Katoliški mediji

od Jože Email

Januar je mesec verskega tiska, ko običajno poravnavamo naročnino na verske časopise, to pa je tudi priložnost za razmislek o pomenu katoliških medijev. Ti imajo neprecenljivo vlogo pri oznanjanju in poglabljanju vere pa pri oblikovanju stališč, ki izvirajo iz krščanstva.

Da bi razumeli vlogo katoliških medijev med nami, si moramo najprej zastaviti vprašanje, kaj pravzaprav so katoliški mediji, ali še bolje, kaj niso. Ko si bomo na ti dve vprašanji odgovorili, bo razmislek o pomenu precej lažji in naše zavedanje o tej temi bo bolj realistično, kajti včasih se zdi, da verniki od »svojih« medijev pričakujemo nekaj, kar ti ne morejo dati.

Prvi in osnovni namen katoliških medijev je evangelizacija. To torej ni raziskovalno novinarstvo, ni polemično in kritično sledenje dnevni politiki, strankam, ni predstavljanje globalnih problemov od ekonomije do ekologije. Da se razumemo, lahko je tudi to, ampak to ni osnovni namen.

Katoliški tednik, cerkveni radio ali pa glasilo nekega duhovnega gibanja, želijo predvsem pospeševati razvoj duhovnega življenja, notranje kulture, čut za tradicijo navzočo v skupnosti. Taki mediji se v prvi vrsti ne trudijo poudarjati razlik, ampak poudarjajo, da smo vsi člani iste organizacije, skupnosti in imamo svoje poslanstvo v Kristusu.

Osnovni namen je torej evangelizacija. Prvi oznanjevalec je bil sam Jezus iz Nazareta, ki je kot potujoči učitelj v svojem času ubral novo pot za oznanjanje Božjega nauka. Ni oznanjal samo v takratnih bogočastnih prostorih, shodnicah, ampak je potoval iz kraja v kraj in nagovarjal ljudi na javnih mestih, pri vodnjakih, ob jezerih, na svatbah in večerjah... Lahko bi rekli, da je dal širjenju Božje besede nov pomen. Iz nečesa statičnega se je premaknil k aktivnemu in dinamičnemu (in to nam kaže njegovo novost tudi danes). Prav tako je bila njegova beseda namenjena vsem, ki so ga poslušali, a vendar tudi vsakemu posamezniku. Še več, njegove besede in nauk tudi danes niso izgubile aktualnosti, v sebi imajo večnostno dimenzijo.

Evangelij so za tem oznanjali Jezusovi najbližji učenci, ki so ga po navdihu Svetega Duha s pomočjo evangelistov zapisali in nam tako izročili temelje naše vere. Ko danes govorimo o evangelizaciji, imamo v mislih nadaljevanje Jezusovega oznanjevanja, po njegovih učencih, škofih in duhovnikih.

Evangelizacija, širjenje veselega oznanila, je bila ves čas v srži krščanstva. Besedo odrešenja je treba oznanjati. O tem piše že sv. Pavel, ki pravi „Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!“ (prim 1 Kor 9,16). Zato se pravzaprav postavlja vprašanje, zakaj v zadnjih letih govorimo o novi evangelizaciji, če pa je ta že ves čas v središču krščanske zavesti.

Upokojeni mariborski nadškof Anton Stres ugotavlja, da verjetno zato, ker se je svet v zadnjih letih precej spremenil. Ni se spremenil na hitro, ampak spremembe potekajo od Francoske revolucije naprej. Ta je bila na nek način mejnik, ki je zamajal »stari svet«. Največji korak k družbi, kot jo poznamo danes, pa se je zgodil sredi 20. stoletja, ko se je obrnilo razmerje med tradicionalnim in sodobnim. Če je tradicionalno do srede 20. stoletja, vernost še postavljalo v ospredje, se je s tem obdobjem vernost preselila na obrobje. Zdaj lahko bolj razumemo, zakaj moramo govoriti o novi evangelizaciji, saj je potrebno družbo, ki je bila še pred dobrimi 50. leti prekvašena s krščanstvom, ponovno evangelizirati.

Vse kar verniki danes vedo o Cerkvi, vedo iz medijev. Če vedo kaj o Cerkvi, vedo zato, ker je bil (nad)škof na televiziji, ker je radio poročal o neki cerkveni prireditvi in ker je rumeni časopis pisal o kakšnem škandalu. Žal večina vernikov Cerkve ne pojmuje več tako, kot so o njej slišali pri verouku, ampak kot so jim jo naslikali javna mediji. To v veliki meri velja za nedeljnike, ki so nekak center ali baza Cerkve, skoraj v celoti pa to velja za oddaljene, »šunka« kristjane.

Če tudi veliko vernikov svojo podobo Cerkve oblikuje glede na medije, potem je jasno kako pomembna je njihova vloga. V dobrem in slabem smislu. Če namreč o nekem dogodku ne moremo nikjer ničesar prebrati, slišati ali videti, lahko (po)dvomimo, če se je sploh zgodil. In tu je »tragika« dogajanj denimo v župnijskih občestvih, kjer se zgodi veliko lepih in dobrih stvari, a so zaradi medijske neodzivnosti, žal obsojeni na obrobnost. Ni torej važno samo kaj nam preko medijev servirajo, ampak tudi kaj nam zamolčijo!

Cerkev se pomena medijev načeloma zaveda. Po cerkvenih dokumentih imajo katoliški mediji pomembno mesto v njenem življenju in v življenju vsakega vernika. Več Cerkvenih dokumentov spodbuja, da mora le ta varovati in razvijati svoja lastna sredstva družbenega obveščanja in svoje lastne programe komuniciranja. Papež Pavel VI. je zapisal: »In zakaj bi samo láži in zmoti, onečaščenju človeka in pornografiji bila dana pravica, da jih ljudje ponujajo? Spoštljiv način oznanjevanja Jezusa Kristusa in njegovega kraljestva ni le evangelizatorjeva pravica, ampak je več: to je njegova dolžnost!«

Katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga zaznamuje vse večji vpliv materialističnega in sekularnega načina življenja. In prav zato imajo verski mediji pomembno poslanstvo, saj morajo kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb verodostojno pokazati na »ponudbo Cerkve«. Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih ali napakah, ampak bodo poskušali ponuditi objektivno podobo Cerkve. Da je ta sicer grešna, ampak tudi sveta! Katoliški mediji so zato v vsaki družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve. Naj omenim samo zadnji aktualni referendum o spremembi družinske zakonodaje. Kako različna stališča na tem področju smo lahko slišali iz večinskih medijev v primerjavi s Cerkvenimi! Težko si predstavljam človeka, ki bi bil rad razgledan in sodoben kristjan, pa ne pozna katoliških stališč oz jih pozna samo iz drugih medijev. Še najmanj pa si lahko predstavljam družbeno angažiranega kristjana, ki želi pospeševati katoliška načela v družbi, a ne pozna katoliških medijev.

Ko je beseda že nanesla na škandale v Cerkvi, se vedno zastavlja vprašaje, koliko naj katoliški mediji poročajo o njih. Prepričan sem, da imamo verniki pravico zvedeti resnico tudi takrat, ko je za kristjane in za Cerkev boleča. Ne pozabimo na Jezusove besede: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Cerkev je občestvo, skupnost grešnikov in svetnikov, ki evharistijo, sveto mašo, začne s priznanjem in obžalovanjem grehov. Ni prav, pravi tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, da bi verniki samo iz nekatoliških medijev zvedeli za nepravilnostih v Cerkvi!

A vendar pogosto obstaja strah, pa če to priznamo ali ne, kaj bo o takem poročanju v Cerkvenih medijih rekel vrh Cerkve. Kljub tem bojaznim, ki so utemeljene, mislim, da smo v slovenski situaciji že prišli na nivo, ko se tudi o problemih in zablodah znotraj Cerkve lahko informiramo v katoliških medijih.

Toda vedeti moramo, da imajo ti drugačno vlogo. Ne gre, da bi kritizirali zaradi večje prodaje ali rejtinga poslušanosti, kakor počno sekularni mediji. V katoliških medijih je potrebno kritično poročati o vsem iz ljubezni do Kristusa, ki je pot, resnica in življenje! Tako je s potrebno kritičnostjo potrebno obravnavati tudi nepravilnosti v njej, hkrati pa spodbujati pripadnost Jezusovemu nauku in stremeti k poboljšanju.

Morda bi za konec omenil še medijsko udejstvovanju, evangelizacijo, h kateri smo v širšem smislu poklicani vsi krščeni. Vsak ima svojo vlogo pri oznanjevanju, o tem je pisal papež Benedikt XVI. in zdaj piše papež Frančišek. Cerkev tukaj nikakor ne sme zaspati. Če bi Jezus živel danes, bi zelo verjetno svoj nauk širil tudi s pomočjo televizije, radia, interneta, pa tudi facebooka, twiterja, verjetno bi pisal svoj blog ... Na tak način torej, ki bi zajel čim širšo množico uporabnikov. Medijski pogled na novo evangelizacijo in medije je tako pravzaprav optimističen. Zakaj? Če postavimo tezo, da se je čas oznanjevanja (zgolj) s prižnic, kot smo ga poznali v Cerkvi nekoč, iztekel, potem so tu novi mediji, ki nam omogočajo še hitrejši in širši nagovor vernikov. Zanimivo bi bilo razmišljati o ustanovitvi nekakšne „virtualne“, digitalne župnije, ki bi ne bila teritorialna, ampak bi v občestvo povezala spletne iskalce na področju duhovnega. Res je, da nič ne more nadomestiti osebnega stika med dvema človekom, lahko pa je to uspešna začetna stopnica na poti k srečanju.

Poti evangelizcije preko medijev je torej veliko, le ljudi in izobraženih posameznikov, ki bi znali iz vsega narediti do uporabnika prijazen nagovor, nam manjka. Na poti novih medijev in oznanjanja Jezusovega nauka nas čaka še veliko dela, a vsak korak, ki ga naredimo v tej smeri, je prepoznavanje znamenj časa. In ti znamenja kažejo, da se vloga medijev še povečuje.

Zgodovinska zmaga

od Jože Email

Ni se nam zgodil Irski scenarij! Slovenci s(m)o zavrnili sporni ZZZDR. Referendum se je izkazal, za (edino) zagotovilo, ki lahko vladajoči večini, da zaušnico. Pa čeprav misli, da je pametnejša, sodobnejša, superiornejša, skratka boljša … Slovenska aktivistična levica se je stehtala. In njen rezultat je pičel.

Nič ni pomagalo:

-          Ne to, da so se ZA deklarirali nekateri najvišji državni voditelji (predsednik države, vlade, bivši predsednik …);

-          Ne to, da se je večina novinarske srenje zavestno postavila na stran ZA in je aktivno agitirala zanje;

-          Ne to, da so vztrajno ponavljali, da se ne bo nič spremenilo;

-          Niti blatenje odločitve Ustavnih sodnikov, da je sploh dopustilo referendum;

-          Ne to, da so nasprotnike zakona vztrajno imenovali lažnivce;

-          Ne to, da so nasprotnike ves čas omalovaževali, jih pokroviteljsko podcenjevali in pošiljali v kameno dobo;

-          Ne to, da so imeli iz tujine znatno podporo istospolnih lobijev;

-          Ne v mavrične barve (z davkoplačevalskim denarjem) odet Ljubljanski grad. Še več, verjetno je bil kdo zaradi tega proti;

-          Ne edino javno soočenje na RTV SLO, z vsemi nespretnimi nasprotniki zakona, ki ga je spremljal pravi pogrom na družabnih medijih in ki se je verjetno prav zaradi tega obrnil proti podpornikom zakona;

-          Niti nestrpnost levih aktivistov, ki so imeli strpnost le v zapisanih programih, sicer pa jih je izdajal že njihov besednjak;

-          Niti izogibanje argumentov in igranje le na čustva;

-          Niti ustvarjanje diferenciacije med verniki, na tiste progresivne in one zadrte;

-          Niti številni čustveni izlivi različnih aktivistov, ki so predstavljali, kako je napočil čas, za drugačne paradigme;

-          Tudi petje revolucionarnih pesmi, s tem prekinjanje javne debate in skušanje utišanja javnega diskurza na javnem mestu;

-          Tudi javno fotografiranje celotne mestne javne uprave v podporo ZZZDR;

-          Niti javni pritiski profesorjev aktivistov na študente, glede glasovanja na referendumu;

-          Ne to, da so se vztrajno trudili, da bi bil ta adventni čas zaradi vsega naštetega žalosten in depresiven;

-          …

Vsaj v toliko so imeli prav, da se jutri ne bo nič spremenilo. In še leto dni ne. Upam, da se bo v vmesnem času uredilo tiste stvari, ki so se v referendumski kampanji v zvezi z istospolnimi skupnostmi pokazale pomanjkljive. To naj se zgodi čimprej in s konsenzom vseh! Kajti zdaj že po zaključku referenduma imam vtis, da je aktivistična levica s svojim načinom, najbolj škodovala ravno tistim, na ramenih katerih je hotela iztržiti svoj rezultat.

In ne splepimo se, za istospolne jim ni veliko mar ...

Tožni advent pred referendumom

od Jože Email

Letošnja kampanja pred referendumom 20. decembra, me v marsičem žalosti. Moralo pa bi biti ravno obratno, kajti referendum je vendarle praznik demokracije. Če že naši izvoljeni poslanci ne odločijo kot je po mnenju večine prav, naj ljudje povedo, kaj mislijo in odločijo, kot so nekoč zborno odločali. Ne pozabimo, da je referendum dovolilo Ustavno sodišče, da tako z njim ni nič narobe in da ne gre za kak tribunal, ampak za logičen odgovor na po hitrem postopku sprejeto solo akcijo državnega zbora in predvsem predlagateljev sprejetega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Zakaj me torej kampanja žalosti? Opažam velikanski medijski pritisk, protežiranje samo ene opcije, celo nasilno izpovedovanje mnenj ene strani, onemogočanje javnega diskurza, označevanje večine volivcev, predvsem pa tistih, ki se sploh upajo izpostaviti za homofobe in klerofašiste, pokroviteljski odnos do ljudi, ki mislijo drugače in končno, ker so pravice otrok manj vredne od pravic odraslih.

V časopisu berem članek očeta, ki ima sina homoseksualca. Iz njegovega izvajanja izhaja, kot da bomo na referendumu odločali o človekovih pravicah. Še takole zabeli: „Ali bi Američani v zgodovini dali črncem volilno pravico, če bi se o tem odločali na referendumu? Verjetno ne.“ To seveda ni res. Tega gospod ne more vedeti, ker se pač ni zgodilo.

Kar pa se človekovih pravic tiče je kar nekaj pravnikov izjavilo, da ne gre za odločanje o človekovih pravicah. Zakonska zveza pač ni človekova pravica. V kolikor bi to bila, bi jo bila država dolžna zagotavljati vsakomur. Gre torej za zavajanje.

Mediji nam v teh dneh še bolj intenzivno predstavljajo primere „idiličnih“ istospolnih družin. Predstavljajo nam geje, lezbijke, njihove starše. Spoznavamo lahko s koliko problemi se srečujejo. Jaz prvi podpišem, da je treba njihove probleme rešiti. Jim priti naproti, jih pomagati in jih gotovo ne sovražiti, ampak obravnavati z vsem človeškim spoštovanjem.

Vendar pa takega klica mediji ne objavijo. Raje nas prepričujejo, da si nasproti stojita dve ideologiji, skrajno leva in skrajno desna. Vezni člen pa je sovraštvo, spodbujanje razdora, zastrupljanje časa in prostora v katerem živimo. Rad bi jim sporočil, da nas je veliko, ki imamo svoje mnenje in ga nočemo širiti s sovraštvom in nestrpnostjo.

Medtem, ko beremo in gledamo nastop človeško tako ranjene, z bolečino prepojene, zagrenjene pesnice, ki javno razmišlja o tem, kdo bi moral biti splavljen in kdo bi moral nositi burko, se spomnim nekega patra, ki vedno, ko beseda nanese nanjo reče, da takrat, ko se ostali zgražajo, zanjo nekaj zmoli. Ni to neka drugačna paradigma?

In potem je tukaj dogodek v Cankarjevem domu, kjer mladenke s pesmijo prekinejo debatno kavarno. Predstavijo nam jih kot simpatične performerke, ki so utišale „še eno homofobno“ debato. Ali niso prvenstveno vzele besedo? Če jim ni bilo prav to, o čemer so se govorci pogovarjali, bi pač ne prisostvovale. A tega niso storile. Še več, tudi tistim, ki so to želeli, tega niso dopustile. Zdaj v Cankarjevem domu s pesmijo, jutri nekje drugje s policijo. Se zavedamo, kam pelje to (ne)dopuščanje drugačnega mnenja? Pred leti so rekli, nad knjigo s knjigo, se pravi nad tezo z antitezo. Zdaj pa kaže, da ko zmanjka argumentov, je dovoljena tudi sila, pa čeprav s pesmijo.

Zakaj v tej kampanji ne moremo vsi povedati in biti slišani? Ne morem razumeti, da sem samo zato, ker sem kristjan, takoj okarakteriziran kot nazadnjak, še več, kot homofob. Prebral sem izjavo nekega znanega igralca in režiserja, lastnika gledališča, ki je zapisal, da ga je sram, ker taki dihajo isti zrak, kot on. »Vsi polpismeni klerošafišti, ki nagovarjate ljudi po mašah v slovenskih cerkvah in jim lažete, se boste upam, cvrli v vašem katoliškem peklu.« Pustimo ob strani, da se je krilatica o polpismenih takoj obrnila proti nestrpnemu gospodu, ki je besedo, ki smo jo seveda razumeli, zapisal kot „klerošafišti“. Kdo je zdaj polpismen in seveda še bolj pomembno vprašanje, kdo je tukaj nestrpen?

Se spomnite pred leti, ko se je v predreferendumsko kampanjo z zgodbo o dveh očkih vključila tudi revija za najmlajše Cicido? Zdaj je to še toliko močnejše. Spomnite se pasaže Cankarjevega doma skozi katero so se v času knjižnega sejma valile velike množice ljudi. Pod stropom so plakati za neko predstavo, ki je (verjetno po naključju) tam pravkar na ogled: Brez solz za pedre. Je tudi to jasna predreferendumska akcija? Kaj pa slikanje zaposlenih v mestni upravi Ljubljane v podporo referendumu, kaj pa z javnimi sredstvi v mavrično barvo osvetljen ljubljanski grad, kaj pa pritiski na študente nekaterih fakultet, kako bodo na referendumu glasovali oziroma, če bodo glasovali proti, da sploh ne bodo naredili izpitov pri nekaterih aktivističnih profesorjih?

Stanje je torej zaskrbljujoče. Mene osebno predvsem žalosti. Kaj ni mogoče priti do rešitve, kjer bi vsi dobili? Saj se med modrimi ljudmi vendar lahko vse domenimo? Si lahko prisluhnemo?

Čeprav bi se vam vsi prej opisani primeri še zdeli sprejemljivi in bi rekli, da se vas ne tičejo, jih vdano tolerirali, pa vendar tega ne smemo dopustiti zaradi otrok. Da bi se lahko pogovarjali naprej in iz situacije, ki nam je bila po hitrem postopku vsiljena, vsi izšli kot zmagovalci, moramo na referendumu najprej zavrniti zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zaradi naših otrok si namreč ne želimo totalnega načina obvladovanja javnega in medijskega prostora opremljenega z žaljivkami in pritiski, ki ga kaže nova levica! Otrok namreč ni pravica, ampak je osebnost, ki ima svoje pravice. In ena najpomembnejših je pravica do očeta in mame. Ne do osebe ena in osebe dve, ampak do očeta in mame.

Današnji komentar bi rad končal z besedami, ki jih je povedala v kampanji ob letošnjem referendumu 20. decembra igralka Milena Zupančič:

Ali ne greje vseh isto sonce?

Ali ne svetijo vsem iste zvezde?

Ali se nismo rodili vsi goli in nebogljeni?

Ali nimamo vsi enake pravice biti srečni?

Odgovor je samo DA.

Do tukaj je vse res in še kako drži. Ampak, če je to res, potem je odgovor PROTI.

V omenjene besede vnesimo še besedo otrok. Ali ne greje vseh otrok isto sonce? Ali ne svetijo tudi vsem otrokom iste zvezde? Ali se niso vsi ti mali rodili goli in nebogljeni? Ali nimajo vsi otroci enake pravice biti srečni? Kaj jim ne želimo vsem najboljše, torej mamo in očeta? Si vsak otrok ne zasluži tega, kar odrasli? Ali niso otroci naše največje bogastvo? Zakaj torej nekateri govorijo o enakopravnosti, otroke pa obravnavajo kot blago? Kot dobrino? Kot potrošni material, ki si ga lahko poljubno prilastijo?

Zato bom glasoval PROTI!

Begunci

od Jože Email

V teh dneh je težko pisati in razmišljati o čem drugem kot o beguncih. Njihova pot je z vso težo udarila med nas in nas kljub vsem pripravam, pogovorom, zapisom in video posnetkom, presenetila. Mislim, da smo večinoma že vsi spoznali, da ne gre za klasične begunce, ki bežijo iz vojnih ozemelj, čeprav so tudi taki med njimi. Prav tako smo lahko že spoznali, da so kljub navidezni kaotičnosti, dobro organizirani. Imajo jasen cilj, vse kar morajo premagati so pot in meje. In uspeva jim. Evropske meje ena za drugo padajo.

Ali ni bil nekoč ideal Evropa brez meja? Prost pretok ljudi, dobrin, trgovine, storitev? Na vse to smo se navadili, kot da je nekaj samoumevnega. Ko je prišel še skupen denar, je bilo res elegantno potovati brez posebnih dokumentov, viz, potrdil, ampak zgolj z osebno izkaznico, še celo brez denarja, le kos plastike je zadostoval. In hvala Bogu, še vedno zadostuje. Ampak nekaj se je vendarle spremenilo. Ideal Evrope so namesto nas najbolj izkoristili begunci. Jim lahko zamerimo? Jim lahko zamerimo njihov cilj, ki je boljše življenje?

Vedno, ko razmišljam o velikem eksodusu ljudi, ki se premikajo proti svojemu navideznemu cilju, se skušam vživeti v njihovo kožo. Kaj če bi se nekaj takega kot njim, pripetilo meni? Kdaj bi bilo dovolj hudo, da bi zapustil svoj dom, kraje na katere sem navezan, prijatelje in svojce, življenjsko rutino? Kdaj bi bilo tako hudo, da bi k begunstvu spodbudil svoje otroke, naj se peš odpravijo preko morja v „obljubljeno deželo“? Kdaj bi bilo dovolj hudo, da bi se na tako pot odpravil kljub temu, da vem, koliko nevarnosti preži na njej in da je smrtnost na taki poti podobna igranju ruske rulete? Mislim, da bi moralo biti res hudo. In da so nekateri otroci doživeli težke stvari, ki jih ne bodo zlahka pozabili, pričajo otroške risbice begunskih otrok. Pred dnevi so jih pokazali in opremili s komentarji.

Nadalje razmišljam, kako bi ukrepal? Na koga bi se obrnil, kam bi želel priti? Preseneča me, da so rešitve, ki mi pridejo na pamet, precej podobne begunskim. K sorodnikom, prijateljem, ki živijo nekje v svobodnem svetu blagostanja. Tam, kjer bodo imeli moji otroci bolj svetlo prihodnost. Tam kjer jim bodo lahko omogočili izobraževanje, varnost in plačilo za opravljano delo.

Ali lahko zamerim beguncu, ki ne želi ubijati, da se ni pridružil pogosto paravojaškim enotam v svoji državi? Takim enotam, kjer se čas preživetja meri v dneh ali mesecih? Ali lahko zamerim mladim fantom, ki si bolj od vojne želijo izobrazbe in zato odhajajo v Evropo? Verjamem, da težko.

Govorjenje o evropskih kvotah, koliko beguncev naj bi sprejela posamezna država, se na terenu kaže kot puhlo iskanje rešitev evropskih birokratov. Begunci imajo cilj, ki kvot ne upošteva. Ta cilj pa ni pri nas. Ni na Madžarskem, ne na Hrvaškem, še najmanj v Bosni, kjer bi pričakovali, da bodo odšli k njihovim bratom po veri in jih bodo ti z odprtimi rokami sprejeli. Ne njihov cilj so Nemčija in skandinavske države. Spet se zastavlja enako vprašanje: jim lahko zamerimo njihov cilj, ki je boljše življenje?

Naslednje kar mi pride na misel, če bi se že odpravil na tako tvegano pot kot begunec je, kaj bi na tej poti želel od ljudi, ki jih srečujem, ki tam živijo? Tisto kar želiš, da drugi storijo tebi, ti stori njim. Star pregovor pove vse! V njem ni nobene odvečne filozofije, nobenih zakajev, preračunljivosti, ampak zgolj humanizem. Ljudje smo, poklicani da svojo človeškost tudi pokažemo. V tem trenutku tako, da begunsko pot olajšamo. Navadni ljudje ne moremo reševati globalnega problema, ki ga mora rešiti evropska politika in to je: Kam z vsemi temi ljudmi, kaj bodo delali, kako se bodo integrirali v Evropo? Predvsem pa kaj storiti, da bi lahko na političnem, vojaškem in gospodarskem področju storili, da bi že na začetku preprečili tako velike selitve...

Žal taka množina ljudi pri večini sproža nelagodje. Nelagodje pa je zelo blizu strahu. Strah nas je beguncev, strah nas je sprememb, strah nas je negotovosti. In kjer je strah, tam je tudi nestrpnost, tam je nasilje. Mislim, da se moram najprej predvsem rešiti strahu. Prišleki, ki prihajajo, so v veliko težjem položaju, kot mi. Tisto kar občutimo sami, občutijo oni še toliko bolj. Sem so se odpravili, ker so prepričani, da jim bo tukaj boljše. Da bodo tukaj našli tisto, kar so v svoji domovini pogrešali. Prepričan sem, da vedo, da jim ne bo lahko. Naučiti se bodo morali novih jezikov, se privaditi drugim navadam, se učiti šolsko snov, ki ne izhaja iz njihove kulture. Opravljati bodo morali najslabše plačana dela, ki jih drugi nočejo, na delo bodo morali pred ostalimi in domov zgarani prihajati kasneje od drugih. Ne bo jim lahko. Če vse skupaj seštejemo, ugotovimo, da so za odhod iz domovine potrebovali svojevrsten pogum. Njihova pot je podobna poti naših beguncev po drugi svetovni vojni, ki so se odpravili najprej na Koroško potem pa po vsem svetu. Tudi njih je bilo večkrat strah, bili so utrujeni in neprespani. Preživeli so in nam danes sami dajejo zgled. Kaj pa se je zgodilo z vrnjenimi, smo v zadnjih letih dodobra spoznali.

Zato je kljub nelagodju potrebno premagati strahove. Kajti strah žal hromi empatijo, vživljanje v težko situacijo drugega pa je nujno, če želimo ostati ljudje.

Adijo arbitraža

od Jože Email

Pravzaprav vsako poletje, v zatišju počitnic in dopustov, ko si večinoma želimo le miru in oddiha, izbruhne kaka afera. Čas kislih kumaric, kot temu času pravimo v žargonu, so včasih začinili s kako škofovsko pridigo ob 15. avgustu. Letos nam ni bilo treba čakati tako dolgo, kajti poletje nam je prineslo prvovrstno meddržavno, diplomatsko afero, povezano z arbitražnim sporazumom in prisluškovanjem. Afera bo imela nedvomno spet dolgosežne posledice za meddržavne in dobrososedske odnose.

Običajni slovenski in hrvaški državljani smo se v zadnjih dveh letih, od hrvaškega vstopa v Evropsko Unijo in začetka arbitražnega sporazuma za določitev meje, bolj ali manj umirili. Problem smo preložili v mednarodne sodniške kroge in na podlagi podanih argumentov čakali na razsodbo. Ko smo se odpravljali na dopust ni bila prva tema vprašanje meje v Piranskem zalivu, tudi na različnih spletnih forumih ni bilo toliko nestrpnosti. Ampak mir je bil očitno le navidezen. Politika (tako njihova kot naša), ki ji očitno ustreza, da so meddržavni odnosi vedno nekoliko napeti, je poskrbela, da se mejna zgodba vrača na začetek.

Mnogi pravniki sicer dvomijo o tem, ali se vprašanje določitve meje res lahko vrne na začetek. Odstop od meddržavne pogodbe pred mednarodnim sodnim tribunalom, namreč ni nekaj običajnega. Poleg tega bi morali najprej počakati na razsodbo sodišča in potem pod vprašaj postaviti njene ugotovitve. Pravnoformalno so prisluškovalni prisluhi na ozemlju sosedne države nelegalni, še posebej, če jih najprej objavijo časopisi, in ne morejo biti upoštevani kot sredstvo, ki bi lahko vplivalo na razsodbo. Lahko pa dodobra razburijo javnost in natanko to se je tudi zgodilo. Ustvaril se je vtis, da se je hrvaška stran odločila od sporazuma odstopiti zato, ker se zgodba ne odvija povsem njej v prid. Zato so tudi šli z inkriminiranim posnetkom v javnost preko medijev, čeprav vsi vemo, da so posnetki nastali s pomočjo tajnih služb. Če nič drugega so s tem razkrili gnili amaterizem naše diplomacije, ki so ji očitno varnostni protokoli španska vas. V času pametnih telefonov, Wikileaksa, curljanja informacij iz različnih državnih inštitucij, mora biti tudi povprečnemu uslužbencu gospodarske družbe, kot je denimo Mercator, jasno, da mu lahko prisluškujejo. Ker so v ozadju ekonomski interesi. Tudi sam se zavedam, da nam novinarjem lahko sledijo in preverjajo kaj pišemo in s kom si izmenjujemo informacije. Iz navedenega res čudi naivnost nekaterih državnih, še posebej diplomatskih uslužbencev, ki se kličejo kar na domače telefone in razpravljajo o državnih skrivnostih. Lekcija je še toliko bolj boleča, ker je vložek velik.

Pred leti sem zapisal, da bi se morali sami že na začetku samostojne poti potruditi, da bi v naši medsosedski zgodbi našli rešitev, v kateri bi bili zmagovalci oboji. Zmagovalci pa smo lahko le, če vsak malo popusti. Če ne, smo vsi na slabšem. Rešitev o kateri sta se pogovarjala zdaj že odstopljena Sekolec in Drenikova, sicer za Slovenijo ni najboljša. Ni taka kot je bilo stanje na terenu 25. junija 1991, zato se je težko strinjati s tezo, da se tehtnica bolj nagiba na slovensko kot hrvaško stran. Kljub temu je Hrvate očitno zmotila bolj, naši diplomati pa pregovorno nekaterih stvari ne znajo držati za zobmi. To prakso je sicer že pred časom uvedel večni minister Erjavec, ki je za neko lokalno televizijo povedal preveč in si zato iz Zagreba prislužil pritožbo, iz Haaga pa opozorilo.

Pot dogovora o poteku meje med državama bo torej še dolga. Kot pravimo, da je v ljubezni vse dovoljeno, je očitno še več dovoljeno v politiki. Kajti vprašanje meje in dogovora o njej bo na koncu politično. Karkoli bodo že sklenili sodniki, pravniki, zgodovinarji in še kdo, bo morala potrditi politika. Parlamenta obeh držav bosta tak ali drugačen sporazum morala sprejeti ali zavrniti. Do takrat bo tema meje lahko dobrodošla predvolilna tema tako pri nas kot na Hrvaškem. Volitve pa so, kot vemo vsake štiri leta, včasih celo prej. In če premier neke države presodi, da mu ugled pri volivcih drastično upada, bo temo meje lahko izkoristil še pogosteje.

Tisto kar pri vsem skupaj najbolj zaskrbljuje pa je, da smo žrtve politike in njenih nedogovorov vedno mali ljudje. Tisti, ki prečkamo mejo, sedimo na dopustu v gostilni na kavi, z domačini na oni strani klepetamo o teži življenja. Dokler v sogovorniku vidimo zgolj človeka s podobnimi problemi in uspehi, kot jih imamo sami, je to ena zgodba, ko pa v njemu vidimo sovražnika, ki se je polakomnil našega ozemlja, potem nismo več daleč od prepira ali celo pretepa.

Napenjanje mišic na očeh javnosti je torej jalovo in ne more prinesti rešitve. Ko bodo politiki na tej in oni strani meje to spoznali, bomo naredili prvi korak na poti k zbližanju stališč. K temu nas konec koncev oboje zavezuje tudi članstvo v Evropski uniji in drugih mednarodnih organizacijah.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 ... 270 >>