Kar nekaj odzivov sem dobil na moj dvom, izražen v blogu. Hvala za pošiljke poguma. Bile so osebne sorte, zato jih nisem objavil ob svojem zapisu.

Dnevi, ki so za menoj so bili polni lepega. Vesel sem, da sem jih lahko doživljal skupaj z Uršo in prijatelji - sodelavci. Imam srečo, da vezaj niti ni potreben. Sodelavci so prijatelji! Radost, ki se mnogim (po mnogih službah) ne zdi samoumevna. Nam, na radiu je dana. Kaj lepšega ...

O kilometrih zaupanja je pridno pisal Jože. kar nekaj svojega je dodal Blaž Strinjam se z vsem zapisanim;)) Uf, dobro sem jo odnesel;) Res, kolesarjenje po Slomškovi poti nas je povezalo. Med seboj in s poslušalci. Molitvena noč je bila nekaj posebnega in lepo doživetega.

Potem je prišla sobota. Spomin na klance je zbledel, misel na enkratna doživetja je dobivala na moči. V Mariboru smo pa peli! Radijski zbor ob izvrstnih instrumentalnih solistih in stadion ... Ufff ... Občutek, ki ga ne moreš doživeti kar tako. Bili smo kot U2 (brez 360 stopinjskega odra;). Pa čeprav le za eno uro. Nobel! O Mariboru - Mateja. Priden je bil tudi Alen, pa mi mašinca ne dovoli linka;)

V nedeljo sem pa "Not padu". Me je kar malo skrbelo. Prej in potem. Ko so mi, pred snemanjem, mnogi rekli: "Zakaj si pa prikimal vabilu? ... A ti je tega treba? ... Pa sploh kdaj gledaš kaj počneta Lado in Jurij?", me je začelo skrbeti. Ko smo posneli oddajo, so ostali dvomi kaj in kako bo videti. Bo "Spovednica" prehuda?

Danes, dan, dva po koncu predvajanja se mi zdi, da sem se prav odločil. Odmevi so lepi, ljudje niso hudi;)) Presenečenji, ki sem ju doživel na oddaji, bosta ostali za vedno, nova izkušnja pa tudi nekaj šteje. Malo sem ljubosumen le na sina Luka, ki je požel vso slavo, ata je ostal v senci;) Pišuka, pogumen je. Peti v živo, z bandom, v angleščini, brez kakih hudih vaj ... Jaz ne vem, če bi si upal. Da doma dobro in ves čas poje, vem. Da si upa tudi na odru, je poba dokazal v nedeljo. Vzelo mi je sapo.

Spet sem spoznal, da je radio nekaj, televizija pa nekaj drugega. No, video posnetki na radijskem portalu tu ne štejejo. Mislim, da je prav, da tudi na takih oddajah dokažemo, da smo "čist v redu", da s sodelovanjem v tako gledanih šovih rušimo navidezne zidove med "cerkveno zaplankanostjo" in "širino ostalega sveta". Ja, mnogim se svet še vedno zdi tako presneto črno - bel. Pa ni! Vsaj jaz ga ne vidim takega. Čeprav sem "not padu", se ne bojte. Sem že zunaj;)