Matejin blog

Kako ste kaj? Mi trenutno uživamo. Za nami je pester počitniško-dopustniški program, zdaj pa dopust - doma. Juhuhu! Rada grem na pot, toda najlepši del je, ko se vrnem domov. In sedaj imam še teden dni za uživanje doma, urejanje doma, za kratke poti, obiske.
Sem se kar zgrozila - več kot mesec nič od mene. No ja, vsaj na blogu je tako videti. Pa vam povem, zakaj je prišlo do takega izpada. Letos se je naša družina prvič udeležila radijskih počitnic in preden smo se odpravili tja, je bilo v službi potrebno pripraviti vse v naprej, tako da sem kar veliko časa preživela v naših sobanah. V Primoštenu smo se imeli lepo - tja sem odhajala s cmokom v grlu, ker sva oba z Andrejem imela zadložitve, otroka pa sta še majhna ... Polno vprašanj in skrbi je švigalo po glavi. A so kmalu zvodenele, kajti radijske počitnice so bile za našo družino res čudovita izkušnja. Naši počitnikarji so sila prijazni ljudije in z njimi se je bilo čudovito družiti. Res - krasno! Hvala vsem!

Zdaj pa smo se vrnili še z drugega dela našega dopusta, ki so ga zaznamovala prijetna druženja s prijatelji. Po njih si jih bomo zapomnili. Pa tudi po tem, da smo bili en teden 24 ur na dan skupaj, kar je velika dragocenost. O tem, da najina otroka gresta v vodo le do kolen, pa ne bom izgubljala besed. V bazenih sta vedno pogumna, morje ju postavi na obalo. Bo že, a ne?
Zdaj smo doma, kjer je res najlepše. In uživamo pravi dopust. In v njem si mogoče najdem kaj časa, da napišem kaj o vsem doživetem. Gradiva je veliko. :)) Se beremo.

Milostna podoba Marije pomagaj z Brezij je zaznamovala teden, ki je za mano. Vesela sem, da sem jo lahko spremljala drugi dan njenega romanja in odkrivala, kako so bili verniki srečni, da so jo imeli v svoji župniji. In ganilo je tudi mene - res močno. A tu gre za presežno, nerazložljivo - to je Milost, ki te objame, tega ne znam drugače razložiti.
Zame je bil lep prihod milostne podobe Marije pomagaj na stadion v Celje, še bolj ganljiv njen odhod ob pesmi združenih zborov Marija skoz' življenje. In ker je bil Slovenski evharistični kongres zame deloven, sem si ob teh dveh trenutkih vzela čas in ju doživela.
Včeraj pa sva bila z Izidorjem zadolžena, da preneseva utrip 42. romanja invalidov in bolnikov na Brezjah tudi med naše poslušalce. In ljudje, ki so med romanje "gostili" milostno podobo Marije pomagaj z Brezij ter p. Silvin, rektor narodnega svetišča na Brezjah, so bili ob pripovedovanju ganjeni in solznih oči. In res je na mestu beseda našega urednika Francija: "Veš, ob Mariji se ves čas dogajajo mali čudeži."
Milostna podoba Marije pomagaj je zdaj spet doma, na Brezjah, in romarji prihajamo k njej - pri njej puščamo bremena in zato lažje stopamo dan za dnem skozi življenje. Lažje je tudi z Jezusovimi besedami, ki smo jih slišali v včerajšnjem evangeliju in jih je dobro živeti predvsem takrat, ko nam je težko: dovolj je dnevu lastna teža.
Toliko danes o tem. Zdaj grem pripravljat za semenj, ki ga imamo danes - sv. Janez Krstnik je naš patron. Pa še Janov zavetnik. Torej praznik (vsaj) na kvadrat.

Danes začne svoje romanje proti Celju, kjer bo Slovenski evharistični kongres, milostna podoba Marije pomagaj. Vsak dan jo bo spremljala radijska ekipa in tako odmeve njenenih korakov prinašala vaše domove.
Kakšen imamo odnos od Marije pomagaj z Brezij? Za vsakega med nami, ki se je kdaj zjokal pred njo in najdel tolažbo v milostnem pogledu, je neprecenljiva. Je podoba čiste Ljubezni in Upanja.
Nikoli ne bom pozabila, kako sva se z mami po pregledu na onkološkem peljali na Brezje - pred menoj je bila manjša operacija, čeprav so me tolažili, da ni hudega in verjela sem jim, so se mi podirale sanje o študiju, prihodnosti ... Vedno je nekaj glodalo ... Spomnim se, ko sva se molče peljali - ne domov, ampak v Marijin objem na Brezje. Nisem mogla moliti, le vsaka solza je prinašala prošnjo ... Ko se je podiral svet, sem slonela na mamini rami in zrla Marijino milostno podobo. In jeseni, ko bi mi morala na operacijo, ko sem legla na mizo, da me uspavajo, je zdravnik ob ponovnem pregledu ugotovil, da operacija ni potrebna. Z mami sva spet sedli v avto in se odpeljali na Brezje, k Mariji pomagaj, da ji rečeva hvala. Tudi na večer pred poroko sva z Andrejem poroma k njej in verjamem, da naju spremlja na skupni poti.
Vesela sem, da bom milostno podobo Marije pomagaj spremljala drugi dan njenega romanja v Celje. To je podoba, ki v sebi nosi toliko ljubezni, tolažbe in upanja. Spet bom pokleknila pred njo - najprej v zahvalo za mojo ljubo družino: otroka, Andreja, starše, brata, nečaka ... in potem s prošnjo, naj nas še naprej varuje in spremlja. V Njeno naročje bom položila mamino bolezen in jo prosila za pomoč. Ker Marija vedno pomaga - je Mati, je Božja, je Milostna.

Kup reči se mi je zgodilo v teh dneh - lepih, zanimivih, pa še kakšna zoprna se najde vmes. Življenje je pač realno, ne idealno, bi rekel p. Karel. :) Prevladovala je nostalgija - 25. maj je čudovit, prazničen dan, poln lepih spominov in občutkov, ki jih človek nikoli ne pozabi. Naš Jan se je rodil ta dan in zdaj, ko ima dve leti, je že pravi junak. Lepo je gledati napredek, ki se kaže iz dneva v dan. Ko ga je soseda prav na njegov rojstni dan vprašala: "Jan, koliko si star?" ji je modro odgovoril: "Jaz nisem star." Pa naj še kdo reče, da nima prav. :)) Zanimivo je tudi to, da je letos njegova sestrica Manca enkrat straješa od njega. Z Andrejem sva najbolj vesela, ker sta velika prijatelja - ne, ne, seveda se kregata zaradi igrač, a se tudi lepo igrata. Manca je večkrat prava mala odvetnica svojemu bratcu in prav je tako. Mala obvlada tudi diplomacijo. Zanimivi so dialogi v smislu:
Manca: "Jan, a mi boš dal zdaj tale avto? Daj reci, ja."
Jan: "Ja!"
Naj se fantek navadi, da na ženskah svet stoji. ;))

Zadnjič sem pisanje končala z dobro motivacijo za kolesarjenje v službo. Pa bom tu nadaljevala. Ne vem, kakšen stil oblačenja je vam všeč, toda zame so kavbojke zakon. Zelo rada jih nosim in moj Andrej me potem prijazno opomni, da bi bil čas, da oblečem še kaj drugega. Pa ga ubogam in skočim v kakšno kiklo. Ko sem zadnjič sama od sebe nadela kiklco in pripomnila, da jo danes lahko oblečem, ker se v službo peljem z avtom, se mi je Andrej nasmehnil. Brez besed je povedal vse. In potem sem rekla - ej, super motivacija, kadar sem s kolesom imam lahko kavbojke, sicer ne. Ampak, ne vem če bo šlo ... Ker so kavbojke tok fajn, sploh v dežju, ko se s kolesom ne da službo. :)) Dober izgovor, a ne?
Največja motivacija je zagotovo kondicija, ki jo iz kilometra v kilometer pridobivaš. In ko tečem po ulici za Janom, ki drvi s svojim mini avtkom, in Manco, ki šiba s traktorjem, se prav dobro počutim, ker ne sopiham kot lokomotiva.
Kolesarjenje v službo je lahko reden način rekracije - v službo moraš in potem tudi domov in takrat imam čas zase, sicer si ga težko vzamem, ker je zame družina na prvem mestu.
Še en stranski, a zelo pomemben učinek je - to so kilogrami. Šport in dieta "manj žri" sta zagotovo najbolj učinkoviti poti - ne najkrajši in brez napornih klancev, a najbolj zanesljivo pripetljeta na željen cilj.
Kolesarjenje v službo je zakon!