A se spomnite te humoristične nadaljevanke? Jaz se je ne, ker je nisem nikoli spremljala, mi pa še danes v ušesih odmeva njihov uvodni "song". Še posebej glasno mi je odmeval včeraj, ko smo po zimskem spanju prvič konkretno stopili na vrt in se šli vrtičkarje.

Pri nas se to vedno dela "na horuk". Moj "big brother" odpre sezono s tem, ko najavi "frezanje" (ne poznam drugega izraza - ni oranje, je pa nekaj podobnega rahljanju zemlje). In res. Žiga je komaj uspel po grlu spustiti tisti makaron za kosilo, že smo leteli na vrt. Marušo je imela na očeh mami, mi smo bili pa fejst pridni, razmetavali kompost po vrtu, na nov kompost nosili tisto zeleno, kar je zraslo na vrtu čez zimo, znova smo oživili gredico pod nadstreškom, ki je sicer v prvi vrsti namenjen zaščiti za avte, ne za paradižnike, ampak lani se je izkazal nadstrešek koristen tudi v tej smeri. Prvič po nevemkoliko letih smo imeli prav krasne paradižnike! Seveda zahvaljujoč tudi dobrim sadikam iz Arboretuma!

Običajno je "frezal" brat. Se je zgodilo, da je tudi Jure poprijel za naš mini "traktor", včeraj se je pa zgodilo, da je mašino teral gor in dol kar moj Žigec. Juuuj, je bilo kar pestro, saj mu je mašina ene parkrat "ušla", nazadnje čisto na koncu, ko bi jo kmalu skupila mamina Yariska. K sreči se je končalo samo z eno zlomljeno vejo vrtnice, aleluja! Mož je nalogo opravil za prvič več kot odlično, še nikoli zemlja ni bila tako rahla, kot letos. Bravo, Žiga. :-)

Takole lepa naša mini njivica čaka zdaj na ženske roke, da naredimo grede in vržemo prva semena. Kar velik vrt imamo, a ne? Volje za obdelovanje pa prav veliko ravno ni, ampak situacija se tudi tu izboljšuje. :-) Tole je pogled z našega okna ...

Zdaj pa še kakšno besedo o moji "lubici" drugačne sorte. Prav kmalu bo zacvetela. Magnolija. Spominja me na otroštvo, na cvetoče drevo, ki smo ga sicer več kot 10 let nazaj posekali, ker smo širili dvorišče in nam je delalo napoto. Ampak 2 leti nazaj (bo že 3?) sem jo dobila za god od Seškov. Takole skrivnostno se nasmiha te dni...

In ko zacveti ...

Ko pokukaš v njeno notranjost ...

Malo mi je žal le, da se tako hitro poslovi in odvrže liste. Še dobro, da imamo fotoaparat! :-)

En cvetoč vikend vam želim!