Madagaskar nas povezuje! Zdi se mi, da so skupna borba s kilometri, skupni pretresi in vse kar doživljamo neubesedljivega, izvrstna oblika »team buildinga«, saj se reče tako, kajne? Trije radijci, trije sodelavci spoznavamo drug drugega v precej nenavadnih situacijah. Pomagamo si, gledamo na sopotnika, si podajamo razkužila, ponujamo toaletni papir, eden drugemu točimo požirek preventivnega domačega … Nimaš kaj, kraji so pač taki, da ponujajo kup priložnosti za preizkus zmožnosti empatije.

Ko, denimo, stopimo v skromno sobico na misijonu, je najprej tako, da se težko dogovorimo kdo bo spal v navidez lepši postelji, kdo na tleh … Sodelovanje pa tako, kaj? Uvidevnost na višku. »Ne, no, kar bodi tam, bom jaz na tleh. Res, ni problema … Lej, če ti paše, ni panike!« Tudi pri vožnji in precej neudobnem sedenju v avtu, je podobno. Že dober teden smo skupaj 24 ur na dan, pa še vedno lahko zapišem: dobro nam gre! Prav faci sta ta moja kamerada, ki ju danes popoldan kar naenkrat nisem več veliko razumel. Brez skrbi, tablete, upam, nimajo posledic. Za nekaj drugega gre!

Pripeljali smo se v Vohipeno, pred tem pa v Manakari pogledali kako je s sprejemnikom signala in močjo oddajnika Radia Rakama. Izidor in Marko, kot da bi komaj čakala na novo tehnično priložnost, izzive, ki jih lahko prinese le Afrika. No, pa Madagskar tudi. Pravijo namreč, da Malgaši nočejo biti Afričani, da je še pri omembi celine ali povezovanj različnih sort, menda slišati: Afrika in Madagaskar. Pa sta začela: oddajnik, sprejemnik, link, volti, vati, decibeli … Takole, posamezno še gre! Ko pa fanta začneta z dodajanjem izrazov, ki jih sploh ne znam zapisati in z njima povezujeta omenjene, sem izgubljen. Čakam, da me mojstra pošljeta po »kvihte za vaser vago«. Kaj moreš, nismo vsi za vse! Pravzaprav poznam le enega, ki obvlada kar hočeš, ki se loti vsega in več. Kako je že šla tista: ni ovir za Mobitel … Jaz pravim: ni ovir, ne vid' nobena se prepreka za naš'ga Ščeka! Pravkar ovenčan s kamero in težkim fotoaparatom, zdaj že v delovni obleki in visoko na 36 metrskem stolpu obrača antene. Če morda vse steče tako, kot mora, dvigne čepico in reče: »Kako, no? A kar vse dela …« Misli si: brez zveze, kaj bomo pa zdaj?« Izzivi morajo biti, ovire, ki jih je treba preskočiti, tudi.

Brez skrbi, Afrika streže z njimi na veliko. Del opreme, ki je potrebna za obnovo studijske tehnike v Vohipenu, je še vedno na poti. Pedro nam je dejal, da se je paket pač zataknil na carini, pošti, kjerkoli. Na Madagaskarju, pravi, je vsak razlog dober za podkupnino. Vsak, ki se je spotaknil v paket ali po nerodnosti brcnil vanj, želi imeti nekaj od njega. Zaplet se rešuje in upamo, da bodo stvari še pravi čas pri nas.

Ko je Marku uspelo priključiti in uravnati nov oddajnik, ko je modroval in na vse pretege skušal ugotoviti odkod nihanja v napetosti, smo v sosednji režiji radia imeli javljanje v Ljubljano. Vmes smo opazili, da nekaj smrdi, da se nekaj žge … Nič nenavadnega za otok, ki ves čas nekaj kuri. A tokrat je bilo drugače. Žgalo se je nekaj blizu nas, v notranjih prostorih, pod mizo v režiji. Pa sta našla vtičnico in kabel, ki sta skoraj žarela. Še nekaj stopinj, pa bi bila »veselica«. Videl sem razočaran Izidorjev nasmeh, Markovo jezo in občudoval kako spodobno jo je krotil. V Ljubljani mu gre to nekoliko slabše od rok! Fantje so jima zamolčali precej pomembnih reči, napeljali elektriko do oddajnika tako »mojstrsko«, da sploh ne moreta dojeti. Še meni se videno zdi obup, pa se štromu umikam kadar se le da! Prav pretresena sta bila. Že spet. Še dobro, da ne dobesedno, z elektriko. Ajoj! Kaj bi vam govoril, začelo se je brskanje za rešitvijo. Našli smo le delno in ostali brez besed (kako lepo je pri takih tehničnih temah uporabljati množino;), polni izzivov za jutri! Tehničnim močem Radia Rakama se ni zdelo nič nenavadnega, da so imeli že mesece nastavljeno tlečo mino, ki bi lahko zdaj zdaj naredila ogromno škodo. Nepopravljivo! Prav milo naivno so gledali v zaprepadena tehnika Radia Ognjišče, ki sta naletela skoraj na pogorišče. To bi lahko bil Radio Ognjišče iz šale o blondinki in zakurjenem radiu. Ne, dogodek ni pravi za šalo. Tudi zaščita je bila nikakršna, varovalke izklopljenje, del potrebnega pokraden, drugi nedelujoč. Kaj če bi ...

Že ves čas se mi zdi, da je zaupanje v Božjo pomoč tule nekoliko pretirano. Nekaj moraš pač narediti tudi sam. Ne, ne, gospodje, ne razumite napak: če ne znaš, pa naj raje naredi nekdo, ki ve kaj dela! Improvizacija je na Madagaskarju razširjena znanost. A pri tehniki, posebej elektriki, se včasih tudi ne izide. Tokrat se je. Zaenkrat! Jutri bo nov dan, k' ni nihče računal nanj. Razen nas. Veliko dela nas čaka v tem kraju, ki je sicer poln nasadov palm, zelenja, razrukanih cest do amena in kolib na količkih, ki jih v okolici Antananariva ali na zahodu nismo videli. Upamo, da prebivalci v njih imajo radijske sprejemnike. Pripravljamo namreč presenečenje: postajo z izvrstnim zvokom in kakovostno opremo, ki jo bodo, res srčno upamo, cenili, spoštovali, varovali! Drugače je vse zaman! A v deželi, kjer ljudje zažigajo kar pogozdi misijonar, pokradejo vanilijo, ki jo je pridelal, ali ob svoji novi maši zlat kelih in jo pobrišejo, je vse mogoče! Upamo na najboljše. Že jutri!