, ki jo je postavila Pustna sobotna iskrica. Prihajajo povsem na svoje stroške, plačajo si letalske vozovnice in žrtvujejo dopust!

S slovensko besedo se tule pogosto srečaš, če pozorno opazuješ kratke majice, ki jih nosijo domačini. Videti je, da je najbolj priljubljena tista, na kateri je napis „Oratorij“ ali „Oratorium“, ob njem različne letnice in nekaj dvojezičnih besed, slovenskih in malgaških. Oratoriji, ki jih na tukajšnjih misijonih vodijo slovenski animatorji, so tako priljubljeni, da misijonarji vsako leto znova iščejo način kako izbrati tiste, ki se jih lahko udeležijo. Janez Krmelj se je domislil izpitov, prek katerih se otroci lahko prebijejo na to veselo druženje. Iz skoraj tisoč otrok, ki so skozi leto spoznavali Markov evangelij, so s končnim izpitom izbrali sedemsto nadebudnežev, ki so si prislužili vstopnico na oratorij, ki so ga vodili mladi slovenski prostovoljci. Otroci so prišli iz oddaljenih krajev, nekateri so morali na pešpoti do oratorija tudi prespati, do novih doživetij so, mnogi bosi, hodili dva dneva!

Na začetku se mi je prav hecno zdelo, ko smo se srečali z delavcem, ki je prišel v pomoč, na sebi pa je imel majico z napisom „Turistično društvo Vetrnik“ ali učiteljico v lepi oranžni majici, na njej pa „Občina Vodice, računaj name!“. Dragi dobrotniki, potrjujem, da so vaše majice dospele do ljudi, ki so veseli, da lahko oblečejo kaj lepega.

Sicer pa so najbolj priljubljena majice s podobami predsedniških kandidatov. Kričeča oranžna barva, velik portret nasmejanega gospoda in še večje tiskano ime gospoda kandidata (Henry, Andry, dr. Andriano ...) z različnimi parolami. V predsedniške majice odetih je toliko Malgašev, da so morali gospodje gotovo razdeliti nekaj sto tisoč majic. Vsak. Gotovo! Vsaka peta majica je oglasni pano za katerega izmed tistih, ki so se skušali povzpeti na vrh države. Z oblačili je na Madagaskarju povezanih kar nekaj zgodb. Janez pravi, da jih mnogi nimajo niti toliko, da bi se lahko preoblekli. Škoda, da ne volijo predsednika vsako leto, garderoba bi bila bogatejša!

V mestih in večjih naseljih je v središču ogromno stojnic, prodajalcev vsemogočega in kupcev, ki morajo skrajno previdno ravnati z drobno vsoto, ki jo, če jo, premorejo. Veliko je oblačil, tudi stojnic s čevlji. Že na prvi pogled opaziš, da gre vedno in povsod za rabljeno robo. Majice, puloverji, hlače, bluze, srajce, čevlji in športni dresi, ki so v razvajeni Evropi odslužili svoje. No, naveličali smo se jih, iz mode so skočili, športni zvezdniki so zapustili klub, navijači nočejo več nositi njihovih imen na hrbtih, otroci so prerasli oblačila … Vse lepo in prav! Vendar: po kakšni poti dospejo v Afriko? V prodajo?

Misijonarji so nam povedali, da pridejo v kontejnerjih, ki so po večjih evropskih mestih namenjeni zbiranju oblačil in obutve za dežele v razvoju. Torej: v upanju, da bo obleka, ki jo daruješ, prišla do pravega naslovnika, nekoga, ki bi jo z veseljem nosil naprej, jo pustiš na zbirnem mestu. Saj veste, malo si olajšaš kosmato vest, predstavljaš si nasmeh otroka ali odraslega, ki bo v pomanjkanju brezplačno dobil kar si mu namenil. Kje se zatakne, da morajo reveži te darove odkupovati? Kaj v tej verigi je šlo narobe? Nihče ne ve!

Vedo le, da oblačila v kontejnerjih dospejo do malgaških pristanišč, od tam naprej pa z njimi trguje organizirana „mafija“. Vsi vedo, da je tako, nihče ne more ničesar storiti. Ne vedo, kdo bdi nad potjo oblek do stojnic, komu gre denar od prodanega, kdo bogati na račun ubogih. Kje konča dobiček, v Evropi ali tukaj? Zavedajo se le, da je blago, ki ga dobijo na tak način, veliko kakovostnejše od tistega, ki je v prodajalnah Kitajcev, ki na tem otoku obvladujejo trgovino. Na ulici boš za „second hand“ majico s kratkimi rokavi odštel približno dvajset centov. Ali je oblačilo novo ali ne, bi, v rdečem prahu in umazani črnini ulic, tudi sicer težko ugotovil. Skratka, Kitajci imajo konkurenco.

Večina v kitajskih trgovinah kupljenih dobrin je slabe kakovosti, ljudje jim ne zaupajo, a druge izbire nimajo. Z nezanesljivim materialom smo se nekajkrat srečali tudi mi. Kupili smo vodovodne cevi, ki naj bi nosile nekaj bremena, pa niso zmogle niti navoja, ki smo ga skušali vrezati vanje. Po obratu ali dveh, se je cev ukrivila, zmečkala, kot bi bila iz plastelina. „Jah, kitajske so, nimaš kej!“, smo slišali. Baterijske svetilke so kratkega diha, Janez pravi, da ne zmorejo niti najmanjše vlage, zdržijo slab mesec, pa je spet treba po nakupih. Motorji, ki jih imajo v mestih, misijonarji tudi na podeželju, so v glavnem Yamahe ali Honde. Že na prvi pogled so drugačne od tistih, ki smo jih vajeni. Ja, spet imajo Kitajci ali Indijci prste vmes. Po licencah znamenitih japonskih motorjev jih izdelujejo. Verjetno jim prepustijo kak opuščeni program. Tako se misijonarji pogosto znajdejo tudi v vlogi mehanikov.

Sicer pa, česa vsega ne znajo! Ko vidiš ceste, mnoge stavbe, bolnišnice, šole, porodnišnice, vodne elektrarne, sončno energijo, ki razsvetljuje hišo, vse kar so zgradili, obnovili, zastavili na novo, ko doživiš nedeljsko mašo v veseli skupnosti, žar misijonarja pridigarja, ko vidiš na misijonu popravljene amortizerje tovornjaka, ki premaguje nemogoče ceste … Spoznaš, da je ni stvari, ki bi je misijonarji in misijonarke ne znali! Arhitektura, tehnično znanje, katehetske veščine! Koliko darov premorejo in česa vsega se lotijo, ker so prisiljeni v to. To je neverjetno!

Če hočeš živeti in delati v tem okolju in skrbeti za njegov razvoj, moraš biti Superman! Kar nekaj smo jih spoznali na naši poti. Ko bi videli kako skromni so! Pričevalci, ki kar trajajo in delajo, garajo. Noč in dan, dolga leta. Ne, misijonarji niso kitajska roba. Ne!