V minulem tednu sem se trikrat srečal z odhodom. Prijateljev, znancev, s tega sveta. Doživljal sem tesnobo, poslušal o upanju, razmišljal o življenju in smrti. Spraševal sem se, iskal tolažbo in se naslanjal na vero. Prepričan sem, da se ta ob smrti bližnjega krepi. Če jo imaš. Kaj pa če je nimaš? Kaj ali kdo obriše solze dvomljivcem?

Včeraj sem prejel zanimivo zgodbo, ki sloni prav na dvomu "ali obstaja življenje po smrti?":

-------------------------------------------

Dva otroka v trebuhu se pogovarjata:
- A verjameš v življenje po rojstvu?
- Seveda. Gotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva zdaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.
- To je neumnost! Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?
- Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.
- Mah, daj ... To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z
lastnimi usti? Ne! To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.
- Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, česar sva navajena.
- Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.
- No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.
- MAMA? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi, po tvoje, bila?
- Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.
- Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!
- Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

------------------------------------------

Kako podobni smo otrokoma v trebuhu, kaj? Eni verujemo, drugi pač ne ...