Za nami je Slovenski kulturni praznik. Za nami je priložnost merjenja koliko nam pomeni slovenska beseda, za nami je odmev strokovnih oči, ušes in čutil, ki merijo pravzaprav nemogoče: ocenjujejo umetnost. No, bolje je pravzaprav reči, da ocenjujejo uspehe umetnikov. Ja, ocenjevanje relativnega je precej zoprno opravilo, saj, če kje potem v umetnosti gotovo drži, da imajo vsake oči svojega malarja.

Slišal sem, da so taki, ki so osrednjo proslavo ob državnem prazniku ocenili kot norčevanje iz osnovnih dobrin človeka, drugi spet so v obmetavanju s torto in polovanjem s šampanjcem videli izvrstno simboliko, igranje z mislijo o sodobnem doživljanju kulture in kulturnih dogodkov. Kar prav jim dam, ko leporečenje s polnimi usti torte označijo za kritiko tistih, ki jih vsebina predstav ne zanima kaj veliko, in komaj čakajo na zadnji aplavz in polno mizo. Kar prav se mi zdi, da so nekateri v odrskem dogajanju videli klofuto tistim, ki jih odgovor na vprašanje kdo skrbi za katering bolj zanima od vprašanja kakšen bo koncertni program.

Kar prav jim dam – sem zapisal in pred mikrofonom tudi izrekel. Potem pa dobil pismo v katerem poslušalka trdi, da nasprotuje vsakemu razmetavanju hrane. Norčevanje iz dobrin, ki bi jih mnogi polizali s tal, se ji zdi nedopustno. Kjerkoli, kadarkoli! Premislim in si rečem: prav imate! V imenu umetnosti razmetavati hrano. Res, nedopustno. Nov dokaz kako lahko isto dejanje vidi nekdo in kaj ob njem doživlja drugi. Sicer pa: kdo bi o simboliki, šteje zunanja podoba videnega ...

Sploh se zdi, da se je sodobni človek odmaknil od vsebine, da beži od notranjega k zunanjemu in poudarja le še formo. Nocoj sem slišal režiserja Kobala: »Danes si lahko popolnoma prazen. Če si lep, je dovolj. Zablestiš v tem svetu!« Mislil je zares. Nič drugega ne rabiš. Lepota zadostuje in prepriča! Kaj pa Mali princ?

Ah, kaj bi to! Za lepoto potrebuješ tudi spanec. Zato: lahko noč!