Evo mene. Spet sem tu. Ne vem, za kako dolgo in ne vem, kako na dolgo, ampak sem. V teh 7 mesecih, kar se nismo brali, se je zgodilo kar nekaj reči. Veliko sem jih pozabila, nekaj pa vendarle ne. :-)
Vmes sem se lepo zadebelila in enkrat sredi avgusta na hitr'co majčkeno shujšala (dobre 4 kil'ce). No, rodila sem, ker 4 kile se pa ne izgubijo kar tako na hitro (tudi, če dojiš!). Imamo fanta Lovra, fejst dec je, Žiga je vesel, da se je stanje spolov izenačilo (v resnici meni, da tudi tako razmerje nikoli ne more biti uravnoteženo - res je! :-)), čeprav bi bili tudi še ene punčke veseli. Sva menda ena redkih, ki sva želela, da spol ostane presenečenje. A iskreno povedano sem zelo močno sumila, da tokrat nosim fanta in sum je bil utemeljen.
Kar fletno se imamo. Ne rečem, da ni naporno. Ne rečem, da si ne bi želela, da bi se večeri za naju, za branje in pisanje začeli že kaj prej, ne šele ob pol enajstih, ampak... Bomo že.
Tokrat vas le pozdravim po dolgem času in pač povem, da bom morala biti kratka. Nimamo fantiča, ki bi spal ponoči po 6, 7 ur skupaj (vsaj ne še), ampak se dojiva na 3 oz. 4 urice. Saj ni hudega, lahko bi bilo še slabše!
Zdaj bodo pogovori tekli bolj okrog teh dojenčkastih stvareh. Že zato, da bom sama raje brala za nazaj. Stvari se namreč tako hitro pozabijo...
En zaspan pozdravček izpod Šmarne gore! Dete je staro 10 tednov in še nekaj dni, v nedeljo ga nesemo h krstu. Kar pester vikend bo...
O Mirjam, čestitke:) Nisem vedel sploh, da pričakujete, niti da ste rodili:) Sem se pa že spraševal kam si vmes poniknila. Če se ne motim, si za nekaj časa odšla celo iz druščine blogerjev.....
No, kakorkoli že, dobrodošla nazaj in uživajte!