Tako nekako bi rekel moj radijski kolega Tone. Veliko je priložnosti, ko ti prepove "to zadevo". Ampak tokrat mu ne bo uspelo. :-) Nocoj bi morala pisat vsaj malo o najbolj priljubljenem svetniku Miklavžu. Pa ne bom, ha!

Naslov zapisa ima le nekaj skupnega s temo, o kateri bom pisala. Bom rekla, že spet. Ker sem o tem že malo nakladala tule.

Ponujam malce branja o lulanju in kakanju dojenčkov. Pred Marušinim rojstvom sva z Žigom pridno hodila v Kranj na predavanja, ki jih je organiziralo Združenje Naravni začetki (naj prišepnem: še vedno jih organizira). Eno od teh je imelo naslov: "Sssss... Lulam. Koncept brez plenic." Spet drugo srečanje je vzpodbujalo uporabo bombažnih pleničk, t. i. "racmank" za večkratno uporabo. Priznam, koncept brez plenic se nama je zdel čista znanstvena fantastika oz. preveč stresna zadeva za starše, o uporabi "racmank" sem pa celo razmišljala nekaj dni nekaj mesecev preden sem prvič rodila. Ko sem videla tiste prve smolnate kakce, sem to misel povsem spodila stran, preveč dela je, smo brez sušilca, začetna investicija ni poceni, pa še tveganje se pojavi, da si premisliš in prešaltaš na "hoferke", "lidlke" oz. "müllerke"... Zato mi tudi pri Lovru ni padlo na misel, da bi se šli eksotiko brez plenic ali da bi telovadila s pralnimi plenicami za večkratno uporabo.

Mogoče pomisliš, draga mamica ali očka, ko boš prebral odstavek, ki sledi, da smo psihoti. Pa nismo, čisto res, da ne. Kljub temu, da se zdi, kar zadeva izločanje dojenčkov, da se obnašamo tako, kot verjetno velika večina staršev (uporabljamo pač plenice), ni tako. S kakanjem in lulanjem sem se pri Maruši kar dosti ukvarjala, le, da sem pri Maruši začela "šele" pri štirih mesecih. Pri Lovru pa že pri treh tednih! Psihoti, ja! :-) Nemalokrat se je namreč zgodilo, da sem bila takoj, ko sem odvila pleničko, fajn pošpricana. Curek sem nekako poskusila ujet v plenico, pa je bilo vseeno potem še nekaj dela z brisanjem podloge, s preoblačenjem sebe in včasih tudi Lovra, zato sem si rekla: "Hej, mladenič, če se takoj, ko te odvijem, polulaš, te bom pa nesla v kopalnico in se daj tam!" Ne bi verjela, če ne bi poskusila. Pri treh tednih, ko je bilo dete še vse mlahavo v predelu glave in drobceno (danes je pa že ornk dec :-)), je zadeva uspela v prvem poskusu! Odnesem ga nad umivalnik, ga dvignem, naslonim na hrbet in že je teklo. Naslednjič je teklo spredaj in zadaj. Pa sem dobila veselje in kar precej tistih sitnih tekočih kakcev pognala kar direkt v kanalizacijo. Seveda je cena tega početja stalno čiščenje umivalnika in morda se kdo zmrduje nad higieno, ampak menda je urin bolj sterilen kot denar ali kljuke, ki jih šlatamo kar naprej, kot veste, ga (svoj urin) pa tu in tam Survivor oz. Bear na Discovery-ju celo srkne. :-)))

Od 3. tedna naprej našega fanta torej nosimo nad umivalnik. Sicer ga včasih lulanje ne zanima, ampak se mu zdi bolj zanimivo vlečenje štumfa z noge ali se mi raje reži v ogledalu, pa mi to ne vzame veselja. Ga ne "teroriziram" in ne posiljujem. Če mu je za lulanje, se skoraj vedno polula takoj, če mu ni, mi to jasno sporoči tako, da postane z nogami tako nemiren, da ga komaj uspem obdržat v rokah. Takrat ga le umijem, se obrnem na petah in ga zavijem v pleničko. K sreči se s to "telovadbo nad umivalnikom" strinja tudi mož in tudi sam vedno "preizkusi srečo", ko ga previja. V večini primerov je uspešen (poglej ta nasmeh na desno :-)).

VEDNO se potrudim, da ga nesem lulat takoj, ko se zbudi. Tudi če spi samo pol urice. Mamice poznamo "cicibanščino", zato vemo tudi, kdaj se dete namerava pokakat, kdaj ga napenja. Tudi takrat ga nesem, pa potem ni treba packat s tistimi sitnimi preveč (!) naparfumanimi robčki. Priznam, sama imam boljši občutek, če prestrežem kak kakec in mu tako z veseljem zamenjam plenico, tudi če ni pokakana in če ni težka.

Investicija v lulanje in kakanje (pravzaprav je edina investicija čas) se mi zdi "dobra". Tudi z Marušo smo se ukvarjali, sicer smo začeli kar "pozno", a pri letu in pol smo bili praktično skoraj suhi. Čez dan je hodila lulat sama in imela "za vsak slučaj" pleničko, čez noč je imela pleničko, to je bila dnevna poraba - dve do tri plenice. Pri dveh letih je bila tudi ponoči suha, nastavek za WC je "ukinila" še pred dopolnjenim drugim letom, ker se ji je zdelo blazno fajn sami lesti na školjko, čeprav je z nje visela kot špaget in sem se sprva kar bala, da bo padla V školjko, ne Z nje. :-) K sreči se to ni zgodilo. Že dolgo ni nobenega problema, sama gre lulat, kakat, si umije roke, rito brišemo mi, brez skrbi. :-) Tu in tam se še zgodi kakšna mokra nesreča, ko zleze na školjko prepozno in na to opozarja luža zraven. :-) Pa ne delamo panike zaradi tega, se pač zgodi. Ravno danes, ko je bila zunaj, me kliče na balkon in se dere: "Mamiiiii, lulat me tišiiiiiii." Sem rekla, naj pride gor, zakaj me sploh kliče. "Mami, dej prid rajš ti doooool, pa me dej lulat na travco." Sem vztrajala, naj pride sama gor. Punca je brihtna, ni se ji dalo pešačit v drugo nadstropje hiše, se je ustavila kar pri mami v prvem štuku. :-)))

Kljub temu, da na večini kahlic piše gor 18m+ (od 18. meseca naprej - pa ne verjemite vsemu, kar piše. :-)), sem odločena, da jo začnemo uporabljati takoj, ko bo Lovro lahko sam sedel.

Hja, tak'le 'mamo. Plenice, kupčki, dojenje, lulanje, vmes pa še kak trenutek sitnobe in kar nekaj fletnega glasnega vriskanja. Malo še cajtamo učke, ki se kar nekako nočejo spraviti v red in čistimo nos, kar gre našemu fantu hudo v nos :-) (edino takrat se dere kot sraka!), pa grejo dnevi kar hitro okrog. Ne morem verjet, da bo mali čez teden dni star že 4 mesece in da sem že 5 mesecev doma! Prav tako ne morem verjet, da bo kmalu novo leto! Hitro, hitro mine čas...

Sicer pa, da veste, sem danes blazno sitna in utrujena. Tamala (no, ta velika) mi je dvignila živec, kar se zgodi skoraj vedno, ko popoldne ne gre spat. Zanimivo, takrat je navita kot ura, takrat ji težko kaj dopoveš, postane čisto divja, neubogljiva in precej glasna. Zdrav otrok, pač. Ki pa smo ga spravili spat že ob osmih. Razkošje in pol za naše razmere! Zato bi lahko rekla, da sem danes BILA sitna in utrujena, ker dan zaključujem, ga podpišem: "Lahko bi bilo boljše! Lahko pa tudi slabše..." in pokorno javljam, da sem jutri pripravljena na nove materinske zmage. Zdaj pa na mestu voljno! :-)

P. S. Lovro je danes, ko sem tole dopolnila, star nekaj dni manj kot pol leta. Mislim, da je minilo vsaj 3 mesece, kar sem nazadnje zamenjala pokakano pleničko. Lovro obvlada! Ko se je kakec iz tekočega spremenil v gostejšega, smo se z umivalnika preselili na školjko. Nanjo sedem kontra kot sicer, med svoje noge dam Lovrota, pa je. Mali se pridno pokaka vsako jutro, včasih pa tudi po kakšnem vmesnem (ne le nočnem) spancu. Če se kdo opogumi, priporočam. Pa še nekaj. Po dojenju oz. hranjenju ni priporočljivo otročka nosit na stranišče, saj mu položaj za kakanje stisne želodček, tako si lahko nadejate pridelek tudi v "vrhnjem nadstropju". :-)