En poseben dan je 7. april zame. Že kar nekaj let. Recimo 36. :-) Ker ima človek rojstni dan enkrat v življenju, spomin na ta dogodek pa potem ponavlja vsako leto točno določen dan v letu, ker te "ponovitve" tam po 30. letu niso prav nič "spektakularne" (če me razumete :-)), si moramo vsaj malce "spektakularne" narediti sami (pripis: na moške ne gre pretirano računat :-)).

Moj mož je ob ponedeljkih "pod mus" v službi, moj letošnji RD pa je padel ravno na ponedeljek, zato ... hja nič, pa pejmo sami! Odločila sem se, da si bom zaradi lepe vremenske napovedi privoščila en lep razgled s kakega kuclja ... In ker že približno 100 let nisem več v tej "hribovski sceni" (ajde, kakih 15 let pa res ne), sem za nasvet poprosila našega Toneta (izkušenega hribolazca), ki je presodil, da bo Nanos zame čisto dovolj dober. Pa sem šla! Otroke odpeljala v vrtec (mož se do službe vozi "že" sam :-) ), doma sva z mamo imeli skupen zajtrk v dvoje po ohoho časa, potem pa sem sedla v avto in odpeljala. Po kakih 300 metrih sem ugotovila, da so gojzarji ostali doma. :-) (Joj, če bom tako podrobno nadaljevala, bo tole postalo hudo dolgo in se bom za naslednji vpis odločila spet po parih letih. :-) ) Tam v Razdrtem (Tonetu hvala za podrobna navodila) sem parkirala avto, si dobro ogledala svoj cilj, poslala možu MMS in štartala. Nikjer žive duše. Super! Sama bom (redka dobrina :-) ), no, skupaj z vetrom v laseh in pticami, pa s svojim malce podivjanim srčnim utripom. Hja, ni šlo po načrtih. Že po prvih nekaj korakih dohitim gospoda, ki se je (tako kot jaz) ustavil pri cvetočem drevesu, si vzel minutko, dve za fotografiranje cvetov (tako kot jaz), ni bilo druge, kot da prijazno pozdravim, gospod pa mi je že hitel segati v roko in se predstavljati ... Pa ne, nooooo! Ne bi rada hribovskega sopotnika. Rada bi bila SAMAAAAAA! Prvih nekaj minut sva šla skupaj, v zadržanem pogovoru. Gospod, hribovsko precej bolje podkovan kot sama, s kar strumnim tempom zagrize v hrib, jaz pa za njim. Tempo je bil zame kar prehud (še dobro, da sem zamolčala dejstvo, da ima gospod častitljivih 63 let in da hodi kot kak gams :-) ). Že takoj, ko je kazalo, da z mojo samoto, ptički in poslušanjem pohitrenega srčnega ritma ne bo nič, sem se sama v sebi prav razburila, si vzela malce kao premora, da je gospod odkorakal naprej, potem pa sem v miru pojedla jabolko in nadaljevala v svojem tempu. Po kakih 10-ih minutah sem se umirila. Ker nisem šla ravno po markirani poti, sem kmalu zabredla v neko skalovje, prav nič prijazno. Za trenutek me je malo zaskrbelo. Tale Nanos, na katerega se sicer pride z avtom (če ni to romantično! :-/), pa taka "čudna" pot. Sprijaznila sem se, da sem hribolazca zdaj izgubila in da sem zdaj odvisna od sebe. Ko me je prvič malce zaskrbelo, vidim, kako me gospod čaka nekaj metrov više. Čudno, toda nekaj se mi je odvalilo s srca (kamen al kako?) in prav vesela sem bila, da me je počakal ... Pot do vrha je minevala v zares prijetnem kramljanju z gospodom z zanimivo, na nek način tudi hudo življenjsko zgodbo. Z gospodom, ki se kljub preizkušnjam še vedno dobro drži, je poln optimizma in modrosti! Pot in pogovor z njim sta bila pravi blagoslov zame, čeprav se mi je sprva zdelo, da mi bo v napoto.

Pot na Nanos? Zanimiva! Poglej razgled na avtocesto levo spodaj. Čudovito! :-)  Toda drugo leto (hm! Zadeva bo postala tradicionalna, le upam, da bom imela v prihodnjih letih spremstvo :-) ) si bom izbrala drugo lokacijo. Motila me je nenehna prisotnost avtoceste v dolini (težko je odklopit, če v daljavi kar naprej slišiš brzeče avtomobile). Namesto kake fletne cerkvice te na vrhu počakajo "nagravžni" oddajniki (nalašč jih nisem vključila v kolaž), k sreči pa me je kmalu potolažila cerkev sv. Hieronima ... To je bil najlepši del poti - z vrha Nanosa do kamnite cerkve, v zavetrju in tišini, še avtocesta spodaj je utihnila ...

Hvala Božu in Bogu :-) za tole spremstvo, počutila sem se varno (čeprav sva na koncu malo skrenila s poti :-)), do avta je pot minila hitro in nadvse prijetno. Ko sem prišla domov, smo šli na družinsko kosilce, da mi še kuhat ni bilo treba. Celo razkošje! Dan je bil sicer "nič posebnega", a zame zelo poseben.