Našli sonček, prvi zobek in presneti voluharji
Približno tak bi bil lahko povzetek zadnjih dveh tednov. Danes malo (z)mešano pisanje. Dan je pri koncu, prav čudno se mi zdi, da sem frej "že" ob pol desetih. Pravzaprav bi z lahkoto našla delo (npr. likanje, pospravljanje, pomivanje,...), pa se mi ne da... Brez slabe vesti. No. Skoraj.
Ker je naš domek v ljubljanski kotlini, je bil sonček v zadnjih treh tednih izjemno redka dobrina. Mami se mi je 14 dni nazaj redno "javljala" iz Izole in se važila, kako se sonči in špancira okrog v samem puloverju, mi v Tacnu smo pa komaj videli sosednjo hišo, taka megla je bila. Ko si stopil ven, ti je pa mraz tako butnil v obraz, da si raje hitro zaprl vrata in skočil na toplo... Brrrr... Skoraj nismo hodili ven in bili zato posledično že vsi tečni in naveličani. No, iz megle smo se končno izkopali minuli četrtek in si vzeli 4 "proste" dni na soncu.
Ko smo na morju, čas teče nekoliko drugače. Zjutraj se odvija zelo počasi, ne gledamo na uro, potem vzamemo nahrbtnik s hladnim kosilom, blazino za sedenje. Ker sva optimista, z možem celo vsak svojo knjigo. Ko se že enkrat skidamo na sonce, smo na soncu, dokler zdrži. Martinčkanja ne prekinjamo s popoldanskim spancem in kosilom. Maruša uživa na igralih, vetrič lahno pihlja, sončni žarki razvajajo naša prezebla telesa. Lovru svež zrak in morska klima prijata, zato kar naprej drema. Ko smo zunaj, je še manj zahteven, kot sicer. Skratka, divota. Sonce zdrži le do štirih, potem je dovolj časa za kuhanje. Kljub temu, da "nič pametnega" ne počnemo, smo zvečer kar utrujeni. Naša Maruša se zelo izkaže: 2 uri na igralih, približno 4 kilometre peš in še 2 aktivni uri v bazenu. Pa še kar gleda... Zvečer je ni treba prosit, da zaspi, zmanjka jo v trenutku.
V Izoli je naš Lovro postal ponoči nekoliko bolj "zahteven". Medtem, ko je že takoj naslednji dan po zadnji objavi na blogu en nočni obrok preskočil, je v zadnjih dneh podoje močno zgostil. Dve noči sem potrebovala, da sem ugotovila, da ni lačen, ampak potrebuje "živo dudo". Napovedal se je namreč prvi zobek. Dlesen še ni predrta, bo pa kmalu. Tudi pri Maruši se je prvi zob pokazal kar kmalu, pa nas je vseeno malo presenetilo. Pri treh mesecih in pol... Hja, očitno si je fant dobro zapomnil besede patronažne, da lahko začnem uvajati gosto hrano že pri štirih mesecih. In očitno namerava fant pri štirih mesecih s svojim prvim zobom glodati jabolka. :-)
S "presnetimi voluharji" je morda kdo pomislil, da se oziram na volitve. Ne se hecat. Tokrat mislim dobesedno. Po našem vrtu rijejo voluharji. Zobajo korenine radiča in se sladkajo s korenjem. K sreči jim por ne diši. To troje imamo namreč še vedno na vrtu. Nekaj krasnih štruc radiča je bilo še nedotaknjenih. Do nedavnega. Naš vrt so namreč našle še srne in si postregle. Banda divjačinska! Če ima kdo kak recept, kako pregnati voluharje, srne na dokaj human način, naj prosim pove. Zadnjič nam je Žigova žlahta poslala nekaj parov divjačinskih hrenovk. Žiga komentira, da smo si zdaj bot in da se na srne ne smemo jeziti preveč. :-)
Smolejke smo hude solatar'ce, mami je "najhujša" in tudi daleč najbolj zaslužna za to, da je takšna ali drugačna solata z našega vrta na mizi večino leta. K sreči so nam "zverinice" nekaj radiča le pustile. Da je grenak? Trd? Ne preveč dober? Bi se strinjala. Marsikdo ga ne jé, če ni na njem jajc, krompirja, ješprenja ali fižola. A za vse našteto se je treba malo potruditi, vedno zadeve niso "na zalogi". V trenutku, ko nisem imela ničesar pri roki, samo skledo dolgočasnega, praznega narezanega radiča, sem preskočila nerganje o grenkobi in čisto "po nesreči" nanj vrgla pest slanih arašidov, ki so že nekaj časa čakali v omari. Kakšno odkritje! Od tedaj ga z velikim veseljem jem vsak dan, tudi kot samostojen obrok. Rdeč radič je grenak, štrucar niti ne toliko, oba sta trda, ne najbolj okusna. Arašidi imajo nekoliko sladek okus, ki se krasno poveže z grenko in tršo zimsko solato. Priporočam, res! Tudi pinjole so super, ampak nesramno drage.
Sonce, zobje, voluharji in solata. Čisto blesav zapis, a ni? Kakršna avtorica, tak zapis. Menda me bo Miklavž letos preskočil. :-))))
No feedback yet
Form is loading...