Že pred časom sva z možem po stotih letih šla v gledališče, tisto pravo profesionalno gledališče. Če smo natančni, zavila sva v MGL. Ta mjuzikle zelo skrbno pripravi (vsaj take izkušnje imava), zato sva si rekla, da bo verjetno Sugar kar zanesljiva izbira in razlog za lep, sproščen večer.

Nisva se zmotila, igralska ekipa je bila tudi tokrat izvrstna, dobro so opravili svojo nalogo, midva sva bila kar navdušena. Če bi sedela kakih 10 vrst bližje, da bi lahko bolj podrobno spremljala še obrazno mimiko, bi bila gotovo navdušena še bolj.

Kratka zgodba (povzeto z www.mgl.si) gre takole. Dogajanje je postavljno v Čikago, v leto 1931. Brezposelna glasbenika saksofonist Joe (Gregor Gruden) in kontrabasist Jerry (Uroš Smolej) se po naključju znajdeta sredi mafijskega obračuna in komaj odneseta celo kožo. Gangster Palazzo Gamaša (Jožef Ropoša) in njegovi fantje jima kot edinima preživelima pričama umora odtlej strežejo po življenju, zato morata zapustiti mesto in zabrisati vse sledi za sabo (ta scena s "stepanjem" gangsterjev in dobrimi duhovitimi dialogi se mi je zdela še posebej posrečena). Ne preostane jima drugega, kot da se preoblečeta v saksofonistko in kontrabasistko ter se pridružita ženskemu orkestru, ki ga vodita Sladka Sue (Jette Ostan Vejrup - dirigira kot profesionalka, ni kaj!) in Bienstock (Gregor Čušin) in ki kot naročeno odhaja na gostovanje v sončni Miami. Zdaj se imenujeta Josephine in Daphne in sta vsaj začasno na varnem. Zato pa se v preobleki soočata z drugačnimi nevarnostmi: eden se zaljubi v očarljivo pevko orkestra Sugar Kane (Jana Zupančič), v drugega pa se zagleda šarmanten milijonar sir Osgood Fielding (Janez Starina - joooj, kako je tečen v tej predstavi; pa tako v dobrem spominu sem ga hranila zaradi vloge Žida - očeta, ki jo je imel v mjuziklu Goslač na strehi; v Sugar je obupen v tistih ogabnih kopalkah :-)). Zgodba se do konca vrti okrog situacijskih »ljubezenskih« in gangsterskih zapletov, ki jima vse do konca skušata ubežati glavna junaka.

Libreto, prežet z duhovitimi dialogi in prvovrstnimi komičnimi zapleti, je nastal po scenariju slovite filmske uspešnice Billyja Wilderja Nekateri so za vroče izleta 1959, ki jo je Ameriški filmski inštitut razglasil za najsmešnejši film vseh časov. Mnogi gledalci se spominjajo filma po zvezdniški zasedbi: poleg Marilyn Monroe kot nepozabne Sugar Kane sta se z njim zapisala v zgodovino tudi Tony Curtis in Jack Lemmon.

Običajno so mjuzikli, kot velike uspešnice predvsem newyorškega Broadwaya in londonskega West Enda, pristajali na filmskem platnu, obratno se je to zgodilo redko. Sugar pa je glasbena predstava, ki jo je navdihnil Wilderjev film iz leta 1959. Sugar je torej nastal kar trinajst let po filmu, ki v originalu ni mjuzikel, čeprav Marylin Monroe odpoje zelo znano pesem Želim, da bi ljubil me (I Wanna Be Loved By You) – te v izvirnem mjuziklu ni, v MGL pa smo jo dodali (poglejte si komad na MGL-jevi spletni strani). Glasba je bila napisana posebej za mjuzikel, ki vsebuje tudi veliko scenske glasbe, ki je plesna, senzibilna, svingovsko in džezovsko obarvana. V Čikagu je džezovska atmosfera tako rekoč domača, in bigbendovsko svingovski stil odlično pričara vzdušje tridesetih prejšnjega stoletja. Takrat je obstajala tudi džezovska glasba, imenovana »hot«, kot je tudi del naslova filma (Some Like It Hot).

Uroš Smolej (zgoraj na fotki Barbare Čeferin) je zablestel in čeprav mi preoblačenje moških v ženske ni najbolj pri srcu, je tokrat delovalo prav zabavno. Tisto, kar lahko malenkostno pošimfam in me zmoti vsakič, ko gre za mjuzikel, je le glasovna šibkost igralcev, ko gre za petje. Igra krasna, glasovi pa ... Saj se trudijo, ne morem napisat, da nimajo posluha, ampak ... nekaj ur petja pri recimo Nadi Žgur jim ne bi škodilo. :-) Ko so zraven mikrofoni, se vse sliši - sliši se, kar je dobro in tisto, kar ni preveč. In vse se sliši zelo naglas. Tudi intonančni kiksi. :-)

Z leve: Jette Ostan Vejrup, Ana Dolinar, Tanja Dimitrievska, Jana Zupančič (se vam zdi kaj podobna Marylinki? Meni zelo!), Lidija Sušnik, Mojca Funkl (foto: Barbara Čeferin)

Tisto, kar me v gledališču vedno fascinira, je scenografija - kako s preprosto sceno pričarati vzdušje, obdobje, vlak, kupe, ... Vse je zelo preprosto, a še kako učinkovito. Kulise šibajo sem, tja, vsi premiki se zgodijo v nekaj sekundah, so domiselno "narisane" in tudi vključene v dialoge (narisana sta dva "ustreljena" gangsterja, pa jima ukaže eden od nenarisanih, živih: "Vidva bod'ta pa čist' tih'! :-)).

Ana Dolinar, Uroš Smolej, Lidija Sušnik, Mojca Funkl, Gregor Gruden, Tanja Dimitrievska (foto: Barbara Čeferin)

Igra torej krasna, scena tudi, zgodba čisto simpatična (čeravno malo privlečena za lase), midva sva uživala, uživala pa je tudi do (skoraj) zadnjega kotička napolnjena dvorana Mestnega gledališča ljubljanskega. Smejalo se je staro in mlado. Predstava sicer že lep čas polni sedeže, zato jo igrajo le še poredkoma. Če je koga zamikalo, ne gre preveč odlašati. Če vam gledališče "leži" in če vam "ležijo" tudi malo bolj komercialne teme, ko gre za gledališče, potem bo predstava v dobro voljo spravila tudi vas.