Po vaseh in mestih, po cestah, v šolah, žal tudi v bolnišnicah. Čutiti je mladost, veselo otroštvo, slutiti prihodnost. Drži, da trenutno ni najbolj bleščeča, a življenje je zagotovljeno. Ko ti otroci mahajo in vpijejo za teboj: „Belec, belec! Pozdravljen, belec!“, si ne moreš misliti, da je dežela v samem vrhu po smrtnosti otrok. Ne moreš verjeti, da je skrb mnogih kako tem radovednim očem zagotoviti vsaj obrok riža na dan, prepričati mednarodno skupnost, da dejavno sodeluje pri reševanju socialnih in zdravstvenih zagat. Kako? Ko pa je vendar videti deželo otrok!

Družine so velike, otroci zaželeni, dvomov v slogu: „Kako jih bomo preživeli?“, skoraj ni. V porodnišnici v Ampitafa smo srečali mlada dekleta, ki na pogled v sebi niso imela veliko materinskega. Po naših merilih. Deklici, za kateri bi stavil roko, da sta sestrici dojenčkov, ki sta bila na njunih hrbtih, sta bili njuni mamici. Najverjetneje to nista bila njuna prva otroka. Mlade mamice nimajo prave mladosti, premorejo pa ljubečo skrb za otroka. V šolah je pomemben del programa osveščanje deklet, vzgoja za vrednote, ki jim bodo pomagale ohranjati dostojanstvo.

Le majhen del deklet, ki začnejo šolanje, pride do mature, do konca izobrazbe, ki so je lahko deležne na misijonu. Večina se mora knjigam odpovedati. Zaradi nosečnosti! Učitelji v teh prvih dneh šolskega leta veliko pozornosti namenjajo temu, da bi mladim dopovedali, naj se posvetijo pouku, učenju, obveznostim. Za spoznavanje nasprotnega spola, iskanje sopotnika, bo dovolj časa pozneje, ko bodo bolj dozoreli, odgovorni in bodo obveznosti drugačne.

Očetje pogosto ne čutijo dovolj odgovornosti za vzgojo otrok, ne zdi se jim potrebno, da bi kaj veliko skrbeli zanje. Oče ob rojstvu otroka z nekaj tradicionalnimi darili potrdi očetovstvo. Če daril ne prinese, je to znamenje, da otroka ne priznava in, da ne bo skrbel zanj. Pogosto odkoraka iz življenja matere tudi, če izroči darila. Vrne se čez nekaj let, ko otroku lahko zaupa kakšno opravilo, ko mu njegove roke lahko pridejo prav. Vzame ga za pastirja goveda, otrok mu lovi majhne ribe v riževem polju. Vzame ga materi!

Tudi zvestoba ženi je precej redka, pravijo. Ko smo se peljali po cesti z misijona Ampitafa, je misijonar dejal: „No, zdaj se bomo peljali pa čez dvorišče hiše rekorderja. Gospod, ki živi v njej, ima šestdeset otrok. Z enajstimi ženami.“ Šestdeset! Pa vse žene živijo pod eno streho? Ne, kje pa, pred leti, ko je želel obnoviti neke dokumente, mu je bilo rečeno, da mora vpisati le eno ženo. Je pa vsaki postavil skromno hišico. Pred časom se je gospod pohvalil, da ima že 180 vnukov. Aha, to pa je rodbina, kaj? Si predstavljate družinski piknik, praznovanje očetovega rojstnega dne? Brez skrbi, nič našim praznovanjem podobnega se ne dogaja v odmaknjenih vaseh rdečega otoka.

Dekleta s preveliko lahkoto odidejo z moškim, ki jim lahko zagotovi hrano, preživetje. Zadostuje jim lažno upanje, da bodo v moškem dobile zagotovilo varnosti. Razlike v letih med možem in ženo so pogosto zelo velike.

Ko smo se peljali po luknjasti cesti in se ustavili, da bi videli sadiko cimeta, je mimo našega avtomobila prišla žena z otrokom, ki je na svoji glavi nosil skromen nakup s tržnega dne. Gospa je pogledala misijonarja, se mu prijazno nasmehnila in rekla: „Oče, poglejte kako velik je že vaš vnuk!“ Sledilo je nekaj prijaznih besed zahvale in odšla sta po svoji poti. Kako, Janez? Vnuk? Lepa zgodba o reševanju življenj je bila načeta.

Takole gre: mlada dekleta, ki zanosijo v času šolanja, lahko padejo v hudo stisko. Premlada so za samostojno življenje, morda bivajo daleč od doma, sovrstnik, ki je oče otroku, ni zagotovilo za varnost, dekle ne vidi izhoda iz položaja v katerem je. Med potmi, ki vodijo v slepo ulico, je tudi odločitev za splav, ki se na Madagaskarju pogosto izvaja tako, da je tudi dekle ali žena v smrtni nevarnosti. Zaradi svetosti spočetega življenja, je misijonar že pred leti skušal najti drugačno pot, pomagati pri odločitvi za življenje.

Dekletom, za katerih stisko sliši, ponudi konkretno pomoč. Najprej ji, iz misijonskih sredstev Cerkve, priskrbi vrečo soli, ki je na Madagaskarju pogosto dobrina, do katere ne moreš. Noseča mamica si z njo lahko zagotovi minimalno neodvisnost. Ko pride čas poroda, zagotovi sredstva zanj, priskrbi pomoč, če je potreben, tudi carski rez, ki ga opravijo v oddaljeni porodnišnici. Mami podari toplo odejo, ki je ob rojstvu otroka tukaj zagotovilo varnosti in topline. Doslej mu je uspelo na ta način rešiti že več kot sedemdeset življenj. Zato srečuje „vnuke“ na cestah in na najbolj konkreten način spoznava sadove svoje in Božje ljubezni. Pa jaz? Si upam odkrito in glasno zastaviti besedo za vse, kar tule, daleč od doma, občudujem? Sem ob protestih in pobudah tiho ali jasno povem kaj si mislim? Ubogi revež, ničla ...

Misijonarji poznajo in živijo blagre, zapovedi, Evangelij. Rešujejo življenja, dobesedno osvobajajo po krivici zaprte jetnike, skrbijo za uboge, z življenjem pričujejo za Gospoda … Če to niso dela za nebesa!