Tako. Novega družinskega člana smo se že "navadili" (čeprav je to kar malo grda beseda). In on se je navadil nas. Strasti so se umirile. Je bilo pa na začetku težko. Pa ne zaradi Lovrovega joka, zvijanja v trebuščku, premalo mleka ali česa podobnega. V naši družini je kaka 2 tedna vladala "izredna situacija", da sem že kar malo obupala...

Naša "ta velika" še ne hodi v vrtec. Njegov prag bi lahko prvič prestopila letos septembra, pa sva (beri: sem) se odločila, da bo doma še eno leto, če sem že ravno jaz zaradi Lovra na porodniški. Odločitev je bila malo bolj moja kot skupna, ampak neumno se mi je zdelo, da bi vrtec začela prav zdaj, ko se je najavil Lovro. Maruša bi lahko to razumela kot "izdajo", kot da smo jo spodili stran komaj nekaj dni po prihodu novega člana. Priznam, da je bilo na začetku res težko. Zaščitniški kot si do novorojenega nebogljenega bitjeca sem se slišala kar naprej ponavljati: "Ne to, ne ono, ne plezaj po meni, ko dojim, ne šlataj ga tako na grobo,..." Kriza! Maruša je ubogala le, če sem vpila (hm... to se dogaja še vedno!!!), če sem jo prosila kaj v normalno prijaznem tonu, sploh ni slišala. Najbolj zanimiva sem bila takrat, ko sem imela Lovra na joški ali v naročju, takrat je najraje plezala po meni, me stiskala in lupčkala. Zanimivo, pred Lovrom tovrstnega crkljanja s starejšo hčerko (pa ne po naši "krivdi") ni bilo. Če je mali spal in sem bila "frej", me sploh ni porajtala. Potem sem malo spustila kriterije in gledala skozi prste. Ni me motilo, če ga je lupčkala med spanjem, mislila sem si: "Še vedno bolje, da ga lupčka, kot da bi ga hodila ščipat ali tepst!"

Še preden sem z Lovrom prišla iz porodnišnice, je Maruša na "spremembo" opozorila s hudim jecljanjem. Kar solze so mi tekle, ko sem jo poslušala, kako neuspešno bi rada izgovorila besedo ali stavek. Da bo zadeva prešla me je prešinilo, ko se je sama trudila govoriti brez jecljanja in ji je šepetaje to tudi uspevalo. Če je besedo naglas le stežka izgovorila, jo je sama zašepetala brez jecljanja in je šlo.

Namenoma sem se trudila (tudi mož), da bi ji v teh prvih dneh posvečala bistveno več pozornosti kot malemu (tako ali tako po večini spečemu) škratu. Ampak tudi za mamo je nov član "šok". V prvih dneh po rojstvu sem imela nekaj težav s pristavljanjem --- polne in močno zadebeljene bradavice so ta malemu povzročale kar hude preglavice; od sedmih podojev v dnevu se je kakih trikrat zelo težko priklopil, vsaka mama pa ve, kako je, ko je dojenček lačen, pa mu ne moreš dat, mali kriči, tebi je hudo, mala sitnari... Občasno mi je po hrbtu teklo od "krize" --- joške tako polne, da bi mleko lahko prodajala, mali pa ni mogel zagrabit. Pa sem si stiskala ven, da ne bi bile tako polne, sprobala vse možne položaje, pa ni šlo. Če si ob tem predstavljaš še po meni plezajočo Marušo, ki je od male glavice oddaljena nekaj centimetrov, ni več daleč ugotovitev, da bi takrat dala VSE NA SVETU, da bi jo imela lahko tisti čas v vrtcu. Glede na to, da je bila odločitev, da bo to leto z nama z Lovrom doma, bolj moja kot najina, hkrati pa je za vrtec "navijala" tudi moja mama, ki je sicer v zadnjem letu in pol pazila Maruško, sem bila kar malo v krizi --- niti jamrat nisem smela preveč naglas (vsaj ne prepogosto :-)), ker sem itak brala v oblačkih nad glavo misli: "Saj smo rekli, da bi mogla v vrtec!"

Huuuu... Še najbolj razočarana sem bila sama nad sabo, ker sem lahko stvari pri ta veliki dosegla le, če sem bila do nje nesramna. Normalen ton ni zalegel, nekajkrat sem jo tudi po riti. V tistih prvih dveh tednih smo veliko jokali. K sreči so potem Seškovi fantje in teta, ki jih ima tako zeloooo rada, prišli z dopusta in imeli do začetka šole še nekaj prostih dni. Takrat je z njimi hodila na izlete, takrat sem imela jaz doma z dva tedna starim Lovrom "dopust", punca pa se je imela lepo in domov prihajala sila dobre volje...

Strasti so se umirile. Maruša je jecljala vedno manj, videla je, da jo imamo še vedno radi, tudi z bratcem se danes zelo lepo razumeta, rada ga ima, ljubosumja (zaenkrat) še ni. Danes mi ni žal, da smo skupaj doma, dnevi prehitro minevajo. Če bi imela le Lovra, bi mi bilo kar dolgčas, ker je fant izjemno priden, težave s priklapljanjem so v parih tednih prešle, lepo pije, mleka je dovolj, krčkov ni, nočno podiranje kupčkov, ki je bilo v prvih dveh mesecih prava (dobesedno!) nočna mora, pa se je tudi umirilo.

Sicer še vedno velja, da težko kaj dosežem, če ne povzdignem glasu ali grozim, ampak to nima nobene povezave z Lovrom. Včasih bi človek kar dal "obrt" (starševstvo) nazaj, po drugi strani je pa toliko lepih trenutkov v tem "poklicu", da ti zakrijejo temne plati in za nič na svetu ne bi želela, da ima naša "družina" samo dva člana (OK, priznam, samo parkrat na mesec si to želim :-)). Ko začnem grozit, da bom "živčn'ga fasala", se mi Žiga in Maruša že kar začneta smejat. Ker ko "živčn'ga" napovedujem, pomeni, da že ne more bit tako hudo. Vsi ostali se mi pa itak kar naprej smejijo, ko se jezim na otroke, češ: "Ah, še sanja se ti ne, kaj vse te še čaka..."