Približno tak bi bil lahko povzetek zadnjih dveh tednov. Danes malo (z)mešano pisanje. Dan je pri koncu, prav čudno se mi zdi, da sem frej "že" ob pol desetih. Pravzaprav bi z lahkoto našla delo (npr. likanje, pospravljanje, pomivanje,...), pa se mi ne da... Brez slabe vesti. No. Skoraj.
Ura je spet pol enajstih, otroka končno spita, mož je na badmintonu, jaz za (pred?) računalnikom urejam misli...
Pred prihodom najmlajšega me je pogosto pestilo morje vprašanj: "Bo zgodba povsem drugačna kot pri Maruši? Kaj, če ne bom mogla dojit, ne bo hotel vlečt, ne bom imela mleka? Kaj, če bomo imeli krče? Kaj, če ponoči ne bomo spali? Kaj, če bo dojenček bistveno bolj zahteven kot Maruša v tem obdobju? Kaj, če ne bo zdrav? Kaj, če...???" Seveda si rečeš, da sprejmeš vse, kar ti pač življenje nameni, toda... Nekako se ti zdi, da bolje, kot je bilo, že ne more bit.
Tako. Novega družinskega člana smo se že "navadili" (čeprav je to kar malo grda beseda). In on se je navadil nas. Strasti so se umirile. Je bilo pa na začetku težko. Pa ne zaradi Lovrovega joka, zvijanja v trebuščku, premalo mleka ali česa podobnega. V naši družini je kaka 2 tedna vladala "izredna situacija", da sem že kar malo obupala...
... je zavetnik našega Lovrota (Lovra je sicer pravilno, ampak LovrOTa se bolj domače sliši), ki smo ga minulo nedeljo nesli h krstu...
Evo mene. Spet sem tu. Ne vem, za kako dolgo in ne vem, kako na dolgo, ampak sem. V teh 7 mesecih, kar se nismo brali, se je zgodilo kar nekaj reči. Veliko sem jih pozabila, nekaj pa vendarle ne. :-)