Nedeljo smo začeli v cerkvi, ki je pred leti zrasla v vasici Marofarihy, na misijonu, ki ga vodi Jože Adamič, prvi župnik pred leti na novo ustanovljene župnije. Maša se je začela ob osmih, prvi verniki pa so nasmejani začeli prihajati že malo po šesti uri. Nekateri so sedli v cerkev, drugi počakali na znance in kramljanje. Jože nas je predstavil župnijskemu občestvu in se z motorjem odpeljal na podružnico, na kateri, zaradi razmer na cestah, ni bil že dve leti. Mašo je daroval Janez Krmelj, ki je župljane nagovoril z mislijo, naj se zavedajo, da morajo dejavno sodelovati pri gradnji nove šole. Pod gričkom na katerem stoji cerkev namreč raste nova šola, ki smo jo poslikali, posneli in se o njej pogovorili že, ko smo jo pred tednom dni mahali na jug.

Cerkev, ki ni majhna, je bila polna do zadnjega kotička. Vem, težko presodiš koliko let imajo Malgaši, a povprečna starost ljudi v cerkvi je bila gotovo okoli 30, morda celo 25. Mlada Cerkev je to, resnično! Vsaka nedelja na Madagaskarju me je navdušila s pevskim sodelovanjem ljudi. Kakšen zvok! Čudovite harmonije, napevi, ki te nagovorijo, čeprav razumeš le besedico ali dve. Čudovito! Ob skoraj vsaki pesmi sem pomislil: joj, ko bi dobil note … Pa nisem niti spraševal, ker vem, da tako lepo in navdušujoče lahko zvenijo le v tem okolju, med temi ljudmi, v njihovi cerkvi.

Vsi prepevajo! Otroci, mladina, starši in starčki. Na polno, z vso štimo in navdušenjem, ki ga pri nas, žal, ne moreš slišati. Nikoli in nikjer. Že ob vstopni pesmi sem pomislil: fant, tako ubrano, polno veselja, navdušeno in iskreno, pri nas cerkvena pesem ne zazveni niti kot sklepna pesem združenih zborov na kakem dekanijskem srečanju župnijskih pevskih zasedb. Če se doma, v domači cerkvi, morda malo spozabiš in zapoješ (pre)naglas, se obrne nekaj zbranih vernikov, ki sedijo pred teboj. „Pardon, pardon, saj ne bom več!“ In, kot bi ti bilo nerodno, tiho mrmraš naprej. Tule pa … Veseli ljudje so to, prežeti tudi z glasbo. Misijonarji pravijo, da težko slišijo koga, ki bi ne imel posluha. Pojejo v en glas (čeprav vedno večglasno;), vse štima, pa čeprav nimajo pevskih vaj. Četrt ure pred začetkom maše prepojejo začetke pesmi in to je to … Dekleti, ki sta stali pred mikrofonom sta (brez instrumenta za intonacijo) začenjali, zbrano ljudstvo pa takoj za njima v večglasje. Prima!

Čakala nas je vožnja proti Fianarantsoi, mestu, v katerem že pet let deluje misijonarka s. Marjeta Zanjkovič iz reda Hčera Marije Pomočnice. Pred tridesetimi leti je prišla na Madagaskar, delovala na različnih misijonih, danes pa je odgovorna za skupnost, ki vodi vrtec, osnovno in srednjo šolo, skrbi za prehrano revnih otrok, obrtno šolo za dekleta in versko vzgojo mladine. V skupnosti že tri mesece, kot vzgojiteljica, deluje tudi laiška misijonarka Lucija Čuk. Ko smo se pogovarjali o delu obeh, sem pomislil: upam, da poslušalci doma besedo „misijonarji“ razumejo tudi kot „ … in misijonarke“, kajti tudi delo sester in laičnih misijonark na Madagaskarju je ogromno in vsega spoštovanja vredno. Doslej smo se, poleg omenjenih dveh, srečali še s s. Terezijo Pavlič, ki že desetletja deluje v zdravstvu, pred odhodom na Madagaskar pa so nas obiskale laiške misijonarke, ki so zdaj že nekaj let doma. Koliko navdiha za delo in življenje lahko najdeš v pripovedi misijonark. Če le želiš slišati!

Vse sogovornike doslej sem vprašal kako vidijo Madagaskar danes. Vsi, ampak res vsi, so mi zatrdili, da gre deželi zelo slabo. Mnogi, tudi domačini, so potarnali, da se prav nič ne spreminja na bolje, da reven človek postaja še revnejši, da tudi uradni kazalci ne pokažejo nikakršnega gibanja navzgor, na bolje. Razlogi za to so gotovo različni, o rešitvah in prihodnosti pa niti nočejo modrovati, ker imajo toliko dela z gašenjem trenutnega požara.

Malgaški denar izgublja vrednost, vse se draži, življenje postaja še težje, kot je bilo. Ne morejo govoriti o upanju, svetlobi na koncu tunela, govorijo pa o politikih, korupciji in polnjenju že prepolnih žepov. Kritično razmišljajo o dejanjih, ki državo silijo k dnu. Slišal sem, da je ena izmed vplivnih političark vihala nos nad delom Petra Opeke in mu rekla: „Oče Pedro, nimate prav! Le zakaj se toliko ukvarjate z revnimi? Niso ubogi, oni ne trpijo, navajeni so na svojo bedo! Mi smo reveži, ker se bomo morali s krizo odpovedati temu, kar imamo!“ Logika, ki se v prav nobeni točki ne ujema z logiko misijonarjev.

Korupciji in nepoštenemu delu malgaških politikov bi lahko rekli „kraja“. Ta je tudi pri „navadnih“ ljudeh zelo prisotna, pravijo misijonarji. Skoraj razumljivo, v stiski se človek oprime tudi nepoštene rešilne bilke. Ljudje na jugu menda živijo v prepričanju, da kraja, če te ne ujamejo, sploh ni greh. Češ, niso me dobili, torej je Stvarnik na moji strani, zaščitil me je, strinja se z menoj in mi pomaga. Če pa Stvarnik spozna, da si ravnal napak in te ujamejo … Takrat se ti piše zelo slabo. Ljudska sodba ne pozna milosti, uradni zapori pa ne usmiljenja. V njih umirajo v nemogočih razmerah, mnogi tudi po krivici. Krut svet se skriva za radostno pesmijo Malgašev, zaskrbljen pogled na razmere za njihovim sončnim nasmehom!

Toliko različnih obrazov otoka smo spoznali na naši poti, da še bolj cenimo odločitve, delo in vztrajnost slovenskih misijonarjev IN misijonark. Junaki in junakINJE!