Ko nas pot zanese v kako veliko mesto, vedno znova navdušen postojim pri uličnih umetnikih in njihovih predstavah. Jaz bi kar stal in stal, gledal in občudoval vse, ki s klobukom na tleh kažejo mimoidočim kaj znajo. Ne bom pozabil mojstra improvizacije v Sienni, vrvohodca v Londonu, plesalcev v Parizu, glasbenikov v San Franciscu.

Različne vrste uličnih mojstrovin pa so bile ta konec tedna ujete v ljubljanske ulice. Ana Desetnica nas je dva popoldneva in večera zapored zvabila v mesto. Navdušeni smo bili nad klobučarji okoli Prešerna, ob aplavzu smo vpili bravo nizozemskemu paru pri Mestni hiši, odprtih ust zrli v cirkus Kansky.

Dvomim, da so Goro in družba pred dvanajstimi leti upali na tako razsežnost in uspeh mednarodnega festivala uličnega gledališča. Uspelo jim je. To so bili težki dnevi za gospoda z Dolenjske, ki ponavadi na Čopovi igra frajtonarico in, ob odprtem kovčku, upa na kak evro. Množice so drle k rokohitrcem, akrobatom, zabavljačem s kilometrino, ki so prihajali z različnih koncev sveta. Najbolj me je navdušil njihov neposredni stik z gledalci, vključevanje občinstva v njihovo predstavo, odzivanje na vsak drobni dogodek, ki se je odvil v bližini. Šlo je za ulične umetnike, ki od dela na ulici živijo že desetletja. Dokazujejo, da se v gledališču govori univerzalni, povsod razumljivi jezik. Duhovitost prebije oklep nezanimanja, izurjenost igralcev te prikuje na pločnik, pozabiš na čas in uživaš!

Slišal sem razmišljanje slovenskega uličnega igralca, ki je dejal, da je tovrstno gledališče najbolj neposredno, najbolj iskreno in garaško. Vse pripravijo igralci. Oder, rekvizite, vabila, oglase. Najprej garajo v pripravi, nato fizično pri postavitvi, na koncu pa se prelevijo v umetnike. No, skoraj na koncu. Potem je treba še vse pospraviti. Gledalci pridejo, postojijo in gredo. Lahko prav kmalu, kaj lahko se zgodi, da ti ne namenijo niti pogleda, ali pa ostanejo in te nagradijo s kovancem (čeprav so bankovcev še bolj veseli). Prav ima, to je pravi teater. Tisti, ki ga obiščeš s kravato in vstopnico ter vztrajaš do konca, čeprav ne razumeš sporočila, je le njegova variacija. Izvirnik mi je ljubši.

Skratka: tudi v prihodnje se bomo potrudili načrtovati dopust tako, da bomo med Ano Desetnico v Ljubljani! Ne gre je zamuditi.