Ne vem s katero od slabosti se težje spopadam: s slabostjo, ki me je ujela na smrdečem smetišču, tisto, ki mi jo povzroča slaba vest, morda ono, ki jo v meni vzbuja vihar različnih občutij ali to, ki se je danes v sedemnajstih urah vožnje zalezla vame. Po res kratki noči, ki jo je napovedala redukcija elektrike v nedeljskem večeru, nas je misijonar Janez Krmelj malo pred četrto vrgel pokonci. V polsnu smo pospravili sobe v samostanu lazaristov, prestavljali material, ki je bil zavit v osebne stvari in skušali čimbolj racionalno zmanjšati velikost prtljage in oddajniških pripomočkov, ki smo jih skrbno zložili v avto. Fant, koliko paketov, kovčkov, nahrbtnikov, pa vreče sadja, ki jih Janez pelje na misijon, televizor za tamkajšnjo dvorano, nekaj računalniških zaslonov … Kje in kako bomo sedeli vse te ure vožnje na jug? Pa je šlo. Nekako.

Naš ambulantni avto je pred dnevi, pisal sem že, vozil le potnike, danes pa je naložil tudi bolnika ali dva. Ja, Madagaskar in želodčne težave, sprememba klime, jedača , voda, antimalarijki in stranski učinki, čudno sedenje in nešteti ovinki, ceste, ki na mnoge trenutke niso tisto, kar si predstavljaš pod to besedo … Ne vemo kaj je v resnici poskrbelo, da smo se dajali s slabim počutjem in zaenkrat zmagali. Etapna zmaga je naša! Upamo, da je morda celo konec dirke. Čeprav misijonarji pravijo: olala, kje pa, pobje! So stvari, ki jih na Madagaskarju enostavno »moraš dati skozi«. Bomo videli, konec koncev tudi oni ne morejo imeti ravno vedno prav. Skratka, do tega torkovega večera sta se Marko in Izidor približno postavila pokonci, jaz pa, pravijo, še nisem doživel malgaškega krsta. Žal slabost zaradi vožnje, pa naj bo še tako zoprna, ne šteje …

Izidor je svoje zdravje več kot potrdil, prevozil je približno polovico poti, ki nas je peljala proti jugu. Pokrajina se je počasi spreminjala, suha rjavo rdeča dežela je zelenela, gole planjave so poleg riževih polj začele dobivati tudi baninane palme. Pa koliko jih je na tem jugo vzhodnem koncu. Prav čudno se nam je zdelo, ko smo v narodnem parku, ki smo ga prečkali, videli veliko reko, ki ni bila rjava kot kakav. Skoraj čista je bila videti. Skoraj čudež! Mesteca, naselja imajo podoben utrip kot tista okoli glavnega mesta ali na poti proti zahodni obali. Vrvež prodajalcev, tistih, ki s prikolicami tečejo in vozijo potnike, kolesarijo in počnejo enako, prenašajo oglje na svojih glavah, otroke v naročjih … Ljudje, ljudje, ljudje. Vsepovsod! Pravzaprav je veliko bolj očitno: otroci, otroci, otroci. Kjerkoli, ob katerikoli uri.

Rdeči otok je resnično mlad. Slišati je lepo, številčne družine pa predte postavijo tudi mnoga vprašanja, povezana z lakoto, revščino. Je prav, da nas vodi le ljubezen do življenja, ni morda pametno misliti tudi na prihodnost in zmožnost preživetja? S podobnimi moralno življenjskimi vprašanji se vsakodnevno spopadajo misijonarji. V avtu smo se z Janezom lotevali premnogih tem. Povem vam, preudaren, skromen in poln zaupanja v Boga je. Tile naši misijonarji so res živi norci. Od nekdaj jih občudujem, zdaj sem brez besed! Vsi po vrsti pravijo, da Madagaskar še vedno pada, da je mentaliteta ljudi tako drugačna od naše, da niti približno ne vedo, kaj bo s sadovi njihovega dela. Kaj bo z vsem, kar gmotnega in duhovnega gradijo, ko bodo sklenili poslanstvo med Malgaši? Nekaj dokazov imajo, ki ne kažejo ravno najbolje. Pozno zvečer smo našo terensko mrcino ustavili na dvorišču misijonske postojanke Marofarihy, na kateri deluje Jože Adamič. Pravi, da je grozno videti kaj so naredili s francosko šolo v njegovi župniji. Razbili so jo do kraja, trgali so ploščice s sten. Jože in Janez razmišljata tako, kot Peter Opeka, ki je na vprašanje, kaj misli, da se bo, ko bo sklenjena njegova doba, zgodilo z naselji, ki jih je postavil in vrednotami, ki jih vnaša, odgovoril: »To pa ni več moja skrb!« Vsi po vrsti živijo v prepričanju, da je vse skupaj vredno že, če rešijo enega samega človeka, če eno samo dušo usmerijo na pravo pot.

Vsi misijonarji doslej so Madagaskar in njegov danes opisali kot nekaj, kar je sto, morda dvesto let za t.i. razvitim svetom. Peter je omenil Srednji vek, Jože celo Prvo Mojzesovo knjigo. Pravi, da so bili Malgaši pri njej pred dvajsetimi leti, ko je začenjal delo med njimi. Danes pa, razmišlja, še niso prišli do druge knjige. Počasi gre, če sploh gre. Bojijo se, da dežela še vedno pada, da trenutno ni videti luči na koncu tunela. Ni prižgana, ne gori! Zato pa gorijo travniki in gozdovi. Grozno! Ves čas te spremljajo vonjave kurjenja, pogledi na zažgana področja, erozija, ki razjeda lepo pokrajino, ki so ji odvzeli dragocene gozdove. Misijonarji pogozdujejo, domačini kurijo in zažigajo njihov trud. Menda menijo, da se bodo oblaki črnega dima združili in prinesli dež. Vrač jim je tako povedal!

Za veliko večino težav revnega ljudstva so odgovorni politiki, ki skrbijo izključno za svoje privilegije, ki jim je prav malo mar za uboge ljudi. Radi bi jih pregnali izpred svojega praga, vedno znova izumljajo načine, da bi jih sprli med seboj, oni pa bi jim medtem kradli državo. In lepo jim uspeva. Država uboga, njihove palače za več metrskimi zidovi pa bleščeče in lažnive. Neverjetno!

Misijonar Jože Adamič, pri katerem bomo prespali nocoj, je bil »moj kaplan«. Pri nas je služboval, ko sem bil pri mladinskem verouku. Kako veseli smo, ko se vrne vsakih nekaj let, pridiga v malgaškem duhu in nas znova poveže. Nisem si mislil, da bom kdaj na Madagaskarju videl cerkev, ki jo je gradil, spal v sobi za goste v njegovem župnišču. Pa sem tam, našel sem nekdanjega kaplana … Daleč je ušel, na konec sveta, se zdi! Vidim, da je ostal dobri stari Jožko, duhovnik brez dlake na jeziku, človek, ki pove kar misli. Misli pa precej, veliko razmišlja in kritično gleda na ljudi, ki jim služi, Cerkev na Slovenskem, svoje delo. Gotovo je duhovnik, kot ga potrebujejo ljudje tukaj. Gradil bo novo šolo. Brez denarja, bo že Bog poskrbel za vse. Kot je že neštetokrat, pravi

V upanju, da ne skrbi le za misijonarje, čakamo na jutrišnji dan, ko se bo na terenu začelo tudi delo z oddajniki in Radiem Maraka. V naslednjih se bomo še vozili, Jože pravi, da bomo tudi malo nasankali. A proti temu, kar misijonarji vsak dan znova doživljajo tu daleč, bo to manj kot nič. Janeza so danes, denimo, obvestili, da so ljudi v Farafangani napadli razbojniki. Kakih osemdeset jih je hodilo po vaseh, streljali so v zrak in plašili ljudi ter jim kradli živino, če so jo imeli. Pa kaj drugega tudi. Za resne napade gre, v skupinah pa mladi fantje. Stari dvanajst let in več … Ne moreš verjet'! Ja, tudi to je Madagaskar.