Rečeno - storjeno. S polnim avtom robe, kot bi odhajali za en teden na Hvar, smo se v soboto popoldne vendarle odpeljali v Izolo na kratek oddih in ob mahanju Seškom v pozdrav na njihovih obrazih (zaradi tako dolgega pakiranja) našli nekaj posmehovalnih mišic :-).
Joj, koliko dni je že minilo od zadnjega vpisa. Pa taka zagnanost 4 mesece nazaj, zdaj se pa kar ne spravim za računalnik in k tipkanju... Ja, grozna sem. In obljubim, da se bom popravila. Če ne prej, kmalu. :-) Kar groza me je, koliko klikov se je nabralo v tem tednu - klikov tistih, ki bi morda želeli prebrati kaj novega, pa še kar težim s temi orhidejami. :-)
Odnos do rož je verjetno malenkost deden. Odnos moje mame do rož je enak mojemu. In moj odnos je tak: rezanega cvetja ne "maram". Ne vem, smili se mi. Rožice tako hitro nagnejo glavo. Tisti, ki ti je cvet prinesel v dar, se je "skeširal" z najboljšim namenom, potem pa je cvet en-dva-tri za na kompost. In to se mi zdi tako zelo škoda. Svoje naredijo tudi radiatorji in roža še prej klecne. Potem nekako iz vljudnosti tisti napol gnili cvet gledaš v vazi še kak dan, dva in se spominjaš darovalca, dokler ne začenja iz vaze že smrdeti... Veliko bolj praktično se mi zdi, da če že govorimo o rožah, da namesto rezanega cvetja dobiš/pokloniš v dar teg'lc z vijolico ali kakšno podobno nezahtevno rožico.
Že pred časom sva z možem po stotih letih šla v gledališče, tisto pravo profesionalno gledališče. Če smo natančni, zavila sva v MGL. Ta mjuzikle zelo skrbno pripravi (vsaj take izkušnje imava), zato sva si rekla, da bo verjetno Sugar kar zanesljiva izbira in razlog za lep, sproščen večer.
A se spomnite te humoristične nadaljevanke? Jaz se je ne, ker je nisem nikoli spremljala, mi pa še danes v ušesih odmeva njihov uvodni "song". Še posebej glasno mi je odmeval včeraj, ko smo po zimskem spanju prvič konkretno stopili na vrt in se šli vrtičkarje.