V minulih parih tednih sem koristila star dopust, ki mi ga je še kar nekaj ostalo. Bilo je kar nekaj dni "dopusta", a zelo malo dopusta.

Naša ta mala dva sta v letih, ko ti (nehote, sicer, ampak slaba tolažba je to) zlahka sparata živce. Maruša dobrih 5 let, Lovro bo avgusta 3. Juhej, cela veselica!

Ker je bila 20. april velika noč, smo jo prestavili na 23. april, naš tokratni cilj pa je bil ... Novo mesto!

Čez vikend smo bili sicer "rezervirani" za varstvo sosedovega mladega kužka (sosedje so odšli na vikend oddih). Ker pa so kužku tik pred zdajci dovolili vstop v hotel, varstvo ni bilo potrebno. Zato sva se z možem kar na hitro odločila, da jo popihava za eno nočko (kot bi rekla naša Maruša) v Piran.

Tokrat se vam le oglasim in se zahvalim, ker še niste obupali nad mano. Otroci rastejo, mi se staramo (pišuka, očitno bom morala zamenjat frizuro, ker se pri kratkih laseh sivi lasje precej bolj opazijo)...

Naš mali je 13. avgusta upihnil 1. svečko. Super je, v bistvu super sta oba, no vsi štirje :-), samo včasih je vse skupaj tako našponano...

Hvaležna sem res vsem, ki me vztrajno čakate, hvala punce, ta zapis je samo za vas. Čeprav veste približno, kako se kaj stvari vrtijo pod Šmarno goro, bi to rade še prebrale. Boste, bom spet malo zaštartala tole tipkanje, da ne padem čisto ven.

Danes sem imela dva pogovora z dvema meni ljubima osebama, s katerima se že dolgo, res dolgo nisem slišala. Danes občutim veliko hvaležnost za vse, kar mi je dano (mi ne pripada, pa vseeno "dobim"). Za ljudi, ki me imajo radi, za družino, za službo in sodelavce, zaradi katerih mi je služba veselje, hobi. Za zdravje, ki ni samoumevna "dobrina". Danes prosim tebe, ki tole bereš, da zmoliš vrstico ali dve za tiste mlade očke ali mamice, ki imajo doma družino, a premagujejo težko bolezen, se borijo, prosijo, upajo, čakajo... Veliko je v mojih mislih danes mlada družina, ki vse to prestaja. Hkrati se zavedam, kako zelo nehvaležna sem in stokam in jamram zaradi zares nepomembnih stvari. Dobri Bog, oprosti, da sem večkrat taka nehvaležna sitna gnida, ki včasih tudi uš postane!

Vrtec je novo poglavje v naši družini; zaenkrat ni prehudih pretresov! Bogu hvala za vrtec in srčni vzgojiteljici, ki vzgajata in prenašata našo punco. Hvala, ker imata radi otroke.

Hvala za naše starše, ki so vedno na voljo - za pomoč in pogovor. Za brate in sestre, za prijaznega šefa, za poln vrt domače zelenjave, za 5-kilsko Nutelo v radijski kuhinji (no, danes je verjetno že 3,5 kilska).

Danes sem hvaležna tudi za minule čudovite 4 dni poletja, ki so se sklenili v nedeljo. Res zares premalokrat se zavedam, kaj vse imam in česa vsega si morda sploh ne zaslužim. Zato, še enkrat hvala. Pomisli tudi ti, čemu se lahko zahvališ ta trenutek. Jaz se ta trenutek lepo zahvaljujem svojemu možu, ki je potrpežljiv z mano v tem ne ravno najbolj cvetočem mojem obdobju. Računam na boljše čase, čeprav vem, da so tudi ti dobri, samo s prave strani jih moram znat večkrat pogledat.

Ker. Življenje je lepo.

En slan pozdrav z Biograda na moru, natančneje iz Crvene luke. Pa-pa, morje...

Prvo besedo smo slišali prav danes! Težko rečem, da mi je šlo od ganotja na jok, saj manjka "M" spredaj, a ne! :-)

Tokrat bi malo o hrani najmlajšega. Ohjej, odkar smo Maruši v usta nosili prve žlice goste hrane (ki jih je, mimogrede, pozdravila z navdušenjem!), je preteklo že kar nekaj vode. Ko je bila Maruša majhna, so nas "učili", da začnemo uvajati gosto hrano pri 6. mesecih. Pri Lovru smo jo "lahko" že pri 4. mesecu, nova doktrina, menda so tudi otroci novejši model (naš je lanski model :-)). Pa smo začeli. Lovro je bil nad novimi okusi prav enako navdušen kot Maruša, morda celo bolj. Pri Maruši sem kar nekaj mesecev delala kašice, miksala, kuhala, mešala. Še preden je dopolnila pol leta, sem imela že polno skrinjo domače zmiksane zelenjave (mlad korenček, koleraba in malo mladega stročjega fižola). Dodala sem le še sveže kuhan krompir, pici mici masla in soli, malo svojega mleka, da je lažje šlo po grlu, pa je punca jedla, da je imela polna lička. :-) Pravega kravjega mleka ni videla do 1. leta; če sem ji dajala mlečne stvari (npr. ovsene kosmiče, polento, gres ali "kornflejkse"), sem si prej načrpala svoje mleko, potem pa z njim zalila na vodi kuhano hrano. Začenjali smo postopoma: pri 6. mesecih en obrok, postopno potem nekje pri 8. mesecih 2. obrok "prave" hrane in kmalu zatem še 3. obrok. Punca je kar pridna za jest (po mamici in očiju :-)), ni izbirčna in iz hrane ne delamo drame. Nekje sem prebrala, da otrok ne smeš silit, da pojedo vse do konca in tega se držim. Ker ima punca prave gene, gotovo ne bo suha (bolj nas skrbi, da bo okrogla). Ko je lačna, poje, kar je na krožniku; zaenkrat si še ne izmišljuje. Do solate ne kaže nekih hudih simpatij, zato je ne silimo. Ker ima (spet) dobre gene (po mamici), bo zagotovo prej ali slej postala velika solatar'ca. Zametki so že; npr. solato z arašidi kar obrajta. :-)

A kako je s tamalim? Hudo! Mali je kar požerušček (glej naslov!). Pri 4. mesecih smo začeli s korenjem in krompirjem za kosilo, ki sem ga zmešala kar z Robertovim mlekom (no, mlekom od krav Robertove tašče :-)). Ja, pravim KRAVJIM mlekom. Fant je dobro prenesel, pa smo potem kar hitro začeli kuhat mlečni gres, polento,... kar na mleku, malo pomešanem z vodo. Nobene alergije, mleko je super. Že pri 5. mesecih je sprobal domač (spet Robertov) sir, fant je bil navdušen. Danes je praktično že vse, vključno s kislim zeljem. Glede na to, da ne kuham z vegeto in z jušnimi kockami in da v naši familiji ne maramo zelo začinjenih zadev, se zaenkrat fant še ni pritožil (oz. njegov želodček). Pri Maruši sem kuhala posebej zanjo in miksala; Lovru samo zmečkam z vilicami, pa je čisto zadovoljen.

Zelo kmalu se je enemu obroku na dan, kosilu, pridružil še mlečen zajtrk in vse večkrat mu damo tudi 3. obrok (sadje - zaenkrat banana in jabolko oz. jabolčna čežana). Kaj naj rečem: imeli smo obdobje, ko je bil fant enostavno lačen. Prehladu, ki sem ga opisovala nazadnje, je vendarle sledila vročina (najprej je zakuhala Maruša, 2 dni zatem še mali). Hvala Bogu samo 1 dan in nismo šli k zdravniku (kisovi obkladki so zakon!), še vedno pa malo kašljata in imata smrklje do kolen. V teh dneh je potem malo bolj zalaufalo spet dojenje, apetit se le počasi vrača, danes je bil že skoraj pravi (glej naslov!). Precej je bilo svarjenja pred kravjim mlekom zaradi alergij, pa si mislim: ejj, tudi mi smo gor zrasli s kravjim mlekom, pa smo še čisto normalni (a smo?). Z mesom našega dojenca ne fifkam preveč, dobi ga za vzorec, tudi mi v kuhinji z njim ne pretiravamo. Je pa zanimivo to, kako hitro se dojenček navadi na gosto hrano. Samo kak dan (ne vem, če sta bila potrebna dva polna dneva) je trajalo, da je pogruntal, kako se zadeva pogoltne. Ma zdaj je že pravi profesionalec! :-)

Prav je, da nam ni vseeno, kaj nosimo malčkom v usta. Prisegam na domačo kuho, ne na kozarčke že pripravljenih kašic (pa čeprav so vse bio, organske, naravne in oh in sploh neoporočne) - kakorkoli obrneš, so industrijske! Ko smo šli z Marušo v ZDA pri njenih 8. mesecih, sem se prvič srečevala s hrano v kozarčkih. Takrat smo vzeli sabo nekaj sadnih različic in nekaj zelenjavnih. Glede slednjih, zelenjavno-mesnih, sem kar zadržana. Jakkkk --- čudne stvari so to skrite v kozarčkih. :-S V enem kozarčku so se skrivali tudi makarončki s paradižnikovo omako. Kako nagravžno umeten vonj in okus; okus brez okusa. Tudi Maruši zelenjavne različice niso bile všeč (pa tudi vajena jih ni bila), sem se pa na točno te makarone s paradižnikom spomnila zadnjič, ko sem imela pomisleke, a tamalemu ponudit svedre bolognese ali ne. Zbrala sem korajžo, fant je pohvalil kuharico tako, da je pojedel vse (pa še repete).

Kozarčki so super, ko greš na pot, če smo pa doma (in mamice SMO pač doma, ker smo na porodniški), nam ne sme bit problem dat kuhat magari v govejo juho, ješprenj ali pa med testenine dobro opran krompir za najmlajšega. Pa da ne bo pomote: Lovro je navdušen nad makaroni, tudi ričet (zmečkan z vilico) mu je bil všeč, goveja juhica itak, glede riža pa še ne vem, a mu je všeč ali ne.

O "deklarirani" hrani za otroke. V omari imamo le Čokolešnik (še za Marušo). In samo pri Čokolešniku, ki sem ga zmešala z mlekom in malo vode, sem opazila, da ga njegov želodček sprejme malo težje kot VSO ostalo pestro hrano (kar nekaj je je že poskusil). Bomo še malo počakali... ..

Pri hrani smo v drugo bistveno bolj pogumni. Me pa čudi, da je npr. jajčni rumenjak, ki so ga naše mame dajale dojenčkom že (se mi zdi) od 1. meseca, za Lovra tako težko prebavljiv. Če tudi mu daš samo kakšno drobtinico kruha, namočeno v jajček, skoraj za ziher lahko računam na rumen flek na majici oz. slinčku čez kake pol ure. Čudi me tudi, da mu otroški piškoti niso preveč zanimivi. Ah, kaj bo on z dojenčkasto hrano. Saj mu ja vsi kar naprej govorimo, kako velik fant je (pri njegovi kilaži in višini je Maruša že veselo šibala naokrog, naš se pa še najbolje počuti kar v naročju...)!

P. S. Maruša je obljubila, da bo skuhala dobro delo. No, saj ga je. Recimo. :-)

Sibirska zima, prej pa spomladanska zima... Seveda mi je bila slednja mnogo bolj všeč, ker sem takrat kar pridno grizla v hrib, z Marušo sva vsaj parkrat tedensko obiskovali "ta žalostno Marijo" (to je kapelica, ki stoji malo manj kot na sredini poti na Šmarno goro), se s poganjalcem preganjali po Šmartnu, Gameljnah in Tacnu (tak lušten krog skoraj 5 km dolg), skratka, ko je zunaj vsaj približno tam okrog ničle, se da marsikaj, zdaj se pa skoraj ne premaknemo iz hiše.

Za Marušin 3. rojstni dan smo bili spet s Krili na Bledu, ko smo prišli nazaj, smo smrkali in kašljali, ampak kaj 'čmo, so pač taki dnevi. V bistvu je tale prehlad prvi te sorte (malo močnejše) po hm... niti ne spomnim se, kdaj smo nazadnje iz nosa vlekli "zelenkote". Maruša je že prava profesionalka za "usekvanje" (a obstaja kak lepši izraz?), kašelj smo pregnali z Justovimi kapljicami 31 (nekajkrat smo ji pred spanjem namazali prsni koš), pri Lovru je pa stvar malo bolj tečna. Nos čistimo s fiziološko, ampak samo to ne zadostuje. Za dojenčke je aspirator na vdih (kot je tale) v kombinaciji s fiziološko, ki jo prej poženeš skozi nosnice, res super stvar! Učinkovitost je še večja, če v eno nosnico dojenčku vstaviš aspirator, drugo pa mu zapreš --- tako z vdihom posesaš še več sluzi. Bere se grozno, dojen'c se pri svojih rosnih nekaj mesecih dere kot žival, a se navadi :-), tako da mu gre med "izvajanjem" potem že kar na smeh. Kljub dretju je namen dosežen, saj so dihalne poti potem tik-tak spet prehodne. Ne dere se zato, naj bo to jasno, ker bi ga karkoli bolelo (sem poskusila na sebi), je pa treba priznat, da ni prav prijetno. Tudi tamal'ga sem namazala z Justom, reakcije na koži ni bilo (malo me je skrbelo, ker je reč kar agresivna), je pa priporočljivo, da se maže POD bodijem oz. majčko, da mu hlapi ne dražijo oči. Če se ga maže pod vratom z vrha oz. ko je nagec, je, pardon voščim, nov naval dretja zagotovljen (govorijo izkušnje).

Kruta mati, ni kaj. Ta "posel", ki spremlja prehlad in zamašene noske, je v celoti na meni že iz Marušinih cajtov, tako ga že dobro obvladam, je pa potrebna praksa, se ve! Ker čiščenje pri dojenčkih spremlja jok in stok, se ti otroček na začetku fejst smili, potem se pa nekako utrdiš. Kar je treba, je treba. V bistvu mi je še vedno težko gledat, kako lovi sapo, ko mu s šprico poženem fiziološko v nos, zato s tem ne pretiravam. Pediatri so nas "učili", da naj bi to počeli vsako uro v času prehlada, ampak to je prehuda, se mi otroček smili. Po zdravi pameti oz. po potrebi, pa je. Če je sluz zmehčana, fiziološko izpustim in samo posesam z aspiratorjem, je takoj bolje.

Iz hudega smo že ven, hvala Bogu dlje od prehlada nismo šli. Naša Maruša že nekaj dni ne kašlja več, pa vseeno hodi k moji mami nadstropje nižje, kjer se "na šverc" mažeta po prsih s kapljicami, podobnimi Justovim (Sinusan diši podobno, glede učinka pa težko rečem). Že na stopnicah se jo voha... Punce imajo očitno veselje do kremic, oljčkov, vazelinov, da ne rečem šmink dejansko prirojeno --- pa če mati te zadeve uporablja ali ne. To se mi zdi res zanimivo!

Vsem želim čimveč zdravja v teh "kriznih" zimskih dneh, ko bacili in virusi kar poplesavajo naokrog. En - dva - ča-ča-ča!