Blog. Zapisi iz dneva v dan. Pot po Madagaskarju nam streže z doživetji, ki si jih tisti, ki še ni doživel Afrike, težko predstavlja. Ne morete verjeti, s čim vse se srečujemo. No, o marsičem sem že pisal, ogromno neverjetnih trenutkov je odšlo v pozabo, verjetno jih bo priklical kak film, ki ga bom gledal doma, fotografije, ki jih bo treba urediti, Izidorjevo delo s fotoaparatom ali kamero. Prav so imeli tisti, ki so rekli, da Madagaskar ostane v tebi, ker je tako zelo drugačen od vsega, kar si doživel doslej. Res je!

O mojih pretresih, razmišljanjih, strahovih, dvomu in navdušenju, sem pisal doslej. Danes pa sem za iztočnico poprosil sopotnike. Nenapovedano sem stopil do vsakega, mu pred usta pomolil snemalnik in prosil za pet asociacij, ki mu najprej, brez pretiranega razmišljanja, padejo na misel ob besedi „Madagaskar“.

Tole, poglejte, se Marku Zupanu, Izidorju Ščeku in misijonarju Janezu Krmelju plete po glavi ob doživljanju rdečega otoka in spoznavanju tukajšnjih ljudi:

Marko: 1. Razočaranje, 2. Kaos, 3. Priložnosti (predvsem zamujene), 4. Zanimiva izkušnja, 5. Paradoks! Občutek, da se bom vrnil, čeprav ne vem zakaj neki bi se;

Janez: 1. Ljudje dobre volje, 2. Potrpežljive žene, 3. Škoda ob požigih, nerazumljivo požigalstvo, 4. Skrajno veliko potrpljenja (za nas, Evropejce), 5. Malgaška vkleščenost v navade;

Izidor: 1. Vse črno, 2. Vse počasno, 3. Vse umazano, 4. Vse nasmejano, 5. Lepa narava.

Vem, da bi vsaka izmed asociacij potrebovala kratko razlago, a potem ne bi bila več prava asociacija, ki pride in gre. Prav tako je tudi z Afriko, Madagaskarjem, potreboval bi več reda, več zagnanosti, motivacije za delo, več lastnih pobud in želje po napredku. A če bi to imela, potem ne bi bila več prava Afrika. Predvsem bi se teh „več“ morali oprijeti tukajšnji moški. Človek ima občutek, da imajo ogromno časa in zelo malo volje, da bi ga porabili za kaj koristnega. Razumem, da je težko, če ni zaposlitve, ne razumem pa, da gospodje ves dan posedajo, gospe pa pridno delajo. Janezova asociacija o potrpežljivih ženah dokazuje, da prav opazujem. Tudi pri Pedru Opeki odgovorna dela opravljajo izključno ženske. Nimaš kaj, tudi na Madagaskarju je z vogali in podpiranjem tako, kot pri nas.

Markove in Izidorjeve asociacije se mi zdijo dokaz, da ima Madagaskar več obrazov, še in še različnih odtenkov, ki sestavljajo celoto, ob kateri ne veš prav dobro kaj bi si sploh mislil. Vse skupaj te pusti zmedenega. Na začetku naše poti smo bili šokirani ob stvareh, ki jih danes skoraj ne opazimo več, in se nam zdaj sploh ne zdijo več nenavadne. Ko sva z Markom danes modrovala o nenavadnih doživetjih, je dejal: „Vedno hujše reči se morajo zgoditi, da ostanem brez besed. Skoraj na vse sem se navadil!“ In mislim, da so se na slog življenja ki ga živijo, navadili tudi Malgaši, pa se jim zdi vse kar v redu.

Sicer pa: počnem tisto, kar sem rekel, da ne bom! Razmišljam o asociacijah. Dovolj! Kar sami modrujte kaj vam povedo hitri prebliski.

Moja prva asociacija na Madagaskar pa so misijonarji. Ko vidim s čim vse se spopadajo, kaj vse jih čaka iz dneva v dan, koliko prilagajanja, nerazsodnega razumevanja, koliko potrpljenja, fizičnega dela, pomembnih odločitev, pri katerih se ne morejo z nikomer posvetovati, koliko idej, ki se na začetku zdijo neverjetne, pa jih izpeljejo … Vse to iz dneva v dan, vrsto let!

Kot otrok sem si predstavljal misijonarja, ki je v lepem okolju, ob peščeni plaži, obkrožen s palmami in radovednimi očmi otrok, ki čakajo na njegovo znanje. Danes pa se srečujemo z neverjetnimi garači, ki nimajo nobenega časa zase, ki jim pastoralno delo predstavlja le majhen delež ogromnega števila obveznosti. So borci, ki jih ne stre nobena grozota, ne zbije nobena bolezen, junaki, ki se ne bojijo ničesar! Povem vam, tak pogled ni znova odmaknjen ideal, je resnica, ki nas spremlja vse dni. Če bi vsak izmed nas svoje delo opravljal tako predano, kot to počno misijonarji na Madagaskarju … Ne vem, končajte sami! Ali še bolje: nadaljujmo sami, v njihovem slogu!

Aha, še tole: dospeli smo do jugovzhodne obale, do sedeža škofije Farafangana. Doslej smo bili z delom uspešni, Radio Rakama je slišati v krajih, ki so bili „v senci“. Jutri, v soboto, nas v svoje roke sprejme Jani Mesec, ki na jugu gradi šolo, za katero so darovali v Pustni sobotni iskrici. Čaka nas nenavadna vožnja, o kateri nam govorijo vsi, s katerimi se srečamo. Z Janijem do njegovega misijona. Šest ur za šestdeset kilometrov! Mhm, aha! Zakaj, kako, čemu, kakšna je pot, po kateri luknjah se bomo vzpenjali in spuščali, poročamo v prihodnjih dneh. Takoj, ko bom prišel k sebi …