Družinski biznis s "ta pridnimi zvezdicami"
Naša ta mala dva sta v letih, ko ti (nehote, sicer, ampak slaba tolažba je to) zlahka sparata živce. Maruša dobrih 5 let, Lovro bo avgusta 3. Juhej, cela veselica!
Veselica se začne že zjutraj. K sreči delam po 6 ur (hvala, draga država, da nam (vsaj) to omogočaš), pa se mi na trenutke zdi, da ti dve uri prav zares pošteno odslužim že zjutraj. Vstajamo približno ob sedmih (preden se premakne ura tudi prej in Maruša najraje pozneje). Včasih se komaj do devetih privlečem do radia že cela nataknjena in izžeta kot cunja. Jutranje pregovarjanje, prošnje "Dej pohit, no!" ne zaležejo. Ne zlepa, ne zgrda. Sem poskusila že marsikaj, sem bila potrpežljiva, štela do deset, preden znorela (štela tudi do sto, o ja!), si nadela nadvse "iskren" nasmešek in se oborožila s tono potrpežljivosti (češ, pa ne morem svojih otrok že navsezgodaj zjutraj zamorit, no!). Ampak kljub vsemu ti slej ko prej odnese plafon, če je že menjava plenice včasih cel "projekt", za katerega moraš izbrati pravo melodijo, jakost nagovora, pravi trenutek, nenazadnje pravo plenico. Namenoma malce pretiravam. Pa ne veliko! Žal! Še najbolj mi živ'c dvigne ta velika donda, ki v vrtcu velja za blazno pridno, nekomplicirano, empativno bitje, ki vse uboga, pomaga, sodeluje, je čuteča, ljubeča, oh in sploh, doma pa se sploh ob jutrih vleče kot smrkelj (tisti, ta prozorni, ki se ga da res fajn nategnit!).
Pri ta veliki je pa že vstajanje projekt, ki se nadaljuje s preoblačenjem iz pižame. Potem znori, ko vidi, kaj sem ji pripravila za oblečt (ne sicer zelo, ampak minute kar letijo), njeno cviljenje in nerganje "na višini" tudi mene spravi na obrate. Saj ne norim po bajti, tudi vpijem ne (pretirano), čeprav mi pa kri res zavre in potem začnem grozit. Da ko tamalega uštimam, mi2 greva. Pa če bo zrihtana do takrat ali ne. Ponavadi, ko opazi, da Lovreku oblačim že jakno, vidi, da gre nekako zares. Takrat se prestavi v 4. prestavo in če je sreča mila, smo v vrtcu ob pol devetih. Dan za dnem, od ponedeljka do petka, imamo tak'le. Bi šla raje na šiht, RES. Ampak ... kaj 'čmo, vloge ne moreva z možem zamenjat ... Zvečer je situacija (pred spanjem) sila podobna. Eno samo zavlačevanje (čas pač ni naš gospodar, sploh ne tistim, ki ne poznajo na uro, ne!) ... Vprašaš tamalo: "A ti sploh veš, koliko je že ura?" Pogleda na uro in toliko že ve, da lahko "prebere" in to z žarom v očeh in takim navdušenjem (češ, skoraj vem!): "Ura je devet in še malo!" Jooooooj, no, pa zakaj sem taka bedna mama, da ne morem otrok spravit v posteljo ob osmih, tako kot to počno ostali "uravnovešeni" ta stari?
Ko sem imela vsega tega pregovarjanja dovolj, sem nekje iz glave potegnila nek "koncept", ki sem ga nekaj let nazaj prebrala v neki knjigi o vzgoji. Mislim, da je bilo v eni od knjig Elizabeth Pantley, ki jo imam kar rada. Na veeeelik list sem narisala razpredelnico, v njo pa sličice, ki ponazarjajo "kritične" momente dneva: oblačenje, umivanje zob, umivanje nasploh, previjanje (o, katastrofa, kljub zgodnjemu treningu smo še vedno v plenicah!), prijaznost, pospravljanje igrač, hranjenje, molitev. Objavila sem "naslov": TA PRIDNE ZVEZDICE in objavila pravila. Kdor je priden na določenem področju in mi pomaga, dobi zvezdico. Maruša za to, da mi pusti, da jo umijem, ne dobi zvezdice. Če se umije sama, dobi. Mali nekoliko lažje zasluži zvezdico, zato se mora Maruša bolj potruditi na drugih področjih: npr. na področju prijaznosti in pomoči. Če pomaga obešati perilo (brez občudovanja, prosim - "pomaga" pomeni, da mi obesi 3 Lovrove majice, ene žabe in dva para štumfov). Če deli s tamalim kaj svojega, če samoiniciativno kaj naredi, npr. pomete (pustimo podrobnosti, kako je pometeno). Vsako tako "dobro delo" oz. "dobro obnašanje" požegnamo z zvezdico. To naglas povemo in slavnostno vpišemo v razpredelnico. Vsaka zvezdica pomeni tudi en "zaslužen" smoki. Enega, ja. Otroka sta z nagrado zadovoljna. (Skromnost je lepa čednost!) Ker to dnevno pomeni cca. 10 do tudi 14 zvezdic, na dnevni bazi niti ne znese tako zelo malo priboljškov. Ob koncu tedna zvezdice seštejemo in pride "glavna nagrada" za zmagovalca, ki pa je še vedno malenkost, ampak otrokom veliko pomeni. Pri Maruši je glavna nagrada enkrat bila to, da si je lahko sama naflodrala nohte na nogah (ki so itak vedno skrite v nogavice). Srečna do stropa! S tamalim sta z laki packala v kopalnici neskončno dolgo, uničila sicer eno brisačo, ampak eno uro je bil MIR (aleluja!). Vau, kakšna nagrada! Ker jaz sem zoprna mat', ki ji šminke ne grejo nekako v njen koncept, še manj pa v "otroški" koncept in sem strašno huda, če tašča kupuje kozmetiko za Marušo. Ne le huda. Besna!!!! (Nič hudega, če to prebere.) Zato, ker to smatram kot napad na mojo/najino vzgojo. (No ja, potiho priznam, da lak za nohte pa kar rada vzamem in tudi to, da lakiranje nohtov načeloma poleti vendarle dovolim ob posebnih pogojih tudi Maruši). Prejšnji teden je zmagal Lovro, po domače Lovrek. Za eno samo zvezdico, ki bi si jo lahko prislužila Maruša brez težav, če ne bi bila tako strahovito lena. Imeli smo slovesno razglasitev, kjer smo bili prisotni vsi štirje. Uvodni nagovor, čestitke obema, pregled prejšnjega tedna in pa slovesna napoved zmagovalca ter izročitev nagrade. Lovro je bil tako ponosen! Kot bi mu izročala medaljo na olimpijadi. Nikoli si nisem mislila, ko sem objavila tole "vzgojno metodo", da bo ta malega tako zagrabila. Je zagrabil bolj kot ta velika. Se grebe za zvezdice in smokije kot ta velik. Sem mu čestitala, mu je bilo kar nerodno, je kar zajel sapo in ni vedel, kaj in kako bi. Za nagrado sem mu izročila eno novo majčko (ki bi jo čez teden ali dva tako ali tako dobil). Je bil vesel, kot otrok (a ja, saj je otrok :-)). Je rekel: "Mami, lepa je. Zelo je lepa! Ne bom je nosila. Na!" Pa mi jo da nazaj. Mislim, da je bil majčke vseeno vesel. (Mimogrede, pri nas Lovro še vedno govori na punčko.) Jutra in večeri so postali ZELO znosni. Maruša me tu in tam že zvečer spomni, naj ji pripravim garderobo za naslednji dan in parkrat, ko je iz otroške sobe prišla oblečena nekaj minut zatem, ko sem slišala, da je vstala, me je skoraj kap! Sem ji takoj "pribila" še eno zvezdico za brzino, ki mi, sploh ob jutrih, veliko pomeni. Z zvezdicami smo kar radodarni. Z njimi spodbujamo lepo vedenje. Nikoli jih ne jemljemo nazaj, čeprav je človek tudi v skušnjavi, da bi izbrisal čisto vse še od prejšnjih dni oz. tednov. Vsakokrat, ko jih narišemo nekaj naenkrat za različne stvari, nikoli ne pozabimo povedat, zakaj so "padle" (je lepo jedel sam, šel lulat, bil prijazen fant ...). Vsak, ki ga "obravnavamo", pristavi stol, stopi nanj in od blizu spremlja dogajanje. Maruša pa vedno hiti štet, koliko zvezdic ima kdo in kdo jih ima več. Če vidi, da ji ne kaže dobro, se lahko v trenutku spremeni v ta pridno Marušo, tisto iz vrtca. Vse za zvezdice! Maruša je tudi take sorte, da svoje smokije rada deli z malim. Sprva sem tudi to nagradila z zvezdico, ko pa sem videla, da se v očeh sveti "biznis", sem to opustila. Hja, biznis je biznis! Prepričana sem, da bo zadeva delovala, dokler se ne bova midva z Žigom naveličala. Že narisat nov plakat ni vedno enostavno. Sploh meni, ki sem slaba v tem (tole je Žigova izboljšana različica). Vsak teden se spomnimo, da bi lahko kakšne kategorije združili, pa dodali novo. Me je skoraj fršlok (že drugič), ko je mož prijavil, da bi lahko dodali še kategorijo za zdravje (gibanje, uživanje sadja in zelenjave). Da to pride iz njegovih ust ... To pomeni, da vendarle ne težim (čisto vedno) zaman in da se tu in tam vendarle koga kaj prime (včasih celo moža). Morda se kdo zgraža nad to metodo. Me ne gane. Dokler mi "dela", se lahko zgražajo vsi naokrog, toda glede na to, da sem jo ujela v nekaj knjigah, prav zgrešena vendarle ne more biti. Včasih je tole res pravi biznis. Ko se je treba tudi pogajat. "Mami, no, saj sem lepo jedla. Kar lepo. A ne? OK, bom pojedla še en listek solatke." Potem pa taaaak pogled (iz ust pa gleda solata), da se človek kar stopi. Jasno, pade zvezdica, pogajanja uspešna. Tudi osvajanje pogajalskih sposobnosti otroku lahko pride (še prekmalu, žal!) prav.
Kaj pa stranski učinki? A moram res povedat? Po resnici? Jih skoraj ni. Ko pa se pred spanjem stisnem k malemu in mi sam od sebe da lupčka (kar je redkost), ter reče ponosno: "Mami, jaz bom zvezdico dobila!" .... Priznam, takrat mi ni čisto vseeno. :-)
No feedback yet
Form is loading...