V minulih parih tednih sem koristila star dopust, ki mi ga je še kar nekaj ostalo. Bilo je kar nekaj dni "dopusta", a zelo malo dopusta.
Naša ta mala dva sta v letih, ko ti (nehote, sicer, ampak slaba tolažba je to) zlahka sparata živce. Maruša dobrih 5 let, Lovro bo avgusta 3. Juhej, cela veselica!
Ker je bila 20. april velika noč, smo jo prestavili na 23. april, naš tokratni cilj pa je bil ... Novo mesto!
Čez vikend smo bili sicer "rezervirani" za varstvo sosedovega mladega kužka (sosedje so odšli na vikend oddih). Ker pa so kužku tik pred zdajci dovolili vstop v hotel, varstvo ni bilo potrebno. Zato sva se z možem kar na hitro odločila, da jo popihava za eno nočko (kot bi rekla naša Maruša) v Piran.
En poseben dan je 7. april zame. Že kar nekaj let. Recimo 36. :-) Ker ima človek rojstni dan enkrat v življenju, spomin na ta dogodek pa potem ponavlja vsako leto točno določen dan v letu, ker te "ponovitve" tam po 30. letu niso prav nič "spektakularne" (če me razumete :-)), si moramo vsaj malce "spektakularne" narediti sami (pripis: na moške ne gre pretirano računat :-)).