Začnimo: če ne veste, trije možaki z Radia Ognjišče smo na Madagaskarju. V sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije, obiskujemo slovenske misijonarje, skušamo pomagati škofijskemu radiu Rakama, da bi ga bilo bolje slišati, da bi dosegel več poslušalcev. Na različnih krajih postavljamo nove oddajnike, obnavljamo studie.

Ko sem včeraj razmišljal, kako je z našim razumevanjem drug drugega, izbiro ležišča in podobnimi heci, sem pozabil na to, da je pravzaprav čisto vseeno kje kdo leži. Tako ali tako si želimo le, da čim prej ugasnemo luč in rečemo: lahko noč. Želje so nekaj, resnica je drugačna: ko pademo v postelje, prižgemo računalnike, Izidor ureja fotografije, Marko ob znosni povezavi pošilja ali ureja prispevke, spremlja program Rakame, jaz pa začnem pisati blog. No, če seveda ni mnogih če-jev. Pogosto ni elektrike, s spletom in prenosom podatkov je križ ... Pravzaprav pa smo glede omenjenega pričakovali še večjo sušo. Kar gre!

Pri včerajšnjem večernem delu sta me oba prehitela, kaže, da gre s pisano besedo najbolj počasi. Pišem, popravljam, razmišljam in se smilim samemu sebi. Ni šlo, ni bilo prave ideje, pa še tako vabljivo je bilo končati! Ležim na vzmetnici, ki je na tleh, glava podložena z blazino, računalnik pred menoj, rahlo smrčanje ob meni (na obeh straneh;), luč ugasnjena ... Puf, pa me za nekaj trenutkov ni bilo! No, nekaj trenutkov ...

Ko sem znova pogledal v zaslon pred seboj, sem začudeno zrl v D-je. Ja, v črko "D", ki na tipkovnici domuje med "S" in "F". D-jev je bilo za pet strani.Brez presledkov ali odstavka;)  Bodimo natančni, pet strani, v velikosti pisave enajst. Prst je pritisnil D, jaz pa odšel v mižule. Logično, mar ne? Ah, ta tehnika! Malo jo imam na sumu, da D v tem interaktivnem svetu pomeni "dream", morda "dormire" ali po naše "dost' 'mam", pa me je odneslo. Ko sem izbrisal tisto dolgo jecljanje, sem prebral nekaj stavkov pred D-ji in videl, da sem že pred zatonom pisal neumnosti. Nelogične besedne zveze, napaČe in ponavljanje ... Hecno! Spomnil sem se, kako sem pred leti, pri branju radijskih pravljic, zaspal v snemalnici. Prepričljiv bralec pač uspava samega sebe. Vsaka čast, pravljičar;) No, morda je bila skrivnost v neprespani noči in jutranjem programu, ki ji je sledil. Top kombinacija. Kdo bi vedel. Pardon, zajadral sem od glavnega toka mojega pisanja. Madagaskar!

Tudi tukaj, na Madagaskarju, pogosto pritisnejo "D" in mislijo, da je vse v najlepšem redu, v resnici pa s svojimi "D" ji, bolj kot ne, ostajajo na mestu. Spijo. Upajo, da je D oznaka za "delite", pa ne gre tako. Večina misijonarjev pravi, da se v nekaj desetletjih ni kaj veliko spremenilo. Nekateri pa trdijo, da se je. Na slabše!

Ko jim zastavljam vprašanje, kakšen se jim zdi Madagaskar danes, začnejo žalostno zgodbo o revščini, dostojanstvu, ki ga reveži izgubljajo zaradi nje. Tako revna, kot je država danes, ni bila še nikoli, razmišljajo. Brezposelnost, lakota, brezup razjedajo družbo, politika pa nič. Zdi se, da ji ustreza. Pogosto skuša spreti ljudi, vnaša nemir in upa, da bodo ljudje tudi zato spregledali kakšne napake počne, kako si polni lastne žepe in kako malo ji je mar za ljudi. Saj je hudo, a včasih zgodbe o podkupovanju in ostalih neumnostih zvenijo precej znano, domače. Podobne štorije se dogajajo tudi doma. No, morda so se v tem dobrem tednu naše odsotnosti razmere popravile (verjetno, ja;).

Tule že desetletja ne gre na bolje. Rad bi napisal drugače, a imam občutek, da misijonarji niso ravno pretirano veliki optimisti. Razumem jih. V razmerah, v katerih so, morajo biti realisti, trdi garači, ki se trudijo, da bi porinili malgaški voz na bolje. Večini domačih ljudi pa, kot da je vseeno. Opazujem možake okoli radijske postaje na kateri delamo. Sedijo v senci manga, z glavo naslonjeno na leseno ograjo, ki se bo zdaj zdaj podrla. Ob njih podobno zlekljeni gospodje, gospe pa z otovorjenimi glavami tekajo na tržnico, z nje, domov ali po kdo ve kakšnih opravkih. Pogosto z otrokom v naročju ali na hrbtu. Ko se vrnejo, so gospod še vedno tam. Ograja je še malo bolj nagnjena, cigaretnih ogorkov je malo več, morda ležijo na drugem boku. To je to!

Svetopisemsko: le zakaj bi se vznemirjal, dovolj je dnevu lastna teža. Kaj bi tarnal? Če Bog poskrbi za ptice na nebu, bo gotovo poskrbel tudi zate. In imajo prav: poslal jim je misijonarje, ki namesto njih, predvsem pa namesto države, naredijo marsikaj. Šole, bolnišnice, porodnišnice, vse to so Madagaskarju dali dobri ljudje, ki pomagajo misijonarjem. Ti pa si iz dneva v dan prizadevajo, da bi prišli z glavo skozi zid, da bi premagali vse, ki so uperjeni proti njihovemu delu, prisotnosti. In tule ne morem zapisati, da se ne da z glavo skozi zid. Gre! Vidim, da res.

In kaj je tisto, kar Malgaš lahko preda evropskemu človeku, kaj bi, po mnenju misijonarjev, veljalo prenesti na človeka iz našega okolja? Radost, veselje, odgovarjajo v en glas! Toliko revščine in tako malo obupa, toliko slabega in toliko nasmehov. Nerazumljivo!

Zdddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddddd ... Pardon, dost' bo;) Lahko noč!