Odnos do rož je verjetno malenkost deden. Odnos moje mame do rož je enak mojemu. In moj odnos je tak: rezanega cvetja ne "maram". Ne vem, smili se mi. Rožice tako hitro nagnejo glavo. Tisti, ki ti je cvet prinesel v dar, se je "skeširal" z najboljšim namenom, potem pa je cvet en-dva-tri za na kompost. In to se mi zdi tako zelo škoda. Svoje naredijo tudi radiatorji in roža še prej klecne. Potem nekako iz vljudnosti tisti napol gnili cvet gledaš v vazi še kak dan, dva in se spominjaš darovalca, dokler ne začenja iz vaze že smrdeti... Veliko bolj praktično se mi zdi, da če že govorimo o rožah, da namesto rezanega cvetja dobiš/pokloniš v dar teg'lc z vijolico ali kakšno podobno nezahtevno rožico.

Priznam, razlog pisanja o "rožicah za v vazo" je polna vaza vrtnic s sklonjenimi glavicami, v sredini je ena gnila gerbara in posušena večcvetna vrtnica. Darovalci so mi rože s takim veseljem poklonili za rojstni dan, pa je bilo to cvetoče darilce že čez dva dni nared za kompostiranje. :-( A ni škoda, no?

Če govorimo o rožah, imam še najraje orhideje - že en čas do njih gojim prav neverjetne simpatije, kljub temu, da se z rožami ravno glih za glih razumemo. Smo pa z orhidejami malo boljše prijateljice, ker so "punce" nezahtevne, ker ne zamerijo, če jih pozabiš zaliti, ker imaš mesece in mesece pušeljc na mizi, ker ni treba menjati vode in ker zlepa ne pobesijo pogleda oz. odvržejo cvetov. Evo, to je tip rože, prav meni na kožo pisan. Danes jih dobiš že za nekaj evrov, včasih je bil pa samo en cvet (odrezan) orhideje vreden celo bogastvo. Prav spomnim se, kako dragi so bili cvetovi orhidej - dobil oz. kupil si jih skupaj z majhnimi epruvetkami, da so vsaj nekaj dni "gverale" ... Danes pa dobiš teg'lc orhideje že za nekaj evrov (OK, to je redkost), ampak zelo lepe orhideje za 15 - 20 € prodajajo v Obiju - dvostebelne, z ogromno zaprtimi cvetki. In to krasno investicijo potem lahko gledaš in gledaš mesece in mesece (je le fino, če jo tudi vmes kdaj zaliješ :-)). Tole ni moja orhideja, ampak je fotka nastala lani v Arboretumu, ko so imeli na posebnem mestu tudi razstavo orhidej. Če želite večjo sliko, kliknite nanjo (hvala, Jože!).

Orhideje so enkrat za vselej premagale mit o petičnosti, ki se je spletal okrog njih od 18. stoletja naprej. Nedvomno ne spadajo več med cvetje najbogatejšega sloja, kar je posledica razvoja laboratorijskih tehnik razmnoževanja, ki omogočajo masovno proizvodnjo. Ker se je posledično zmanjšalo tudi ropanje pragozdov, je razvoj te tehnologije še pomembnejši. Proizvajalčeva naloga pa je, da nas malo izobrazi, kako s pravilnim "rokovanjem" dosežemo, da se življenjska doba orhidej podaljša...

Pred časom se je malce dlje v najini pisarni zadržal Slavko Zgonc, strokovnjak za vrtove, rože, skratka za vse, kar raste, cveti, dehti, se debeli. Pa sem začela z orhidejami. Doma imam eno od slovenskega vzgojitelja Ocean Orchids iz Dobrovnika in res cveti že celo leto in pol. Bomo videli, kako je s tole iz Obija, ki sem jo od moža dobila za materinski dan. :-) Mimogrede, obe sta slikani pri našem velikonočnem aranžmaju. :-) Imam pa še kakih 5 necvetočih oz. odcvetelih orhidej, ki so v "reha-centru" (beri: v "rehabilitacijskem centru" na drugi polici, malo proč od oči).

Rade imajo svetlobo in vlago. Večina ljudi goji orhideje v stanovanju na okenskih policah, hodnikih in drugih svetlih kotičkih. Prav zagotavljanje primerne količine svetlobe predstavlja pri gojenju orhidej največji problem. Zelo pogosto je omejujoč faktor tudi zračna vlaga. Zagotavljamo jo z rošenjem in gojenjem nad plitkimi posodami v katerih je vedno voda, ki počasi izhlapeva. Pomaga tudi rošenje in vlaženje listov z vlažno krpo. Pomembno je, da rastline zaščitimo pred pripekajočim poletnim soncem, ki ga falenopsisi (falenopsisi so sicer najbolj razširjeni) in pafiopedili še posebej težko prenašajo. Ta dva rodova lahko z malo sreče uspešno gojimo tudi ob severnih oknih, kjer je svetlobe manj.

Kaj pa zalivanje? Dobila sem že nekaj orhidej oz. falenopisov in na skoraj vsakem "navodilu za uporabo", ki je običajno zapičeno v "zemljo" oz. bolje rečeno lubje :-), piše, da orhideje ne marajo stoječe vode. Nekje sem prebrala teorijo, da je morda še najbolje, da se z orhidejo postaviš nad korito oz. umivalnik, jo vzameš iz okrasnega lončka in skoznjo spustiš mehko vodo (če je nimam, pač odprem pipo :-)). Počakaš, da se odteče in to je to. Zaliješ spet, ko vidiš, da je zemlja suha (to vidiš, ker so lončki, v katere so orhideje posajene, praviloma prozorni).

Zelo lepa in slikovita spletna stran o gojenju orhidej je tale. O zalivanju pravi:

"Voda za zalivanje mora imeti sobno temperaturo. Ne smemo zalivati prepogosto in v majhnih količinah. Najbolje je postaviti enkrat na teden cel lonček v posodo z vodo. Zalivati moramo samo z mehko vodo brez apnenca. Če imamo samo nekaj rož lahko dobimo vodo brez apnenca s prekuhavanjem. Voda za škropljenje mora biti prav tako brez apnenca in ne sme biti hladnejša kot zrak. Tega ne smemo pozabiti, še posebej če pripravljamo vodo za dlje časa.

Večina orhidej ne prenaša mokre podlage, ker njihove korenine začnejo gniti precej hitro. Zelo pomembno je, da se prst posuši preden naslednjič zalivamo. Orhidejam bolj škoduje preobilica vode, kot njeno pomanjkanje.

Nekatere orhideje morajo, da bi zacvetele, brezpogojno imeti obdobje mirovanja. V tem obdobju moramo omejiti zalivanje ali pa jih sploh ne zalivati.

Priporočeno je, da orhideje zalivamo zjutraj: tako bomo bolj sigurni, da se pomotoma zaliti deli rastline posušijo preko dneva. Mokro rastlino pri nižji nočni temperaturi namreč lahko napadejo škodljivci. Kaplje vode na listih in cvetovih v sončnem dnevu lahko povzročijo oparenje rastline. Zalivanje mora biti obilno, v podstavku ne smemo pustiti preobilico vode."

Tudi gospod Zgonc pravi enako: "Orhideje zalivamo z mehko vodo. Dobimo jo tako, da jo dva dni vodo v večji posodi (povejmo po domače: lamparju) in potem z vrčem odvzamemo vodo in zalijemo orhidejo. Voda na dnu ni uporabna, ker je v usedlini apnenec, ki orhideji ne paše."

Še enega dobrega trika me je naučil g. Zgonc: "Ko orhideja odcveti, nikar ne odreži stebla nad 2. očesom, kot nas "učijo" (potemtakem iz zemlje oz. lubja :-) gleda le kratek štilček). Če naredimo ta rez, smo s tem vsaj 80 potencialnih cvetov vrgli stran! Ko orhideja odcveti in ko vidiš, da se vrh stebla, na katerem so bili prej cvetovi, začne sušiti, odreži steblo nad zadnjim očesom in iz očes bodo poganjale nove vejice z novimi poganjki." G. Zgonc pravi, da nas tako učijo zato, da bi orhidejo čimprej zavrgli, ker ne bomo mogli dočakati novih cvetov. Tako gremo v trgovino po novo, čeprav bi nam "stara" lahko znova razveselila s cvetom bistveno prej, kot če ji odstrižemo "vrat" prenizko. Nova orhideja - nov dobiček v trgovčev mošnjiček.

Kaj pa gnojenje? Podjetje Ocean Orchids priporoča takole:

"Falenopsisi so izjemno žilave rastline, ki prenašajo mučenje svojih lastnikov presenetljivo dolgo časa (oh, yeah! :-)). Tudi zato jih ljubi vedno večje število ljudi, saj ne glede na ustreznost oskrbe preživijo vsaj nekaj mesecev, ko cvetijo. Druga pomembna stvar pa je, da je gnojenje pri orhidejah nasplošno manj bistven faktor, saj so navajene na izredno nizke koncentracije hranil, ki jih dobijo v naravi. Če imate orhideje doma samo dokler cvetijo, nato pa jih zavržete, potem se vam z gnojenjem sploh ni potrebno ukvarjati. Če pa jih želite obdržati dlje in jih pripraviti do ponovnega cvetenja, pa vam svetujemo uporabo tekočih ali kristalnih mineralnih gnojil, ki pa jih uporabljajte zelo zmerno. Če v navodilih piše, da je na liter vode potrebno dodati 3 mililitre gnojila, ga dodajte le 1 mililiter. S tako šibko koncentracijo je lahko vsako zalivanje tudi gnojenje, kot v naravi in v komercialnih proizvodnjah." Kar se gnojenja tiče je istega mnenja tudi spletna stran http://roze.si/gojenje-orhidej. Pri gnojenju se ravnajmo po principu: manj je več. Če sem razumela prav, tudi brez gnojenja orhideje normalno funkcionirajo, le listi niso tako lepo zeleni.

A sem preveč zatežila s to cvetočo zelenjavo? :-)