Na Slovenski kulturni praznik smo jo (vsi mobilni pri hiši) mahnili na Šmarno goro. Ja, odprli smo Poezije in prebrali: "Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam!". Podučili smo se o Francetovih obiskih sestre Lenke in strica Jakoba, duhovnika, ki je služboval na Šmarni gori. Odprli smo dežnike, zakopali smo se v blato in ob deročih potočkih premagovali pot, ki je bila, za nedeljske razmere, nenavadno pusta. Nobene pretirane gneče. Dež je opravil z njo!

Na vrhu smo postali ob grobu Jakoba Prešerna. Ste vedeli, da je toliko "Prešernovskega" na najbolj oblegani obljubljanski lokaciji?

Ob pol dvanajstih zvoni poldne na gori. Od Turkov pri nas naprej. Nedeljske maše pa so, tudi že od nekdaj, ob enajstih. Ne vem kako pogosto je Prešeren videl prizor povzdigovanja. Govori se, da je imel raje vince v krčmi kot v Božjem hramu. Tam je bilo danes takole:

Ob cerkvi je ponavadi gostilna. Tudi na Šmarni. Tam smo končali. Ne bojte se, le zato, ker oštir Miha Ledinek po maši nagradi ministrante. Z "buhteljnom" in čajem. Tako smo dvignili kupico na zdravje slovenske kulture in z željo, da bi veliko žlahtnega "Prešernovstva" ostalo. Na Šmarni gori in v dolini!

Foto na lep sončni dan: www.burger.si