V minulih parih tednih sem koristila star dopust, ki mi ga je še kar nekaj ostalo. Bilo je kar nekaj dni "dopusta", a zelo malo dopusta.

Pa saj ne jamram, saj sem si sama tako izbrala. Še najbolj "hudo" (pa saj ne jamram, vsaj ne preveč :-)) mi je, da je v minulem letu bilo tako malo prostih dni, ko bi lahko OBA z možem bila ISTOČASNO na dopustu. Ne le oba, vsi štirje. Ko ima on kolektivni dopust tam konec aprila, začetek maja, je na pohodu nova revija PRO. Ko bi še pred koncem junija lahko vzel nekaj prostih dni, jaz dežuram tukaj, ker je lep del ekipe na radijskih počitnicah. Vsi ostali meseci in termini jaz (recimo!) nisem "problematična". Poleti ima on možnost vzeti le 6 dni v kosu, ker je poletje njihova glavna sezona. Konec leta, ko imajo spet kolektivni dopust, ne hodimo kaj dosti okrog, zato je on "pod mus" doma, jaz pa le kak dan ... In ko takolele iščemo skupne dneve za pobeg kam ali drugam, jih je malo. Premalo. Tako nismo bili nikjer za več dni že od minulega septembra, kar nas precej mori in smo doma že vsi sitni in se gledamo izpod čela (a se to spodobi priznati? Me ne briga, tako je in konec.) Dopust je postal malo da ne tabu tema, ki se je raje izogibamo.

V minulih 14-ih dneh je bilo med skakanjem po opravkih, obveznostmi, ki jih narekuje služba, naša vokalna skupina, vrtec ... vseeno nekaj trenutkov (!) oddiha. Prav načrtno sem si morala reči: "Konec! Če ne bom fiksirala, katere 3 noči bomo prespali na morju, bodo ti dnevi spet zbežali mimo in ničesar ne bomo doživeli." Za otroka (in zame) pa je vsake toliko NUJNO spremeniti okolje, klimo, rutino, ritem, da potem nekako lažje dihamo ...

Nekaj prijetnih "razglednic" z minulega dopusta vam moram pa vendarle pokazat.

Eno morsko. Za 3 nočke smo šli v Izolo (kar pomeni še pol dneva za pakiranje in vožnjo, ter pol dneva za razpakiranje in vožnjo) - moja mama, jaz in oba otroka. Imeli smo lepo vreme, prvi dan je bila celo krasna topla voda, potem je od nje ostalo le še "voda", ker jo je veter premešal. Tri dni je premalo. :-( Otroka (in jaz) smo rabili svoj dan in pol, da smo se nekako v glavi "preselili" na dopust, potem je bil le še en dan, pa je bilo že konec. Naša otroka sta dva sramežljivca, kar rabita čas, da se navadita na novo-staro okolje, sploh na nove ljudi, prijateljstev ne sklepata mimogrede (kot tudi midva ne), kar pomeni, da sta mi prvi dan skoraj cel dan dobesedno visela za vratom. Ne gresta v vodo, če ne gre mami. Ko se parkiram na skali in ju opazujem, kako prelivata morje iz ene kanglice v drugo, najbolje, da bi jima še jaz posodila eno svojo roko. Jooooooooooj. Ko mama zjutraj pomerka otroka, da grem jaz v štacuno po kruh in par stvari za na plažo, se mi zdi ta urica čisti presežek udobja - namreč to, da grem lahko v miru nekam za eno uro SAMA, pa čeprav le do trgovine ... Kako po svoje nezahtevni postanemo z leti, kajne? (Po drugi strani na drugih področjih pa zahtevamo preveč, saj se zavedam!) Tam drugi dan se nekako aklimatiziramo, otroka lahko pošljem po vodo, celo sama se zaigrata v vodi in se ne obešata po meni, da lahko jaz preberem (kakšno razkošje) nekaj strani knjige. Sama sebi se zdim tistih nekaj trenutkov "zares" na dopustu. V tistem trenutku blaženosti se (kar sicer ZELO oz. SPLOH ni v moji navadi) celo butnem na FB in se "hvalim", kako sem na dopustu. Ko se že čez dva dni vrnem v realnost, od ljudi, od katerih sem dobila všečke, dobivam čudne komentarje: "Ja, a niste na morju?" "Smo bili. Na kratko." "A ste že kar nazaj?" (Pričakuje se, da me vsaj 14 dni na spregled.) "Ja kje ste pa bili?" (Pričakuje se, da vsaj v južni Dalmaciji, če ne v Grčiji.) Kar nerodno mi je priznat, da je bil ta dopust v pravem pomenu besede merjen v trenutkih, v minutah, da smo bili na morju le 3 noči in to "le" v Izoli. (Ne bom več objavljala na FB-ju. :-))

Midva z Žigom na klopci malce pokramljava in opazujeva hotel Zlatorog (?), ki žalostno propada na skoraj najboljši lokaciji v Ukancu ... :-( Kljub malici iz popotne torbe se ustavimo še v Bohinjski Bistrici v Emi na pici (ena pica za štiričlansko lačno družino je bila kar dovolj), otroka sta jedla brez težav, več kot to, še grebla sta se, kar je v raznih gostilnah in picerijah redkost ...

V avtu ta mala nista zaspala, o ne! Smo se ustavili na Petrolu in kupili Kavico na poti. Seveda nekaj požirkov privoščimo tudi ta malima dvema (tega niste prebrali in tega ne boste povedali naprej, kajne?) ... Zato sta zaspala šele okrog devete ... (Kar je za normalne starše še vedno pozno, za nas je pa to kmalu, a spričo dejstva, da ta mali ni čez dan nič spal, vseeno prepozno.)

Jeeej, eno lepo kartico bi vam lahko poslala z veselice z Modrijani. Prvič bila na njihovem špilu, pa ne zadnjič. Moj Žiga se je potrudil in me peljal na veselico (kar njemu sicer ni med top 50-imi najljubšimi opravili. Mislim, da celo med top 100-imi ne. :-)). En mali košček poti sva se peljala, potem pa nadaljevala peš. Kot v starih časih. :-) Prijeten večer je prekinil dež, a do dežja je bilo super. "Moji" Modrijani so fejst fantje. Kljub dejstvu, da so ta hip na vrhuncu priljubljenosti, so še vedno fejst, prizemljeni, nič naduti, taki "čist navadni" pobje. Jim privoščim, da bi zanje čimdlje trajalo. (Čeprav bi jim privoščila tudi, da bi okusili radosti in tegobe, ki jih prinaša družina. Leta so že kar ta prava ... :-))

Pa še en lušten spomin. Z Velike planine. Lep nedeljski izlet, krasno vreme! Na pot se nisva posebej pripravljala. Glede na to, da smo izbrali gondolo, smo mislili, da nas pripelje na vrh, potem pa se malce sprehodimo, poiščemo kosilo in je to to! Sabo smo vzeli še mamo in sosedovega kužka, ki je te dni pri nas na počitnicah, pa smo šli. Ni bilo tako zelo "nedolžno". Od gondole do kosila (do Zelenega roba) je kakšno urico hoje, ampak smo zmogli, bil je lep dan, mama je dobro leto po možganski kapi s prehojenimi kilometri presegla samo sebe (vsake toliko se je ustavila in v smehu izdavila: "Za pocrkat!" :-)), tudi Lovro se je dobro držal (no, na Zelenem robu pa vseeno malce zadremal pri meni v naročju, kar je prijalo obema) ... Res lep razgled in izlet, priporočam!

Nekaj družinskega dopusta V KOSU pa upam, da še pride. Mož že pravi, da gleda, kam bomo šli. SKUPAJ. Jeeeej, torej je še upanje za nas! 

Saj nisem preveč jamrala, kajne? Samo malo! ;-)