Ura je spet pol enajstih, otroka končno spita, mož je na badmintonu, jaz za (pred?) računalnikom urejam misli...

Pred prihodom najmlajšega me je pogosto pestilo morje vprašanj: "Bo zgodba povsem drugačna kot pri Maruši? Kaj, če ne bom mogla dojit, ne bo hotel vlečt, ne bom imela mleka? Kaj, če bomo imeli krče? Kaj, če ponoči ne bomo spali? Kaj, če bo dojenček bistveno bolj zahteven kot Maruša v tem obdobju? Kaj, če ne bo zdrav? Kaj, če...???" Seveda si rečeš, da sprejmeš vse, kar ti pač življenje nameni, toda... Nekako se ti zdi, da bolje, kot je bilo, že ne more bit.

Priznam, imamo srečo, Bog nas ima kar rad, Lovrova zgodba je praktično enaka Marušini (tudi vizuelno sta si zelo zelo podobna), dojenček je (kot Maruša) sila dobrovoljen in nezahteven, jaz imam že nekaj izkušenj in nekoliko več samozavesti, kar dobro nam gre, zadovoljna sem zelo (čeprav sem ta hip že rahlo utrujena in naveličana). Pred Marušinim in Lovrovim rojstvom sem prebrala knjigo, ki jo toplo priporočam vsem mamicam, ki se pripravljajo na materinstvo: Dojenje in materinstvo iz srca avtorice Ksenije Šoster Olmer. Tako, kot je treba oprat bodije za novega člana in pleničke za podiranje kupčkov, je "treba" prebrat še tole knjigo. Knjiga na topel, prijazen način mlade mamice spodbuja k dojenju in k poslušanju srca. Prijazna je do mamic in do otrok (tudi do ostale družine, ki je v tej knjigi, razumljivo, nekoliko zapostavljena).

Ko rodiš, poslušaš različne teorije o frekvencah dojenja, spanja, kako bi bilo "treba", kako so to včasih počeli, kako je s spanjem dojenčka v svoji posteljici in svoji sobici, pa še tisoče drugih nasvetov dobiš, če jih želiš ali ne. Okrog sebe imam hude navijače za dudo, mi smo ta starejšo spravili "gor" (pravzaprav jo še spravljamo) brez dude in brez težav, tudi pri mlajšemu nam gre kar dobro - brez dude. Seveda je prišlo obdobje, bom rekla raje trenutek nemoči, ko smo mu v usta tlačili to silikonsko zadevo, a ko je ta mali protestiral z bruhanjem, sem si rekla, da ni vredno. Nimamo dude, še živimo! Imamo mamino joško in to je to! Če je mami ravno na pevski vaji, si pa prej iztisne mleko in ga mož ali mama ponudita Lovru po steklenički (da smo ga navadili piti po steklenički, je kar trajalo!), ampak to je le v izrednih razmerah, max. 1x tedensko. To pomeni le, da ne gre za neko hudo načelnost, ampak presodiš, kaj otrok, kaj TI preneseš in česa ne!

Kar zjokala sem se (hormoni, pač :-)), ko sem v omenjeni knjigi prebrala uvodnik Dese Muck. V njem sem našla svoj pogled na materinstvo, ki se je komaj začenjalo. Odločna, da bom dojila, sem si stiskala, čeravno je iz dojk kapljala kri prve tedne (samo pri Maruši, pri Lovru sem že imela "lekcijo" od prej, kaj lahko storim, da se ne bo ponovilo peklensko trpljenje) in čeprav ti pediater, celo sestra v porodnišnici hladno reče: "Hja, gospa, boste pač dodajali mlečno formulo, če ne gre!"

Odločna sem bila in sem še, da bom poslušala otročka in svoje srce. Otroček ne potrebuje veliko, samo nekoga, da ga posluša in se mu odzove, ne pa, da ga "dresira". Zato sem pa doma! Razumem mamice, ki so morale v službo že po nekaj mesecih. Nepredstavljivo se mi zdi, da me je mama pustila približno 2 uri doma čisto samo, staro nekaj mesecev, ker je morala v službo. Nikoli se nisem zbudila. Menda! Tudi njej se zdi to danes nepredstavljivo!

Ne morem zavoljo neke načelnosti, da je zakonska postelja za moža in ženo, otroka odrinit v zibko in v svojo sobo zato, da bova imela midva mir. Otrok lahko edino z jokom sporoča, česa ne želi in nasmehom, kaj mu prija. "Preveč ga crkljaš!" A ja? Kdaj pa ga bom, če ne zdaj? Hvala Bogu se danes še želi crkljat, čez par mesecev kdo ve, kako bo! To ne pomeni, da ga imamo kar naprej na rokah, da noči prebedimo in ga nosimo zato, da ne joka, ker je navajen spati v naročju... Ne! Tako Maruša kot mali sta to moje (naše) preprosto sledenje njenim, njegovim potrebam nagradila s spanjem, nezahtevnostjo, nasmehi. Res je, da z možem spiva v zakonski postelji skupaj le del noči ali tudi to ne (zaradi udobja vseh treh, ne le zavoljo svojega udobja), ampak ne bi mogla poslušat jokajočega dojenčka v sosednji sobici, kako mi sporoča: "Mamica, me res nimaš rada? Me ne bi raje stisnila k sebi, da bi te malo povohal in se stisnil k "svoji" joški? Mi res ne bi dala raje malo svojega toplega mleka, namesto da me "dresiraš"?" Ne bi mogla zaradi načelnosti, da bom dojenčka po vsakem podoju položila nazaj v zibko zato, da se ne bo razvadil, "žrtvovati" svojega udobja. Ker konec koncev še vedno pravim, da moram gledat tudi na sebe. Vsak po svoje! Tako, kot po svoje razumem tiste, ki "dresirajo" otroke zavoljo svojega udobja, bi bilo meni skrajno neudobno živeti z mislijo, da odrekam malemu bitjecu tisto malo, kar želi od mene. Dojenčki res ne zahtevajo veliko. Toplino, ljubezen, varno zavetje. Crkljanje? Tudi! Raje vidim, da je scrkljan zdaj, kot pri 16h letih.

Poslušala sem, da če bom delala tako, potem ga bom mogla celo noč nosit, pa da mi ne bo zaspal drugače kot na rokah, pa da bo hotel vedno spat pri meni v postelji in nič drugače, da se bo začel dret prvo sekundo, ko ga bom položila v zibko,... Pri nas ni tako, pri nas je zaenkrat prav lepo enostavno. Včasih zaspi na joški in ga čisto enostavno prestavim v njegovo posteljico, včasih zaspi pri dojenju v zakonski postelji in ga kar pustim tam, včasih ga za pol ure zmanjka v ležalniku, v naročju ali na žogi. Ne morem ga poslušat, da joče; nekako prenesem, da sitnari, joka pa ne prenašam, ker vem, da obstaja samo max. 3 do 4 možnosti, kaj ga teži: lakota, nepodrt kupček, zaspanost oz. utrujenost, neudobnost trenutnega položaja ali preprosto samo potreba po bližini.

Teorije določenih pravijo, da naj bi malo bolj debelušne dojenčke (npr. tudi naš bi spadal tja) morali načrtno odvajati od prepogostega dojenja, češ, da ne bodo predebeli. Naj bo malo lačen, da se bo že navadil. Ne se hecat! Maruša je bila tudi bolj kot ne debelušen dojenček do kakega 9. meseca, potem se je potegnila in danes je prav fejst punca (pa ne samo za pogledat, tudi sicer). Dojim, ko Lovro želi, kar pomeni čez dan na 3, 4 ure, zvečer pa nekoliko pogosteje, ker imam mleka zvečer nekoliko manj. Mi je to težko? Ne! ZATO sem doma! Ponoči še vedno ne spimo celo noč, kar je pri treh mesecih že kar pogosto, pa mi tudi ni hudo. Priklopiva, spije, spiva naprej. Ja, skupaj. Včasih je treba podret še kak kupček, ampak redko. O, moj Bog, kako scrkljanega otroka bomo imeli! Meni je prav. Ponavljam, raje zdaj kot pri 16h. :-)

Želim povedat, položit mladim mamicam na srce, naj ne poslušajo drugih, naj poslušajo sebe, svoje notranje občutke, ker edino TISTI so pravi. K sreči moje občutke moji najbližji podpirajo in razumejo (OK, glede dude smo še na nasprotnih bregovih :-)), v kratkih obdobjih sitnarjenja Lovra pač vzamemo v naročje in če "zahteva" gibanje, ga ne nosimo, ampak sedemo na žogo (tisto, ki jo lahko uporabljamo tudi namesto stola), pa se malce pozibavamo. Zadeva je praktična! Ne samo, da na ta način zelo učinkovito umiriš, uspavaš dojenčka, še celo kak film lahko zraven pogledaš... :-)

Nimamo nekega hudega reda. Edini red, ki se je do danes izoblikoval, je, da imamo čez dan eno približno 2-3 ure dolgo spanje (včasih ta maraton nastopi prej, včasih pozneje) in nekaj kratkih polurnih. Zvečer zaspimo okrog desetih, imam 2 nočna podoja, včasih še kakšnega več. Ravno sredi prejšnjega stavka se je mali oglasil. Hja, kupček ga je tiščal, kakih 5 minut je gledal kot čuk, sem ga spet priklopila za par minut in spimo naprej. No, spi. Jaz pa tipkam. :-) In počasi zaključujem...

Izkazalo se je, da formula medsebojnega poslušanja (zaenkrat) kar deluje! Tako, da smo vsi zadovoljni. Iz izkušenj pa vem, da ta formula "dela" manj kot leto, potem se pa začnejo hudi boji in pogajanja... :-)

Pa še en nasmešek, star samo nekaj uric...