Pred desetletji so ga napodili iz Slovenije, danes, ob njegovem slovesu, pišejo, da odhaja velikan slovenske opere. Umrl je tenorist Rudolf Francel. Prepevanje po tujih odrih mu je bilo ukazano! Če se spomnim prav, je moral oditi, ker je zapel pri frančiškanih v Ljubljani. V cerkvi je pel, si lahko predstavljate ... Doživel je skoraj 90 let. Žlahtnih, bogatih, na debelo obloženih z glasbo.

Nikoli ne bom pozabil kako skromno je vstopil v našo radijsko klet, ko sem ga pred leti povabil na pogovor za oddajo Naš gost. Veliki so taki. Skromni, prijazni, človeški. Pustijo pečat. Vesel sem, da sem se lahko pogovarjal z njim in potrudil se bom, da bodo naši poslušalci znova slišali vsaj del njegovega takratnega optimizma in volje. Spomnim se kako so mu zažarele oči, ko je govoril o hitrih avtomobilih, dirkanju in cigaretni razvadi. Ja, zanimive teme za pogovor z opernim velikanom, kaj? Človek je bil! Predvsem to. Po sklepu operne kariere ni nikoli več zapel. Nikoli. Tega pa nisem razumel. Kako pevec lahko neha peti?

Odgovor je gotovo skrit v bogastvu odpetega: na svoji operni poti je namreč odpel več kot sto vlog, nastopil v 1628-ih predstavah in na prek 5000 koncertih. Pel je po Evropi, v ZDA, Rusiji in na Japonskem.

Zdaj znova poje. Prepričan sem, le tako izvrstnega zbora še nikdar ni imel ob sebi. Gospod Rudolf Francel, hvala in počivajte v miru.