Tvegam! Izidor je sinoči spisal hudomušen, a tudi resničen zapis o naših dneh, delu in opažanjih v Ampitafa in okoli. Kar brez dovoljenja objavljam njegov pogled, ker vem, da bi sicer zmajal z glavo in rekel: "Ne, Jure, to ni za javno objavo, to je za prijatelje, sodelavce ... " Mi pa smo v teh dneh postali prav to, prijatelji in sodelavci na misijonskih poljanah. Vi doma, mi med misijonarji. Zato: Izidor, oprosti, ampak tole je super, in vse je res! Sicer pa: tudi mene Izidor nikoli ne vpraša katero izmed fotografij, na katerih sem, lahko objavi;) Torej, zaupno in na skrivaj. Izidorjevo pisemce:

------------------------------------------------------------------------

Takole je: Gremo že proti domu. Včeraj smo zapustili misijon Ampitafa, kjer smo prespali rekordne tri noči zapored. No, spali smo dve, prvo so v nas silili komarji, Zupan je okoli treh zacel preučevati lesne črve, ki so si zamislili nočni koncert, ki je trajal ravno dovolj dolgo, da se je prebudil petelin. Glede na število kokoši nad katerimi ima monopol, je tudi njegov performans trajal primerno dolg, ga pa ni dokončal, ker mu je Marko kar po domače, skozi odprto okno, povedal svoje in dokončno zbudil še vse ostalo v okolici. No, petelin je brihtna žival in je najbrz iz višine tona izrečenih besed sklepal, da je bolje zganjati kulturo na drugi lokaciji. Kmalu so ga preglasili komarji in kuharica z lonci, s prvo svetlobo pa so na dan prilezli tudi ostali vaščani, ki bore malo vedo o tem, da nekje tam dalec v Evropi ljudje zjutraj tudi malce poležijo. In tako smo stopili v nov dan, še preden je tehnik v Ljubljani odprl vrata radia. No, naslednji dan smo dobili mreže proti komarjem, jaz sem si v ušesa zataknil tiste čepke in tako potegnil "regler dol" za vse okoli sebe. Zbudil me je šele Zupan, ki je na drugi strani mreže očitno precej glasno vabil k maši. Ura: 4:45 po vaše.

Jure je spal v njemu neproporcionalni sobi. Prostora za posteljo in komarje, nič več. Pod 'postelja' tukaj razumejo nekaj krajšega kot pri nas ... So vendarle precej manjše rasti in je škoda kakšno stvar predimenzionirati. No, fant je iznajdljiv, pa je podlogo dal kar na tla. Veselje stegnjenih nog je trajalo vse dokler možgani niso združili informacij z wikipedije in tistim, kar so videle oči. Geslo: "ščurki".

No, dovolj o tem. To je je le majhen utrinek. Tukaj je toliko lepega, da nima smisla pisati o omenjenih stvareh. Tolerančni prag se nam je zmanjšal na minimum. Smetišča so nam postala domača, umazanim domačinom smo se na trenutke lepo približali. Bele majice in rdeča zemlja naredijo svoje, komarji pa manj pikajo, ce smrdiš:)

No, želel sem povedati, da se selimo vsaj vsak drugi dan. Potovalni čas je vedno zelo dooooolg. Ali razdalja ali slaba cesta ali oboje. Pa gredo ure in ure. Naredili smo večino tega, kar smo načrtovali. Itak, da smo morali povsod najprej urediti elektriko in šele nato karkoli priklopiti. To ni bilo v načrtu, ampak smo zvozili. Vmes so seveda nastajale zgodbe, bilo je polno smeha in hecov z domačini, pa standardno iskanje, denimo, vijakov ali kakšne podobne, pri nas najbolj logične zadeve. Smo pa zadnje dneve res delali od jutra do večera in nas tako ponoči ni nic motilo, ker smo bili kot ubiti... Včeraj zvecer smo za silo uredili še glavni studio v Vohipenu in se odpeljali proti domu. Danes zjutraj dvourna čisto navadna maša, petje pa tako, da samo zapreš oci in uživaš. V živo je to seveda čisto drugače kot posnetek. Tu pojejo vsi na polno, nikogar ni sram...

Sicer se pa sedaj spet vozimo z rešilcem. Običajno dajo noter koga, ki je z njim kaj narobe. Tukaj pa greš noter zdrav, ven pa prideš tik pred bruhanjem... Ceste, luknje, ovinki, sediš pravokotno na smer vožnje in kar nekaj voženj je bilo "overload". Mi in vsa naša oprema, ki je ni malo, pa je avto poln. No, ampak še za enega je vedno prostor, rečejo tukaj. In potem še za enega in še za enega in še za enega. Pa nas je osem noter, sardelizirani in čez vsako jamo v drugem položaju. No, da je eden od sopotnikov gobavec, ki mora zaradi stadija bolezni direkt v bolnico, izvemo šele sredi poti. No, pa komu se to sploh se zdi pomembno... In vsak nas sopotnik ima za seboj nam nerazložljivo zgodbo. Eden v bolnico s pločevinastim krožnikom in žlico, pa mu Janez pod roke stisne še odejo, da bo lahko vsaj kje prespal, drugi z loncem in bisago, z nekaj pestmi riža ponižno čepi na tleh rešilca, med nogami majhno dekletce... Gresta v bolnico skuhat obrok mami. Hočeta v avtomobil naloziti še drva, pa ni več prostora. Bosta morala kje ob poti najti kaj kurjave. Čaka ju še dolga pešpot.

Tako, na kratko. Aja, še to. Smo ponosno vsem razlagali, da smo z Radia Ognjišče. No, vse do trenutka, ko so nam razložili, da se "ognjišče" po njihovo rece "fata". Ja, fata, s poudarkom na prvem a. No, zdaj smo samo se dva tehnisiana in žurnalista Jure z radio katolíka slovení.

--------------------------------------------------------------

Izidor, hvala! Nocoj sem pa hitro opravil z blogom;) Lep pozdrav vsem (že) iz Antananariva. Prihajamo!