Dobro delo dobro dene! O ja!
Ker je bila 20. april velika noč, smo jo prestavili na 23. april, naš tokratni cilj pa je bil ... Novo mesto!
20. v mesecu iščemo dobre, skrite zgodbe in jih odkrivamo svojim poslušalcem. Odstiramo težave, ustanove, ki so sicer očem, ljudem skrite. Tokrat sta Mateja Subotičanec in Matjaž Merljak obiskala VDC Novo mesto - javni zavod, ki skrbi za ljudi z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Marjana Debevec se je psihično pripravljala na "Pogovor o" v živo pred kanonizacijo blaženih Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.. Izidorja kljub velikim odgovornostim nikoli ne skrbi kaj dosti oz. ne daje takega občutka. Ostali del Dobro delo dobro dene (DDDD) ekipe pa je bil precej brezskrben: Rok, Lidija, Tone, praktikantka Monika in moja malenkost velikih dimenzij. :-) Mi smo bili zadolženi za "nadlegovanje" Novomeščanov v Mercatorju Bršljin. Vsak mesec se "parkiramo" v enem Mercatorju in tam naključne kupce in nenaključne naše poslušalce, ki tja pridejo zaradi nas, prosimo, da v svojo košarico spustijo tudi kakšno malenkost za eno od osmih družin, ki živijo v težkih razmerah. Ker imamo že od prej nekaj izkušenj, vemo, da tovrstno "prosjačenje" ni najbolj tečno pod soncem, najbolj prijetno pa tudi ne, saj te od časa do časa kdo prav lepo "oklofuta" z besedami. Pridemo v ogroooomen nakupovalni center in notri naštejemo več prodajalk kot kupcev (v centru, ne v Mercatorju). Že ob vhodu nas "potolažijo", da smo izbrali najslabši dan. Da sreda dan za nakupe pač ni. (Dobro, da zdaj vemo.) Pa da je bila velika noč in imajo ljudje še polne hladilnike hrane. Da jih štacune ne zanimajo. (Super, ne?) Da bomo lahko veseli, če bomo zbrali za voziček (ENEGA) hrane (v Ljubljani 6, v Kopru, na Ptuju pa 7 zbranih vozičkov hrane za 8 konkretnih družin v stiski iz tistega okoliša).
"Krasen" začetek, ni kaj. Bili smo ravno po kosilu, ki so nam ga pripravile in postregle prijazne sestre s Kapitlja. Opogumljeni od "krasnih" obetov Mateja S. izjavi: "Naj vzame vsak svoj voziček, zbašimo se noter in vsak naj izdela napis: "Dobro kosilo dobro zadene." Po kosilu paše malo zaleč." :-) Predlog ni bil sprejet. Parkiramo se na svoje pozicije, trije na vhod, trije k izhodu, pa čakamo ... in čakamo ... Se smejimo en drugemu. Vsakih nekaj minut pride kak kupec. Imaš čas, da ga nagovoriš in zanimivo: ljudje so z veseljem prisluhnili (no, čisto vsi ravno ne) in z veseljem tudi obljubili, da BODO pustili kakšno malenkost v vozičku ob izhodu. Zanimivo - tako malo kupcev, pa tako hitro se je polnilo. K sreči smo že na molitveni uri na Kapitlju dobili 80 € od poslušalcev za nakupe, tako smo si rekli: "No, vsaj nekaj bomo lahko dali v vozičke." Zaradi slabih obetov smo radijci izpraznili svoje lastne denarnice in šli po nakupih. Da bo vsaj nekako "izgledalo". Da družine ne bodo razočarane ...
Pride en gospod na blagajno, dobrodušen in okrogloličen, zlaga na trak, pa od daleč reče oz. povabi: "A lahko kar z vozičkom zraven pridete?" Pa zlaga, zlaga, zlaga, številke se vrtijo, voziček se polni in kar ni hotelo bit konca! Vsake toliko vprašam: "A pa ste vi prepričani?" "Ja, ja, seveda, tako smo se namenili, tako bo." Gremo po drug voziček, pa filamo ... Me skoraj kap, ko vidim znesek na blagajni: "Ježešna, 269 €!" V zadregi ne vem, kako bi se zahvalila v imenu teh družin, pa bleknem: "Ja, gospod, Boglonaj 100x, naj vam Bog na otrocih povrne." Pa smeje pogleda: "Bohnedej! Kam pa pridemo, če bi ljudje začeli v farovž plenice nosit!" Glb. ?!""?#)(/ Trenutek zadrege, potem pa smeh. Vse polno smeha okrog tistih polnih vozičkov. Mateja S. je gospoda še malce hecala in ko je odhajal iz Mercatorja, ni imel zase niti enega samega izdelka. Vse je pustil tam. Kakšno prijetno presenečenje!!! Gospod župnik iz Šmarjete, hvala in pardon! :-)
Le zaradi naše akcije je v Mercator prišlo kar nekaj naših poslušalcev, bistveno več kot v drugih krajih. Nekateri so izgubljeni tekali po centru in spraševali: "Ja kje je pa tukaj Mercator?" Tisti izgubljeni pogledi so na naše obraze narisali nasmehe, saj smo vedeli, da naši poslušalci naših "prodajnih nagovorov" ne bodo vzeli za zlo. Pride ena gospa in reče: "Zapravit moram 120 €, a mi posodite roko, ki bi šla z mano nakupovat?" Spet samo velike oči, pa nasmeh do ušes ...
Naše "prodajne nagovore" ljudje vzamejo različno. Po veliki večini kar radi poslušajo. Kakšni zamahnejo z roko, pa te še kam pošljejo. Kakšni gredo mimo: "Nimam časa!" ali "Pa še meni kaj dajte!" Kakšni pa ti "uidejo", te sicer gledajo, ampak malce posmehljivo ... Jaz se ne dam. Jaz kar "odpredavam" do konca, stopim v korak z njimi, se naredim malce "trapasto", se nasmehnem, pa dobim nasmeh nazaj. Kakšni mi uidejo, jaz pa se še kar pogovarjam sama s seboj. :-) Največja "zmaga" mi je, ko vidim tiste sicer "nezainteresirane" ljudi, ki so mi namenili napol posmehljiv pogled, kako vseeno v vozičku pustijo malenkost ...
Na koncu smo nabrali (kljub zares praznemu Mercatorju) osupljivih in rekordnih 11 polnih vozičkov hrane za družine z Dolenjskega konca. Karitasove punce so bile prave carice. Take gajstne, urne babnice, nabritih jezikov in prijaznih, uslužnih mož. Hvaležni smo bili vsi, verjetno pa bodo še najbolj hvaležne družine, ki bodo deležne vseh teh dobrot. Po končani "nakupovalni akciji" smo se pridružili na okrogli mizi, ki jo je vodila naša Marjana. Pogovor o je potekal v živo, pred živo publiko, slišalo se ga je po vsej Sloveniji ... Lep zaključek dneva!
To akcijo imam RES rada. Ne le, da z njo pridemo do svojih poslušalcev. Z njo pridemo tudi med svoje neposlušalce in si mimogrede naberemo simpatijo ali dve, ki ne more škoditi ugledu radia. Akcija na en tak poseben simpatičen način poveže tudi sodelavce, ki se vedno nagnetemo v čimmanjše možno število avtomobilov (dva do max 3). Med potjo se dogajajo res prijetne stvari, smeha polno, da človek skoraj pozabi na utrujenost. V avtu, na terenu sodelavca na drugačen način spoznaš, kot če ga imaš vsak delavnik v sosednji pisarni ...
Dobro delo dobro dene! 20. maja gremo pa .... Ko izvem, takoj povem! :-)
No feedback yet
Form is loading...