Juretov blog

Pred časom smo se vrnili z naših Radijskih počitnic. Bili smo v Bolgariji, ki nas ni pustila ravnodušnih. Kako jim je uspelo priti v EU sicer nismo uspeli prav dobro dojeti, bilo pa je zelo zanimivo. Človek v ograjenem počitniškem kompleksu, ki je odmaknjen od revščine malega človeka, uživa s precejšnjo mero slabe vesti. All inclusive, hrane in pijače v izobilju, zunaj pa ...

Zanimivo je bilo tudi na poti, ki do Črnega morja ni ravno najkrajša. Ob vrnitvi domov, sem na bolgarsko - srbski meji spoznal, da scenaristi filmskih komedij v Srbiji nimajo težkega dela. Življenje samo, prek ljudi, ponuja krasne zaplete. Bilo je kot v "Tko to tamo pjeva" ali "Maratoncih".

Po dolgem čakanju, formalnih opravkih s potnimi listi in predaji pločevink piva carinikom, je avtobus ustavil možakar v beli halji, z debelimi naočniki na nosu in gostimi brki pod njim. Mislim, da je čisto malo škilil. Povzpel se je na avtobus lepo pozdravil in naprosil "braćo Slovence", da izstopimo in se, s potnimi listi v rokah postavimo v vrsto na pločnik.

Povedal nam je, da gre za pregled vseh, ki vstopamo v Republiko Srbijo. Saj veste, prašičja (pardon - nova) gripa je na pohodu, pa si je ne želijo v svoji domovini. Stopili smo v vrsto, zdravnik je stopil pred nas. Naredil je nekaj korakov v desno, tri v levo in, kot desetar pred svojim vodom, slavnostno izjavil: "Slovenci! Kao što vidim, nitko ne kašlje!" Popravil si je naočnike, resno pogledal v nas in nadaljeval: "Kao što vidim, nitko nema temperaturu! Ima li netko slučajno temperaturu?" Nekaj potnikov je odkimalo, večina se je nasmehnila, pa smo nadaljevali: "Dobro! Svi ste vi zdravi, možete nazad na autobus! Sretan vam put!" Pa smo šli. "Vozi, Miško!" Pričakalo nas je policijsko spremstvo in v konvoju smo jo mahnili proti "našoj deželi". O tem pa kdaj drugič.

Skratka, jugo komedija živi. Ne le na platnu in v štosih. Tudi na carini. Doktore, svaka vam čast.

Ko nas pot zanese v kako veliko mesto, vedno znova navdušen postojim pri uličnih umetnikih in njihovih predstavah. Jaz bi kar stal in stal, gledal in občudoval vse, ki s klobukom na tleh kažejo mimoidočim kaj znajo. Ne bom pozabil mojstra improvizacije v Sienni, vrvohodca v Londonu, plesalcev v Parizu, glasbenikov v San Franciscu.

Različne vrste uličnih mojstrovin pa so bile ta konec tedna ujete v ljubljanske ulice. Ana Desetnica nas je dva popoldneva in večera zapored zvabila v mesto. Navdušeni smo bili nad klobučarji okoli Prešerna, ob aplavzu smo vpili bravo nizozemskemu paru pri Mestni hiši, odprtih ust zrli v cirkus Kansky.

Dvomim, da so Goro in družba pred dvanajstimi leti upali na tako razsežnost in uspeh mednarodnega festivala uličnega gledališča. Uspelo jim je. To so bili težki dnevi za gospoda z Dolenjske, ki ponavadi na Čopovi igra frajtonarico in, ob odprtem kovčku, upa na kak evro. Množice so drle k rokohitrcem, akrobatom, zabavljačem s kilometrino, ki so prihajali z različnih koncev sveta. Najbolj me je navdušil njihov neposredni stik z gledalci, vključevanje občinstva v njihovo predstavo, odzivanje na vsak drobni dogodek, ki se je odvil v bližini. Šlo je za ulične umetnike, ki od dela na ulici živijo že desetletja. Dokazujejo, da se v gledališču govori univerzalni, povsod razumljivi jezik. Duhovitost prebije oklep nezanimanja, izurjenost igralcev te prikuje na pločnik, pozabiš na čas in uživaš!

Slišal sem razmišljanje slovenskega uličnega igralca, ki je dejal, da je tovrstno gledališče najbolj neposredno, najbolj iskreno in garaško. Vse pripravijo igralci. Oder, rekvizite, vabila, oglase. Najprej garajo v pripravi, nato fizično pri postavitvi, na koncu pa se prelevijo v umetnike. No, skoraj na koncu. Potem je treba še vse pospraviti. Gledalci pridejo, postojijo in gredo. Lahko prav kmalu, kaj lahko se zgodi, da ti ne namenijo niti pogleda, ali pa ostanejo in te nagradijo s kovancem (čeprav so bankovcev še bolj veseli). Prav ima, to je pravi teater. Tisti, ki ga obiščeš s kravato in vstopnico ter vztrajaš do konca, čeprav ne razumeš sporočila, je le njegova variacija. Izvirnik mi je ljubši.

Skratka: tudi v prihodnje se bomo potrudili načrtovati dopust tako, da bomo med Ano Desetnico v Ljubljani! Ne gre je zamuditi.

Pred desetletji so ga napodili iz Slovenije, danes, ob njegovem slovesu, pišejo, da odhaja velikan slovenske opere. Umrl je tenorist Rudolf Francel. Prepevanje po tujih odrih mu je bilo ukazano! Če se spomnim prav, je moral oditi, ker je zapel pri frančiškanih v Ljubljani. V cerkvi je pel, si lahko predstavljate ... Doživel je skoraj 90 let. Žlahtnih, bogatih, na debelo obloženih z glasbo.

Nikoli ne bom pozabil kako skromno je vstopil v našo radijsko klet, ko sem ga pred leti povabil na pogovor za oddajo Naš gost. Veliki so taki. Skromni, prijazni, človeški. Pustijo pečat. Vesel sem, da sem se lahko pogovarjal z njim in potrudil se bom, da bodo naši poslušalci znova slišali vsaj del njegovega takratnega optimizma in volje. Spomnim se kako so mu zažarele oči, ko je govoril o hitrih avtomobilih, dirkanju in cigaretni razvadi. Ja, zanimive teme za pogovor z opernim velikanom, kaj? Človek je bil! Predvsem to. Po sklepu operne kariere ni nikoli več zapel. Nikoli. Tega pa nisem razumel. Kako pevec lahko neha peti?

Odgovor je gotovo skrit v bogastvu odpetega: na svoji operni poti je namreč odpel več kot sto vlog, nastopil v 1628-ih predstavah in na prek 5000 koncertih. Pel je po Evropi, v ZDA, Rusiji in na Japonskem.

Zdaj znova poje. Prepričan sem, le tako izvrstnega zbora še nikdar ni imel ob sebi. Gospod Rudolf Francel, hvala in počivajte v miru.

Uf, kako težko je vstati po le nekaj uricah spanja. Uf... Komaj sem se sestavil in se odpravil v megleno sobotno jutro. V svetlobi radijskega studia pa utrujenost izpuhti. Še dobro, radijski voditelj je zjutraj pač v vlogi dobro razpoložene budilke. Ne smeš prebujati v molu, s hripavim glasom in zaspanostjo v melodiji besed. Ne gre!

Noč je bila kratka, ker sem večer, s prvim delom noči, preživel v družbi Slovenskega okteta in navdušenih poslušalcev, ki so napolnili Poletno gledališče Studenec. Radio Ognjišče je bil medijski pokrovitelj koncerta uspešnic in mislim, da smo na tako pokroviteljstvo lahko ponosni. Fantje so namreč navdušili in občinstvo jih kar ni "spustilo z odra". Slovenski oktet "zažiga", Mojcej in Katrca sta še vedno v formi, da o Nocoj, pa, oh nocoj sploh ne govorim. Z lahkoto bi uporabil "copy - paste", saj smo ponovili koncert o katerem sem pisal. Morda je bilo še lepše. Dež, ki je v enakomernem ritmu škrabljal po strehi, ni kaj veliko motil. Poslušalci so bili v svojem (suhem) svetu lepega.

Velik koncert ponavadi poskrbi tudi za srečanja med podobno mislečimi, med ljudmi, ki imajo pogosto podobne vrednote. Sinoči sem bil najbolj vesel kramljanja s tenoristom Danilom Čadežem. Velik človek, nepozabna štima, ki po svoje živi v pesmi njegovega sina Vladimirja. V drugačnih časih je bil nosilni steber Slovenskega okteta. Koliko žlahtnih spominov je v možeh, kot je on. Z njegove strani sem sinoči dobil tako velik kompliment, da si ga bom gotovo zapomnil. Za javnost pa ni, mi bo nerodno;) Ponosen sem, da sem lahko drobceni del mozaika znamenite zasedbe. Na Studencu je bil tudi tonski mojster Silvester Žnidaršič, vedno poln zanimivih zgodb. Tudi sinoči. Po novem kolesari. Vsak dan. Avta nima več, kolesari. Vsak dan po Sloveniji, poleti pa do Albanije. Zanimivih štorij je vedno poln Lojze Stražar, duša Studenca, tam so bili mnogi soigralci, nekdanji sopevci, poslušalci ... Kdo bi ob taki "ponudbi" hodil s kurami spat?

Koncertna prizorišča, kot je Poletno gledališče Studenec, merijo priljubljenost skupin, moč oglaševanja in pokažejo kaj imajo ljudje radi. Vokalna glasba je sinoči dobila potrdilo: radi jo imamo! Prihaja poletje in priložnosti za dobro glasbo bo ogromno. Napovedujejo se koncerti, prihajajo znamenita imena: Gilberto Gil, Take 6, The Real Group, pred nami je koncert Elde Viler, festivalski programi pokajo od dobrega in težko bo spoznati, da "povsod pač ne morem biti". Šment!

Ne zgodi se pogosto, da fantje v šoli, po nastopu šolskega pevskega zbora, pomislijo: "Pišuka, zakaj ne pojem tudi jaz?". Nocoj se je!

Ne zgodi se pogosto, da nekdanji študentje Pedagoške fakultete, ki nas je zaneslo v nešolske vode, modrujemo: "Šment, le zakaj nisem učitelj?". Nocoj smo!

Redko se mi koncert, ki traja tri ure, ne zdi predolg. Nocoj je minilo en - dva - tri!

Ponavadi sem po dobrodelnih prireditvah srečen. Nocoj sem!

Osnovna šola Orehek Kranj me je povabila k sodelovanju in me vprašala, če bi hotel voditi dobrodelno prireditev Čopkovi zakladi. Prikimal sem, a nisem prav dobro vedel za kaj gre. Zdaj vem: čudovita ideja, ki prinaša več kot vsa nacionalna preverjanja znanja skupaj! Vzgaja, krepi srčnost otrok, širi obzorja in sporoča, da drugačnost ni omejitev, da smo "vsi drugačni". Otroci že vrsto let sodelujejo v projektu, ki se je rodil prav na tem gorenjskem koncu. Dopisujejo si z vrstniki iz varstveno delovnega centra iz Radovljice, spoznavajo drugačnost, dajejo in prejemajo. Nocoj smo, s slikarsko dražbo, zbrali 4.500 evrov za dvižno dvigalo na šoli in kako igralo v radovljiškem centru. Lepa ideja, nazorna vzgoja srca!

Pa to še zdaleč ni vse! Povsem navdušen pa sem bil nad uprizoritvijo šolskega muzikala Ljubezen je v zraku. Neverjetno! Brezhibna šolska produkcija, z izvirnim besedilom učiteljice Simone Merljak, ki je predstavo režirala. Ja, žena našega Matjaža. Simona, iskreno iskreno čestitam. Velika stvar je to. Uspešnice skupine Abba so zvenele tako prepričljivo, da sem ves čas razmišljal kako velika škoda je, da predstava ne bo imela neskončno ponovitev. Vrstniki nastopajočih bi drli nanjo. Prepričan sem! Profesionalno ozvočenje, osvetlitev in velik oder so prispevali k "veliki podobi" predstave.

Zanimiva zgodba o šolskih ljubeznih, zaplet ali dva, duhoviti vložki, skladnost nastopajočih, ubrano petje, prepričljivi solisti, dobri igralci, pestra koreografija. To je le nekaj reči, ki jih kot laik, znam našteti in sem jih navdušen opazil. Vse je štimalo, kiksov skoraj ni bilo. Razmišljal sem kako srečni smo lahko starši, če se naš otrok sreča s tako ustvarjalno, zagnano in strokovno učiteljsko klapo. V muzikalu sta nastopili tudi učiteljici Janja Jošt (sicer zborovodkinja mladinskega zbora, ki navduši) in Simona Merljak. Dobro jima je šlo in veliko delo je za njima.

Mamma Mia je navduševala na velikih platnih, gorenjska mladina Abbi znova vrača odrski sijaj. Z novo zgodbo in zimzeleno muziko. Za igrivo klavirsko spremljavo je poskrbela Damijana Božič Močnik. Vse v živo. Če morete, si jutri (v četrtek) oglejte muzikal v OŠ Orehek. Ob pol devetih zvečer. Upam si trditi, da boste navdušeni nad ustvarjalnostjo otrok in učiteljic. To je tisto, kar glasbeno gledališkega, potrebuje današnja mladina. Vsebina, ki je "njihova", glasba "ki ni za časom". Krasen dodatek obveznim vsebinam učnega programa. Bravo, fantje in dekleta! Broadway vas čaka!

Tako zelo sem bil navdušen in vesel, da šele v sedmem odstavku sporočam, da je nastopil tudi Gibonni! Prišel je povedat, da je prav delati dobro, misliti na druge. Odpovedal se je honorarju in prišel iz Splita. Priznam, lepo se mi je zdelo, ko je na odru prišel do mene in rekel: "O, vidi ga, opet ti! E, pa nisam znao, da si tu. Kako si, prijatelju? Budi dobro i čuvaj se!" Potem pa Libar, Tempera ... Car! Svoje je lepemu večeru dodala Manca Izmajlova, pa govorniki, otroci iz Radovljice, nekaj malega (upam) tudi beseda, ki je povezala vse našteto.

Vem, dolg zapis, pa nič zato. Česar je polno srce, to blog sporoča! Srečen sem in od navdušenja nič zaspan. Upam, da se na jutranjem programu to ne bo kaj veliko poznalo;)) Gorenjci, hvala za čudovit večer, lepo izkušnjo in še enkrat: bravo! Majhen Orehek, velik večer. Mladi ljudje, večna spoznanja!